Jedro

Delegacija pristojnosti zadeve s stvarno in krajevno pristojnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče s ciljem ohranitve videza nepristranskosti sojenja temelji na nujni predpostavki, da so podane okoliščine, ki bi ta videz okrnile, če bi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče ter, kumulativno, da na drugem stvarno pristojnem sodišču, ki naj bi ga Vrhovno sodišče določilo za postopanje v zadevi, te okoliščine ne obstojijo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Postopek v uvodoma navedeni pravdni zadevi teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Toženec je med postopkom podal predlog za delegacijo pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, podrejeno pa za prekinitev postopka. Predloga utemeljuje s trditvami, da tožničin mož opravlja funkcijo pravosodnega ministra, da slednji lahko na podlagi Zakona o sodiščih uporabi ukrepe nadzora, od predsednika sodišča zahteva podatke in poročila o stanju oziroma reševanju posamezne zadeve ali vrste zadev ali druge podatke v zvezi z delom sodišča in da ob takih pristojnostih ministra za pravosodje razpravljajoči sodnik v zadevi, v kateri je stranka žena pravosodnega ministra, ne more ohraniti videza nepristranskosti. Prav videz nepristranskosti pa je ena od kavtel poštenega sojenja. Po 23. členu Ustave ima namreč vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, sodi pa mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom. Iz pravice do nepristranskega sojenja po stališču ustavnega sodišča izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Pravico do neodvisnega in nepristranskega sojenja zagotavlja tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu. Ker ta v konkretnem primeru in že opisanih razlogov ni zagotovljena, toženec predlaga delegacijo pristojnosti po 67. členu Zakona o pravdnem postopku, podrejeno pa prekinitev postopka.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Dolžnost sodišča je, da odloči o vsaki zadevi, za katero je stvarno in krajevno pristojno. Katero je to sodišče, je določeno z zakonom, določbe o stvarni in krajevni pristojnosti pa so kogentne narave. Tudi odmiki od teh pravil morajo zato biti določeni z zakonom. Podlago za enega od takih odmikov v pravdnem postopku daje določba 67. člena Zakona o pravdnem postopku, skladno s katero lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. Temeljni namen navedene določbe je v zagotovitvi smotrnosti postopka, nedvomno pa ima delegacija pristojnosti pomen tudi kot procesni institut, ki zagotavlja ustavno pravico do nepristranskega sojenja, ki zajema tako nepristranskost sojenja v konkretni zadevi kot tudi varovanje videza nepristranskosti sojenja, ki ohranja zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh.

4. Delegacija prisojnosti zadeve s stvarno in krajevno pristojnega sodišča na drugo stvarno pristojno sodišče s ciljem ohranitve videza nepristranskosti sojenja temelji na nujni predpostavki, da so podane okoliščine, ki bi ta videz okrnile, če bi sodilo stvarno in krajevno pristojno sodišče ter, kumulativno, da na drugem stvarno pristojnem sodišču, ki naj bi ga Vrhovno sodišče določilo za postopanje v zadevi, te okoliščine ne obstojijo.

5. Po prepričanju Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru ni podan nobeden od zgoraj navedenih dveh razlogov. Toženec svojega predloga ni utemeljil z nobenim ravnanjem oziroma postopanjem stvarno in krajevno pristojnega sodišča, ki bi vzbujalo dvom v nepristranskost sojenja, na drugi strani pa razlogi, s katerimi je utemeljil predlog, zadevajo vsa sodišča v državi, zato predlog ne more biti utemeljen že iz tega razloga.

6. Neutemeljeno toženec Vrhovnemu sodišču predlaga tudi, naj pravdni postopek prekine za čas, dokler bo tožničin zakonec opravljal funkcijo ministra za pravosodje. Prekinitev postopka je namreč zastoj v pravdnem postopku, ki nastopi v položajih, urejenih v 205. in 206. členu Zakona o pravdnem postopku. Ali je uveljavljano okoliščino mogoče subsumirati pod prej navedeni pravni normi, bo odločilo sodišče prve stopnje, pred katerim postopek teče. Vrhovno sodišče pooblastila za prekinitev postopka, ki teče pred drugim sodiščem nima.