Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor o nepristranosti postavljene skrbnice za posebni primer. Tožnica je namreč v postopku navajala zgolj domneve, ki pa jih ni podprla z ustreznimi dokazi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Ruše A.A. razrešil skrbništva za poseben primer nad mladoletnimi B.B., C.C. in D.D. (1. točka izreka); za skrbnika za poseben primer imenoval E.E. z liste zagovornikov pri Varuhu človekovih pravic RS (2. točka izreka); določil, da je naloga skrbnika zastopanje vseh treh mladoletnih otrok v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zaradi predodelitve mladoletnih otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje ter zaradi ureditve stikov (3. točka izreka); da pritožba ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku v zvezi z odločbo ministrstva z dne 21. 10. 2011. V skladu z navodili drugostopnega organa je center opravil ugotovitveni postopek, v katerem je zaslišal oba starša mladoletnih otrok, ter jima tako zagotovil pravni interes za udeležbo v postopku. Oče mladoletnih otrok je na zapisnik dne 13. 4. 2012 izjavil, da se strinja, da se za skrbnico za poseben primer imenuje E.E. Navedenemu pa je ugovarjala mati otrok F.F., saj se ne strinja, da se otrokom postavi skrbnika za poseben primer, prav tako bi naj bili podani izločitveni razlogi za imenovanje E.E. za skrbnico. Imenovana ima registrirano podjetje, ki ima pisarno v Radljah ob Dravi v isti stavbi, v kateri je Policijska postaja Radlje ob Dravi, kjer je zaposlen G.G. Izvenzakonska partnerica G.G., H.H. prebiva na naslovu, kjer živi tudi I.I., tako da obstaja verjetnost osebnega poznanstva med njima. Nekdanji komandir PP Radlje ob Dravi se je pisal enako kot I.I., tako da morebiti gre za njegovo sorodnico. V zvezi z omenjenimi navedbami je center pridobil izjavo E.E., ki je povedala, da G.G. ne pozna, niti, njegove zunajzakonske partnerke. Prav tako ni v nobenem sorodstvu z I.I. in bivšim komandirjem policijske postaje. Na podlagi navedenega je center ugotovil, da ne obstajajo razlogi, da E.E. ne bi bila postavljena za skrbnico mladoletnim otrokom. V tem postopku pa center ni presojal, ali je nujno trem mladoletnim otrokom postaviti skrbnika za posebni primer, saj je o tem bilo odločeno že s pravnomočno odločbo ter sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi II U 491/2011. V tem postopku je v bistvu šlo za zamenjavo kolizijskega skrbnika, ker je prejšnja skrbnica A.A. podala pisno izjavo, da se jo razreši. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice kot neutemeljeno, pri čemer se je sklicevala na določbe 213. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), da se poseben skrbnik postavi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljsko pravico, v primeru spora med njim in starši. To izhaja tudi iz 5. a člena ZZZDR ter Konvencije OZN o otrokovih pravicah. V obravnavanem primeru prvostopni organ ni kršil pravil postopka, saj mu drugostopni organ ni naložil, da mora razpisati javno obravnavo, temveč da staršem da možnost sodelovanja v postopku. Navedeno je center staršema omogočil s podajo izjave na zapisnik. Brezpredmeten je ugovor, da tožnica sama ustrezno skrbi za otroke, saj je naloga kolizijske skrbnice zgolj zastopanje mladoletnih otrok v sodnem postopku. Tožena stranka tudi zavrača ugovor glede nepravilnosti pri vročanju izpodbijane odločbe, saj pooblaščenka tožnice ni postopala v skladu z določbami ZUP in ni obvestila organa o spremembi naslova.

Tožnica v tožbi ugovarja, da izpodbijana odločba ni bila vročena pooblaščenki niti njej osebno. Šele ob vpogledu v pravdni spis je ugotovila, da je bila izdana sporna odločba Centra za socialno delo Ruše, zoper katero je tudi vložila pritožbo. Tožena stranka vse do sedaj ni vsebinsko obrazložila, kakšne koristi otrok so v nasprotju s koristmi matere, kar pa bi morala biti temeljna ugotovitev za postavitev skrbnika. Prvostopni organ tudi v ponovljenem postopku ni opravil obravnave, čeprav je to tožeča stranka zahtevala. Prav tako tožena stranka ni upoštevala tožničinih tehtnih razlogov o utemeljenem dvomu o nepristranosti E.E., predvsem zato, ker dela v isti stavbi, v kateri je zaposlen tudi G.G. To logično pomeni, da se dnevno srečujeta in da je imenovana kot domačinka obremenjena z okoljem, iz katerega izhajajo vse težave v zvezi s stiki otrok z očetom. Oba organa sta se zgolj postavila na stališče, da verjameta izjavi E.E., s katero pa tožnica ni bila nikoli seznanjena. S takšnim načinom dela ni bila zagotovljena pravica do poštenega obravnavanja pred državnim organom. Sicer pa tožnica v tožbi predvsem opisuje nesoglasja med njo in G.G., postopke, ki tečejo v zvezi s tem na sodišču, izrečene ukrepe prepovedi približevanja in nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih ter mnenja in poročila pedopsihologinje in pedopsihiatrinje. Vse navedeno jasno kaže, da otroci ne smejo biti objekt stikov ter da vztrajanje pri izvrševanju stikov otrokom povzroča stresne situacije in ogroža njihovo psihično in telesno zdravje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev prvostopnega organa, kakor tudi tožene stranke, pravilna in vsebuje vsa pravna relevantna dejstva in jih tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi obeh upravnih organov, saj tožnica v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je Center za socialno delo Ruše že dne 9. 11. 2010 izdal odločbo št. 1203-10/2010, s katero je odločil, da se mladoletnim B.B., C.C. in D.D., rojenim …, postavi skrbnik za posebni primer ter da se za skrbnico imenuje E.E. Pravno podlago za postavitev kolizijskega skrbnika predstavljajo določbe 211. do 215. člena ZZZDR. V konkretnem primeru je bila skrbnica za posebni primer postavljena na predlog Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi s postopkom, ki je potekal pred navedenim sodiščem zaradi dodelitve v varstvo, vzgojo in oskrbo mladoletnih otrok ter odločitve o stikih. Potrebo po postavitvi kolizijskega skrbnika je ugotovilo tudi Višje sodišče v Mariboru, saj zaradi nedopustnega manipuliranja z mladoletnimi otroki v teh postopkih starša ne moreta zastopati svojih otrok. Odločitev Centra za socialno delo Ruše je bila tudi predmet presoje v upravnem sporu, v katerem je to sodišče zavrnilo tožbo matere otrok, ker je ugotovilo, da je postavitev kolizijskega skrbnika v odprtih postopkih pred sodiščem v korist otrok. O tem, da so izpolnjeni pogoji za postavitev skrbnika za posebni primer v smislu določb ZZZDR, je torej bilo že pravnomočno odločeno, zato sodišče tožbenih ugovorov, da v obravnavanem primeru niso izpolnjene dejanske okoliščine za postavitev kolizijskega skrbnika mladoletnim otrokom, ni ponovno presojalo.

V obravnavanem primeru gre zgolj za postavitev novega skrbnika za posebni primer, ker je že imenovana skrbnica predlagala, da se jo razreši. V zvezi z imenovanjem nove skrbnice za posebni primer sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da niso utemeljeni tožbeni ugovori glede kršitev pravil postopka ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Roditeljema mladoletnih otrok je bila v ponovljenem postopku dana možnost sodelovanja v postopku, tako kot je naložila tožena stranka v odločbi, s katero je odpravila prvotno odločbo centra. Navedena pravica jima je bila omogočena s podajo izjave na zapisnik. S tem je bilo tudi po mnenju sodišča zadoščeno načelu varstva pravic strank in načelu zaslišanja stranke. Bistvo te pravice je v tem, da je bilo strankama pred izdajo odločbe omogočeno, da se seznanita z zadevo ter da se izjavita o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so relevantna za odločitev. Pravico do zaslišanja pa je po sodni praksi mogoče zagotoviti tudi brez izvedbe obravnave. Neutemeljen in neizkazan je tudi tožbeni ugovor o nepristranosti postavljene skrbnice za posebni primer E.E. V zvezi z navedenim je tožnica v postopku navajala zgolj domneve, ki pa jih ni podprla z ustreznimi dokazi. Prav tako tudi v tožbi ni navedla dejstev in predlagala dokazov, ki bi kazali na utemeljenost njenega tožbenega ugovora, zato sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve centra za socialno delo, da niso podani izločitveni razlogi v smislu določb ZUP. Tudi ugovori v zvezi z nepravilnostmi pri vročanju izpodbijane odločbe v obravnavanem primeru ne vplivajo na zakonitost odločbe, saj je drugostopni organ tožničino pritožbo štel kot pravočasno ter o njej vsebinsko odločil. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.