Jedro

Lovski organizaciji ni mogoče očitati nikakršne krivde za opustitev dolžnega ravnanja, torej obvestila upravnemu organu o pogostem prehajanju divjadi čez cesto, saj na mestu trčenja ni bilo ugotovljeno nikakršno prehajanje divjadi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki je nastala tožniku 31.5.1996, ko je med vožnjo z motorjem v kraju Senožeti trčil v srnjaka, ki je nepričakovano skočil na cesto. Ugotovilo je, da na tem mestu ni niti stalnega niti občasnega prehoda divjadi čez cesto, zaradi česar toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik vztraja pri svojem stališču, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke, saj tožniku ni mogoče ničesar očitati. Na gibanje divjadi ni imel nobenega vpliva, prometnega znaka, ki bi opozarjal na nevarnost, pa ni bilo. Tožena stranka upravlja z loviščem, s srnadjo tudi gospodari. Ni si mogoče predstavljati naprtitve odgovornosti tožniku le zato, ker se je ob nepravem času znašel na nepravem mestu. To ni v skladu z načelom poštenosti. Kot posameznik je v odnosu do organizirane skupnosti, kot je tožena stranka, v podrejenem položaju. Splošno znano je, da med letom prihaja do večkratne migracije divjadi. Ni jasno, zakaj ima tožena stranka tovrstne primere zavarovane pri stranskem intervenientu, če na njeni strani ni nobene odgovornosti.

Revizija je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo 1. odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Pravno zmotno je tožnikovo revizijsko stališče o objektivni odgovornosti lovske družine za škodo, ki jo povzroči divjad pri naletu na vozilo na cesti. Stališče o krivdni odgovornosti lovske organizacije za tovrstne škodne primere se je po začetnem nihanju v sodni praksi že pred časom ustalilo, kot pravilno tožniku odgovarja že sodišče druge stopnje. Četrti odstavek 71. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ul. RS, št. 15/76 in 29/86; v nadaljevanju ZVGLD) glede odškodninske odgovornosti za tako nastalo škodo napotuje na splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Zato je treba uporabiti 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/87, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR), saj divjadi v takih okoliščinah škodnega dogodka ni mogoče šteti za nevarno stvar. Krivda lovske organizacije je v opustitvi ravnanja, ki ji ga nalaga 5. člen ZVGLD za zagotavljanje varstva in gojitve divjadi. Med naloge lovske organizacije po tej zakonski določbi so uvrščeni ukrepi za preprečevanje in povračilo škode po divjadi, med te ukrepe pa spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka "divjad na cesti". Ta opozorilni prometni znak označuje približevanje posebno nevarnemu mestu, kjer divjad pogosto prehaja cesto (14. člena Pravilnika o prometnih znakih na cestah, Ul. SFRJ, št. 48/81, 59/81, 17/85).

V tej odškodninski zadevi je odločilna dejanska ugotovitev obeh sodišč, da na mestu trčenja motorista s srnjakom ni niti stalnega niti občasnega prehoda divjadi čez cesto. Taka dejanska ugotovitev temelji na skladni izpovedi več zaslišanih prič. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč tudi izhaja, da je bila tožena stranka aktivna pri ugotavljanju pogostih prehodov divjadi čez cesto in je dala pobudo za postavitev treh prometnih znakov na drugih mestih na tej cesti. Glede na take ugotovitve je toženi stranki v tej odškodninski zadevi uspelo ovreči domnevo iz 1. odstavka 154. člena ZOR o njeni krivdi za nastalo škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ocenili, da ji ni mogoče očitati nikakršne krivde za opustitev dolžnega ravnanja, torej obvestila upravnemu organu o pogostem prehajanju divjadi čez cesto, saj na mestu trčenja ni bilo ugotovljeno nikakršno prehajanje divjadi. Tožnikove trditve o splošno znanem dejstvu o migraciji divjadi so povsem pavšalne in tudi sicer na odločitev v tej pravdni zadevi ne morejo vplivati, saj zatrjevani migracijski prehodi ne predstavljajo pogostega prehoda divjadi čez cesto na konkretnem cestnem odseku. Na tožnikove trditve o odločitvi v nasprotju s temeljenem načelom poštenosti je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče v zvezi s trditvijo o smislu zavarovanja odgovornosti tožene stranke odgovarja, da se zavaruje odgovornost za škodo, ki je v takem škodnem dogodku krivdne narave, ne zavaruje pa se vsaka škoda ne glede na obsoj odgovornosti zavarovanca. Če te odgovornosti ni, manjka eden od temeljnih elementov civilnega delikta in zato zavarovalni primer sploh ne nastopi. Obravnavani dogodek je glede na vse obrazloženo mogoče opredeliti le kot naključje, ki se je pripetilo v tožnikovi sferi, zaradi česar je iz tega naključja izvirajočo škodo dolžan nositi sam.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevanih procesnih kršitev. Zato je na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo.