Jedro

Kot zastopnik obdolžene pravne osebe ne more nastopati oseba, zoper katero teče kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja (razen če je edini član obdolžene pravne osebe).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega A. D. se zavrže. II. Obsojeni A. D. je dolžan plačati sodno takso.

III. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene pravne osebe G. d. o. o se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v delu zoper pravno osebo razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Domžalah je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je na podlagi 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo pet let ter mu določilo posebni pogoj, da v roku enega leta in šestih mesecev oškodovancem izplača premoženjskopravno korist (očitno mišljeno premoženjskopravne zahtevke). Z isto sodbo je sodišče pravno osebo G. d. o. o. spoznalo za odgovorno za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 ter 4. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in v zvezi s sedmim odstavkom (pravilno: sedmo točko) 25. člena ZOPOKD ter ji izreklo kazen prenehanja pravne osebe. Na podlagi 97. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojene pravne osebe in zagovornica obsojenega A. D. vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zagovorniki obsojene pravne osebe predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Obsojenčeva zagovornica še predlaga, da se obsojencu povrnejo stroški, ki so mu nastali v zvezi s tem postopkom, zagovorniki obsojene pravne osebe pa, da se odredi prekinitev izvrševanja izpodbijane sodbe ter da se pravni osebi povrnejo stroški, nastali v zvezi s tem postopkom.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice meni, da je med postopkom prišlo do napake pri navajanju obsojenčevega državljanstva, da obsojenec res ni bil poučen o pravici do uporabe svojega jezika in se pravici do prevajanja ni izrecno odpovedal, vendar pa je izjavil, da razume in govori slovensko. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojene pravne osebe pa vrhovna državna tožilka meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi, saj je obsojenec priložil pooblastilo, da je zakoniti zastopnik obsojene pravne osebe, sodišče pa pri izreku sankcije tudi ni prekoračilo pravice, ki jo ima.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu A. D. in njegovi zagovornici ter zakonitemu zastopniku obsojene pravne osebe in njenim zagovornikom. Obsojenčeva zagovornica in zagovorniki obsojene pravne osebe v izjavah izražajo nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke.

B-I.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega A. D. ni dovoljena. Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati na kršitve iz prvega odstavka tega člena samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 10. 2012 je razvidno, da se je obsojenec po izreku sodbe izrecno odpovedal pritožbi, zapisnik o glavni obravnavi je tudi brez pripomb podpisal. Prav tako je obsojenčeva odpoved pravici do pritožbe razvidna iz izpodbijane pravnomočne sodbe. Zaradi obsojenčeve odpovedi pravici do pritožbe v obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka po (formalnem in materialnem) izčrpanju pravnih sredstev. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

6. Po podatkih v pravnomočni sodbi je obsojenec pridobil poklicno izobrazbo, bil je zaposlen in za svoje delo je prejemal plačilo, ima preživninske obveznosti ter je brez nepremičnega premoženja. Po presoji Vrhovnega sodišča zaradi plačila sodne takse ne bo ogroženo obsojenčevo vzdrževanje ter vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse.

B-II.

7. Zagovorniki obsojene pravne osebe G. d. o. o. v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP navajajo, da pravna oseba oziroma njen zastopnik ni sodeloval v obravnavanem kazenskem postopku, z obsodilno sodbo pa je bila pravna oseba seznanjena šele s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2218/2012 v postopku prisilne likvidacije. Sodba je bila obdolženi pravni osebi vročena šele po posredovanju njenih zagovornikov pri predsednici Okrajnega sodišča v Domžalah. Ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 32. člena ZOPOKD vložniki navajajo, da obsojeni A. D. ni bil zakoniti zastopnik obsojene pravne osebe, saj sta zakonita zastopnika le F. P. in prokurist R. F. Slednja pa v obravnavanem kazenskem postopku nista sodelovala, niti nista bila o njem obveščena ali vabljena k sodelovanju v katerikoli fazi postopka. Zato je po stališču vložnikov sodišče na škodo obsojene pravne osebe kršilo 29. člen Ustave, saj ji je sodilo v njeni odsotnosti, odvzelo ji je tudi pravico do obrambe in pravico do izvajanja dokazov v njeno korist. Nadalje vložniki uveljavljajo kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ter 366. člena ZKP, saj se obsojeni A. D. ni mogel odpovedati pravici do pritožbe v imenu obsojene pravne osebe, ker ni bil njen zastopnik.

8. Vložniki izrecno sicer ne navajajo, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavljajo, iz vsebine zahteve pa je razvidno, da se z navedbami o sojenju v nenavzočnosti sklicujejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi po zakonu obvezna; ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. S to določbo je inter alia sankcionirano ravnanje sodišča, ki opravi glavno obravnavo, ne da bi bil na njej navzoč obdolženec, s čimer ga prikrajša za eno od temeljnih procesnih jamstev iz druge alineje 29. člena Ustave. Praviloma mora biti obdolženec navzoč na glavni obravnavi, izjemoma pa je mogoče opraviti glavno obravnavo tudi v njegovi nenavzočnosti. Taka izjema je z vidika obravnavanega primera, ko gre za sojenje v skrajšanem postopku, določena v prvem odstavku 442. člena ZKP. Po tej določbi sme sodnik, če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V zvezi z obravnavanim primerom je treba še dodati, da mora imeti vsaka obdolžena pravna oseba svojega zastopnika (tretji odstavek 30. člena ZOPOKD), ki jo v kazenskem postopku zastopa. Zastopnik obdolžene pravne osebe ima vse procesne pravice, kot jih ima v kazenskem postopku obdolženec (prvi odstavek 30. člena ZOPOKD). Sodišče mora pri vsakem procesnem opravilu ugotoviti, kdo je oseba, ki se predstavlja kot zastopnik obdolžene pravne osebe, ter preveriti njeno upravičenost za zastopanje (četrti odstavek 30. člena ZOPOKD). Po prvem odstavku 31. člena ZOPOKD je zastopnik obdolžene pravne osebe lahko njen zakoniti ali statutarni zastopnik. Po četrtem odstavku tega člena lahko zastopnik za zastopanje pooblasti koga drugega s pisnim ali na zapisnik danim pooblastilom. Vendar pa kot zastopnik obdolžene pravne osebe ne more nastopati oseba, ki ima v isti zadevi status priče (prvi odstavek 32. člena ZPOKOD), ali oseba, zoper katero teče kazenski postopek zaradi istega kaznivega dejanja, razen če je edini član obdolžene pravne osebe (drugi odstavek 32. člena ZOPOKD). V takem primeru mora sodišče obdolženo pravno osebo pozvati, da določi drugega zastopnika in v določenem roku o tem obvesti sodišče (tretji odstavek 32. člena ZOPOKD), če obdolžena pravna oseba tega ne stori ali nima organa, ki bi bil pristojen za določitev zastopnika, ga določi sodišče (četrti odstavek 32. člena ZOPOKD).

9. Na podlagi podatkov v spisu Vrhovno sodišče ugotavlja naslednje, za obravnavano zadevo relevantno procesno dejansko stanje: Okrajno sodišče v Domžalah je 25. 2. 2011 prejelo predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper osumljena A. D. in pravno osebo G. d. o. o., v katerem je državno tožilstvo med drugim predlagalo zaslišanje osumljenega A. D., ne pa tudi zastopnika osumljene pravne osebe; Okrajno sodišče v Domžalah je 29. 3. 2011 osumljenemu A. D. poslalo vabilo na zaslišanje, nato pa ga je 21. 4. 2011 zaslišalo;

30. 3. 2012 je Okrajno sodišče v Domžalah po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih vrnilo spis Okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani, slednje pa je 13. 4. 2012 vložilo obtožni predlog zoper obdolžena družbo G. d. o. o. in A. D. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1; obtožni predlog je bil vročen obdolženemu D. 19. 4. 2012, obdolženi pravni osebi pa 18. 4. 2012; vabilo na glavno obravnavo je bilo obdolženemu D. vročeno 30. 6. 2012, obdolženi pravni osebi pa 28. 6. 2012; na naroku za glavno obravnavo 3. 9. 2012 je Okrajno sodišče v Domžalah ugotovilo, da so na glavno obravnavo prišli vsi, ki so bili povabljeni, po podanem pravnem pouku pa je sodišče zaslišalo obdolženega D.; obdolženi D. je, preden je podal svoj zagovor, na glavni obravnavi 3. 9. 2012 sodišču predložil kopijo pooblastila z dne 2. 2. 2009 ter izjavil, da je „zastopnik firme G.“; iz zgoraj omenjenega pooblastila je razvidno, da (direktor obdolžene pravne osebe) F. P. pooblašča A. D., da v njegovem imenu in za njegov račun vodi in upravlja z njegovo firmo G. d. o. o. Pooblaščena oseba lahko v njegovem imenu in za njegov račun zastopa pred vsemi pristojnimi upravnimi in državnimi organi Republike Slovenije, da v imenu firme izvaja vsa potrebna proceduralna dejanja, ki so nujna in potrebna za delovanje firme, da izvaja vsa plačila in izpolni vse zakonske in pogodbene obveznosti iz naslova poslovanja firme; na naroku za glavno obravnavo 15. 10. 2012 je sodišče ugotovilo, da so prišli na glavno obravnavo vsi, ki so bili vabljeni (razen dveh prič, ki sta opravičili svoj izostanek), nato pa je po končani glavni obravnavi obdolženemu D. in obdolženi pravni osebi izreklo obsodilno sodbo, sodišče je upravičence do pritožbe poučilo o dolžnosti napovedi pritožbe in roku za vložitev napovedi pritožbe in pritožbe ter o domnevi odpovedi pritožbi; okrožni tožilec in obdolženi D. sta se po razglasitvi sodbe odpovedala pravici do pritožbe, zato je sodba 15. 12. 2012 postala pravnomočna; sodba je bila obsojenemu D. vročena 23. 10. 2012, zagovornikom obsojene pravne osebe pa 19. 12. 2012. 10. Zatrjevanje vložnikov, da obsojena pravna oseba s kazenskim postopkom ni bila nikoli seznanjena, glede na podatke v spisu ni utemeljeno. Tako obtožni predlog kot vabilo na glavno obravnavo sta bila obsojeni pravni osebi pravilno vročena. Prejem sodnih pošiljk sta prejemnika v imenu obsojene pravne osebe potrdila z lastnoročno napisanim datumom prejema in s podpisom na vročilnicah. Zato sodišču ni mogoče očitati, da obsojeni pravni osebi ni omogočilo primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alineja 29. člena Ustave). Nadaljnje navedbe vložnikov o opravljeni glavni obravnavi v odsotnosti zastopnika obsojene pravne osebe, kršitvi pravice do obrambe ter kršitvi pravice do pravnega sredstva pa so utemeljene. Sodišče s sprejetjem pisnega pooblastila direktorja obsojene pravne osebe obsojenemu D. za zastopanje ni upoštevalo določbe drugega odstavka 32. člena ZOPOKD. Obsojeni D. v isti kazenski zadevi, v kateri je bil obravnavan kot pooblaščenec za upravljanje obsojene pravne osebe, zaradi istega kaznivega dejanja (kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1), ne more imeti tudi statusa zastopnika obsojene pravne osebe. Sodišče takega pooblastila ne bi smelo sprejeti, temveč bi moralo pravno osebo pozvati, naj imenuje drugega zastopnika. Tej nepravilnosti je sledilo nadaljnje nepravilno postopanje sodišča, saj je glavno obravnavo opravilo v odsotnosti zastopnika obsojene pravne osebe, za kar pa niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Zastopnik obsojene pravne osebe v obravnavani kazenski zadevi še ni bil (oziroma sploh ni bil) zaslišan, zato je bila njegova prisotnost na glavni obravnavi nujna. Zaradi nepravilne uporabe določbe drugega odstavka 32. člena ZOPOKD in nepravilne presoje zgoraj omenjenega pooblastila je sodišče opravilo glavno obravnavo v odsotnosti zastopnika obsojene pravne osebe, s čimer je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 15. 10. 2012 je sodišče zasliševalo priče, zato bi s tem v zvezi zastopniku obsojene pravne osebe moralo dati možnost, da se seznani z izjavami (obremenilnih) prič in se o njih izjavi. Ob tem je treba še dodati, da sodišče niti v postopku s posameznimi preiskovalnimi dejanji ni zaslišalo zastopnika obsojene pravne osebe, niti ga ni vabilo na zaslišanje prič. Sodišče je zaradi nepravilne presoje zgoraj omenjenega pooblastila in s tem nepravilne uporabe določbe drugega odstavka 32. člena ZOPOKD obsojeni pravni osebi odvzelo možnost pritožbe zoper izrečeno obsodilno sodbo (25. člen Ustave). Kot rečeno, obsojeni D. v obravnavanem primeru ni mogel biti zastopnik obsojene pravne osebe, zato njegova odpoved pravici do pritožbe ne more vplivati na pravico do pritožbe obsojene pravne osebe.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitvi temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave ter kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolžene pravne osebe, izpodbijano sodbo v delu zoper pravno osebo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo zaslišati zastopnika obdolžene pravne osebe ter odpraviti ostale (procesne) pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo Vrhovno sodišče.