Jedro

S pojmom škodljivega dejstva je neločljivo povezan škodni dogodek, ki predstavlja časovno-prostorsko dimenzijo neposrednega vzroka škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvi, tretji in četrti toženki (tožbeni zahtevek proti drugi toženki - S. d.o.o. P., je bil pravnomočno zavrnjen že s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Cp 1397/99 z dne 11.4.2000). Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Stališče obeh sodišč je, da se tožnik ni poškodoval med avtobusnim prevozom, tožene stranke pa tudi niso opustile nujne pomoči. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi "absolutne kršitve ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava".

Revident poudarja, da pritožbeno sodišče ni "preizkušalo pritožbe v mejah pritožbenih razlogov", nerazumljivost pritožbenih razlogov pa "sodišča ne odvezuje, da jih ne preizkusi". Revident je v pritožbi opozoril, da je "tekom postopka izpovedal, da se spominja poti do L. in kar se poti tiče L. in bolnišnice v T., ter da oba v postopku pritegnjena izvedenca ugotavljata, da je škodni dogodek z gotovostjo utrpel znotraj spominske vrzeli, torej po L. in pred bolnišnico v T.", pritožbeno sodišče pa se glede tega ni opredelilo. Izpovedba prič B. in N., da naj bi se tožnik že v M. S. čudno obnašal, je v nasprotju s stališčem izvedencev, da naj bi se tožnik poškodoval med L. in prvim postankom avtobusa na M. Revident je že v pritožbi opozoril, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju kje je tožnik sedel v avtobusu, upoštevati tudi izpovedbe drugih prič. Sodišče bi moralo presojati škodni primer po pravilih objektivne odgovornosti, saj je tožnik opozoril na mnenje izvedenca dr. B., da je vožnja v avtobusu za osebo, ki z ramo in glavo ni naslonjena na šipo, med spanjem nevarnejša kot bi bila sicer. Sodišče naj bi napačno odločilo o odškodninski odgovornosti zaradi nepravočasne medicinske pomoči, saj je bilo stališče izvedenca P., da je bilo tožnikovo stanje takšno, da bi že vsak laik lahko opazil, da nujno potrebuje pomoč zdravnika.

Napačno naj bi bilo tudi stališče, da mora oškodovanec dokazati "obstoj škodnega primera", saj zadošča, da dokaže obstoj škode.

Revizija je bila vročena toženkam in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženke na revizijo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Predpostavka, ki je v vsakem primeru nujni pogoj obstoja odškodninske obveznosti (ne glede na to, ali je odgovornost povzročitelja objektivna ali subjektivna), je tako imenovano škodljivo dejstvo (primerjaj mag. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, st. 670, GV Založba, Ljubljana, 2003). S pojmom škodljivega dejstva je neločljivo povezan škodni dogodek, ki predstavlja časovno-prostorsko dimenzijo neposrednega vzroka škode. V tem kontekstu je za obstoj odškodninske obveznosti toženk v vsakem primeru odločilnega pomena, ali se je tožnik poškodoval med vožnjo z avtobusom, ali pa morda (glede na to, da so bili na potovanju tudi številni postanki) na drug način.

Trditev, da je poškodba nastala med vožnjo z avtobusom, predstavlja tožnikovo dokazno breme. Sodišče prve stopnje je prepričljivo navedlo okoliščine, ki izključujejo nastanek tožnikove telesne poškodbe med vožnjo z avtobusom (6. stran sodbe, opr. št. P 347/95). Bistvena ugotovitev sodišča je, da se je tožnik presedel na avtobusni sedež, na katerem je obstajala teoretična možnost nastanka relevantne poškodbe šele potem, ko je bil očitno že poškodovan. Drugačnih revidentovih trditev o relevantnem dejanskem stanju v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni jasno, kaj je imel sestavljalec revizije v mislih, ko je zapisal, da "je pritožbeno sodišče dolžno pritožbo preizkusiti v mejah pritožbenih razlogov". Sodišče druge stopnje namreč preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem pazi po uradni dolžnosti le na nekatere absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri čemer je samo po sebi razumljivo, da morajo biti takšne pritožbene navedbe jasne in razumljive. Pritožbeno sodišče je v konkretnem primeru pravilno preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah relevantnih pritožbenih trditev, pri čemer je potrebno poudariti, da je zahtevani standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje nižji od tistega, ki velja za sodišča prve stopnje in v obrazložitvi odločbe pritožbenega sodišča ni treba posebej poudarjati tistega, kar je očitno razvidno že iz sodbe sodišča prve stopnje. V primeru, da tožnik ne dokaže nastanka poškodbe med vožnjo z avtobusom, tudi ni pomembno, ali je hipotetično gledano odgovornost prevoznika lahko le krivdna ali pa morda tudi objektivna. S tem v zvezi se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo potrebno opredeliti glede pritožbenih trditev o objektivni odgovornosti.

Sodbi nižjih sodišč imata prepričljive razloge o tem, zakaj toženke niso odškodninsko odgovorne za zatrjevane posledice nepravočasnega zdravljenja (6. in 7. stran sodbe sodišča prve stopnje in 5. in 6. stran sodbe sodišča druge stopnje). Kolikor se revizija s tem v zvezi dotika relevantne dokazne ocene sodišča, pa je ponovno treba opozoriti na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP). V zavrnitveni odločbi je implicirana tudi odločitev o povrnitvi tožnikovih revizijskih stroškov (154. člen ZPP).