Jedro

Odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora toženka povrniti tožnikom njihove pravdne stroške, vsebuje tudi odločitev, da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov zavrne. Potrebe po izdaji dopolnilnega sklepa ni.

Določb 451. do 453. člena ZPP o prekluzijah ni mogoče razlagati tako strogo, da bi moral tožnik v sporu majhne vrednosti v tožbi oziroma prvi vlogi podati trditve o prav vseh okoliščinah spora oziroma pravnega razmerja, ki bi se lahko izkazale za sporne.

Za vtoževanje prispevka v rezervni sklad zadošča, če vloži tožbo le eden od etažnih lastnikov, saj se ne zahteva plačilo na račun ali roke posameznih etažnih lastnikov, temveč na račun rezervnega sklada, ki je skupno premoženje etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati na račun rezervnega sklada stavbe na naslovu A., 238,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 dalje, tožbeni zahtevek za plačilo 6,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 dalje pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožnici, da na račun rezervnega sklada večstanovanjske stavbe na naslovu A., plača 245,16 EUR s pripadki in tožnikom povrne njihove pravdne stroške v znesku 352,66 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in med drugim navaja, da ji je bila kršena pravica do naravnega sodnika, saj je bila v predmetni zadevi razpravljajoča sodnica A. A., izpodbijano sodbo pa je brez naroka izdala sodnica B. B. O spremembi sodnice ni bila obveščena. Tožnica je zgolj navrgla, da je upravnik, ni pa zatrjevala, da so tožniki etažni lastniki in ni predložila dokazov o njihovem statusu. Trditve o tem je podala šele v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2019, kar pa je prepozno glede na določbo 453. člena Zakona o pravdnem postopku,1 prav tako so prepozne in neupoštevne navedbe, da naj bi bil C. pravni naslednik D., p. o., ki nastopa kot upravnik v pogodbi z dne 3. 4. 1996. Upoštevanje prepoznih trditev in dokazov tožnikov pomeni napačno uporabo 451., 452. in 453. člena ZPP, sodba je arbitrarna, brez razumne obrazložitve, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče obeh strank ni obravnavalo enakopravno. Prezrlo je ugovor, da tožnica ni predložila dokazov, da podpisi na seznamu, ki naj bi bil priloga pogodbe o upravljanju z dne 3. 4. 1996, dejansko pripadajo takratnim etažnim lastnikom. Sodišče je zavrnilo toženkin ugovor pasivne legitimacije, ne da bi ga vsebinsko obravnavalo. Stanovanje je bilo prodano 18. 8. 2016 na javni dražbi, zapustnica je umrla 30. 9. 2016, zato toženka ni bila nikoli etažna lastnica stanovanja. Sodišče je protispisno ugotovilo, da je toženka kot zakonita dedinja bila lastnica stanovanja, saj se zapuščinski sklep na stanovanje ne nanaša. Sodišče je arbitrarno ugotovilo dejstvo o lastništvu, ki ga tožniki sploh niso zatrjevali, zato se toženka o tem ni mogla izjaviti v postopku na prvi stopnji. Sodišče je obsodilo toženko na plačilo celotnega prispevka v rezervni sklad za mesec september 2017, čeprav v 20. točki ugotavlja, da se odgovornost za prispevek razteza do pravnomočnosti sklepa o izročitvi z dne 15. 9. 2017. Drugi, tretji, četrti in deveti tožnik niso etažni lastniki in niso aktivno legitimirani za tožbo, zato bi morali toženki solidarno povrniti njene pravdne stroške.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev, stroškov odgovora na pritožbo niso priglasili.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

_Glede kršitve ustavne pravice do naravnega sodnika:_

5. V zvezi s pritožbenimi trditvami o kršitvi pravice do naravnega sodnika je sodišče druge stopnje skladno s 345. in 346. členom ZPP pozvalo prvostopenjsko sodišče, da poda pojasnila o zatrjevanih kršitvah določb postopka. Sodišče prve stopnje je podalo pojasnilo z dne 21. 5. 2021, ki je bilo skladno s 346.a členom ZPP vročeno v izjavo obema strankama. Na poročilo so odgovorili tožniki, ki z njim soglašajo in menijo, da 23. člen Ustave oziroma pravica do naravnega sodnika ni bila kršena. Toženka se na poročilo ni odzvala.

6. Iz poročila prvostopenjskega sodišča v zvezi s predodelitvijo zadeve izhaja, da je bil na pravdnem oddelku Okrajnega sodišča v Ljubljani v letu 2013 uveden triažni sistem na podlagi Programa reorganizacije dela na pravdnem oddelku. V skladu s tem programom se v triaži opravi predhodni preizkus tožbe in s tem povezana opravila ter odločbe; uveden je t. i. triažni sodnik. V letnem razporedu dela Okrajnega sodišča v Ljubljani, pravdni oddelek za l. 2018 in 2019, je pri načrtu delitve zadev določeno, da se prispele pravdne zadeve, ki se obravnavajo v okviru triažnega programa (vse zadeve razen nujnih), dodeljujejo triažni sodnici. Iz letnega razporeda dela je nadalje razvidno, da je bila v letu 2018 in 2019 za triažno sodnico določena A. A. Tako je bila tudi zadeva V P 1446/2018 ob prejemu tožbe najprej dodeljena triažni sodnici A. A. Po zaključku triaže se zadeve dodeljujejo vsem sodnikom, razen triažni sodnici. V skladu z letnim razporedom dela za leti 2018 in 2019 so se nove pravdne zadeve, kjer je bil končan triažni postopek, dodeljevale sodnikom na posameznem vpisniku na naslednji način: zadeve, ki so prejšnji dan prispele iz triaže, in zadeve, ki se predodelijo drugemu sodniku (npr. odhod, daljša odsotnost), se najprej razvrstijo po abecednem redu začetnic priimkov (firm) oziroma imen strank, zoper katere je vložen procesni akt, in se nato v tem zaporedju dodelijo sodnikom, upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov. V primeru povečanega obsega dela v triaži (npr. zaradi odhoda strokovnih sodelavcev ali zaradi večjega pripada zadev, v katerih je treba izdati sodbo brez naroka) so se zaradi varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja spisi, v katerih je bilo treba izdati sodbo brez naroka (v skladu z določbo 454. člena ZPP) in pri katerih bi lahko prišlo do kršenja pravice do sojenja v razumnem roku, predodelili zakonitemu sodniku po vrsti po posebnem seznamu. Na tej podlagi je bila predmetna pravdna zadeva po zaključeni triaži, v kateri je bila dodeljena sodnici A. A., predodeljena sodnici B. B., ki je bila (upoštevajoč vrstni red delitve zadev, v katerih je bilo treba izdati sodbo brez naroka) na vrsti za dodelitev spisa.

7. Drugi odstavek 23. člena Ustave RS določa, da lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zakon o sodiščih2 v 15. členu med drugim določa, da se zadeve dodeljujejo posameznim sodnikom po dnevnem zaporedju vložitve začetnega procesnega akta, upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov; zadeve se [...] sodnikom dodeljujejo takoj po zaporedju vložitve začetnega procesnega akta oziroma prispelih spisov, lahko pa tudi kasneje, na način, vnaprej določen s sodnim redom. Šesti odstavek 156. člena Sodnega reda3 določa, da se podrobna pravila za dodeljevanje zadev določijo z letnim razporedom, v osmem odstavku istega člena pa je izrecno predviden stopenjsko organiziran poslovni proces za obravnavo zadev, kar ustreza pojmu triaža, kakršna deluje na pravdnem oddelku Okrajnega sodišča v Ljubljani.

8. Iz poročila prvostopenjskega sodišča, ki mu toženka ni oporekala izhaja, da je na pravdnem oddelku Okrajnega sodišča v Ljubljani organizirana triaža. Gre za uveljavljeno obliko organizacije dela, katere namen je racionalizacija sodnega poslovanja s prenosom različnih, predvsem nesodniških opravil na najnižje možne ravni odločanja. V letnem razporedu so določeni kriteriji in način dodeljevanja zadeve: spis se prvotno dodeli z letnim razporedom določenemu triažnemu sodniku oziroma sodnici (v tem primeru A. A.), ko pa je v spisu treba sprejeti meritorno odločitev, se spis lahko dodeli sodniku po vnaprej določenem vrstnem redu, ki zagotavlja naključnost dodelitve spisa (v tem primeru B. B.). Tudi sodna praksa je potrdila, da je tovrstni sistem dodeljevanja zadev v triaži skladen z Ustavo in zakoni.4 Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila zadeva sodnici B. B., ki je o njej odločila, dodeljena v skladu z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi.

9. Ne Ustava ne zakon ne SR ne predvidevata, da bi sodišče moralo stranke obveščati o vsaki spremembi razpravljajočega sodnika, zato s tem, ko toženka ni bila obveščena o spremembi sodnice, sodišče ni storilo nikakršne kršitve. Ne gre torej za nikakršno »neresno ping-pong podajanje spisa,« saj je bil spis predodeljen le enkrat, v skladu z vnaprej predvidenimi kriteriji, ki temeljijo na ZS in SR. V 54. členu ZS ter 15. in 299. členu ZPP je predvideno, da nekatera procesna dejanja lahko opravlja strokovni sodelavec, zato ni jasno, kakšno kršitev uveljavlja pritožba s trditvami, da je bil spis tudi pri strokovni sodelavki. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženkina pravica do naravnega sodnika ni bila kršena.

_Glede ostalih zatrjevanih procesnih kršitev:_

10. Pritožnica predlaga izdajo dopolnilnega sklepa, pri čemer ne pojasni določno, o čem naj bi le-ta odločal; iz konteksta je razbrati, da predlaga izdajo dopolnilnega sklepa v zvezi s svojimi priglašenimi stroški postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta predlog ni utemeljen, saj odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora toženka povrniti tožnikom njihove pravdne stroške, vsebuje tudi odločitev, da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov zavrne. Potrebe po izdaji dopolnilnega sklepa ni bilo, stroškovna odločitev prvostopenjskega sodišča pa je tudi pravilna, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

11. Zatrjevane kršitve 451. do 453. člena ZPP, tudi če bi se res zgodile, pomenijo zgolj relativno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti glede na prvi odstavek 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožba posplošeno zatrjuje različne kršitve določb ZPP: da naj bi bila sodba arbitrarna, brez razumne obrazložitve; da ni popolna; da je sodišče tožnike priviligiralo (prvi odstavek na 4. strani ter prvi in drugi odstavek na 5. strani pritožbe). Te navedbe so deloma presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, kolikor pa so pritožbene navedbe o procesnih kršitvah konkretizirane (glede aktivne in pasivne legitimacije ter odgovornosti za zapustnikove dolgove), bo nanje odgovorjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse pravilne in popolne razloge o odločilnih dejstvih (razen glede prispevka za drugo polovico septembra 2017, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) in da sodišče pri odločanju ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih je mogoče uveljavljati v sporu majhne vrednosti (iz drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Pritožba ima prav, da mora v sporu majhne vrednosti stranka vse bistvene trditve podati v tožbi (oziroma v zadevah, ki izvirajo iz postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, kar je tudi navedena – v prvi pripravljalni vlogi oziroma dopolnitvi tožbe), v naslednji pripravljalni vlogi pa lahko zgolj odgovarja na navedbe nasprotnika (primerjaj 451. in 452. člen ZPP). Vendar določb 451. do 453. člena o prekluzijah ni mogoče razlagati tako strogo, da bi moral tožnik v sporu majhne vrednosti v tožbi oziroma prvi vlogi podati trditve o prav vseh okoliščinah spora oziroma pravnega razmerja, ki bi se lahko izkazale za sporne, saj je takih okoliščin teoretično gledano lahko cela vrsta, kar bi pripeljalo do nerazumno obsežnih in zapletenih postopkov. To pa bi bilo v nasprotju z osnovnim vodilom spora majhne vrednosti, da naj bo postopek poenostavljen in hiter. Zadošča, da tožnik navede vse tiste okoliščine, ki njegov zahtevek utemeljijo po temelju in višini. Če bi veljalo pravno naziranje toženke, da morajo biti prav vse okoliščine spornega razmerja zatrjevane in izkazane že v tožbi, druga pripravljalna vloga v sporu majhne vrednosti ne bi imela nobenega smisla in pomena; ker je zakonodajalec to drugo vlogo predvidel (452. člen ZPP), je jasno, da je tudi v tej drugi vlogi še mogoče podati nekatere trditve, ki se izkažejo pomembne za postopek.

_Glede aktivne legitimacije:_

13. Ne držijo pritožbene trditve, da naj bi tožeča stranka glede svoje aktivne legitimacije zgolj navrgla, da je upravnik in da ni zatrjevala, da so tožniki etažni lastniki, zaradi česar naj bi bile tožbene navedbe nesklepčne. Na prvi strani prve pripravljalne vloge – dopolnitve tožbe z dne 11. 3. 2019 (red. št. 13, list. št. 49) je naštetih vseh 9 tožnikov s pripisom »vsi etažni lastniki stavbe … na naslovu A., ki jih vse po 118. členu SPZ zastopa upravnik C. d. d. ...« Iz tega zapisa je brez težav in dvoumnosti mogoče razbrati: kdo so tožniki; da so prav ti tožniki etažni lastniki stavbe na A. in da je C., d. d., upravnik ta iste stavbe.

14. Ne drži, da je bilo zgolj navrženo, da je C., d. d., upravnik, saj so tožniki prvi pripravljalni vlogi priložili pogodbo o upravljanju (priloga A26) skupaj s podpisi etažnih lastnikov. Četudi je na 2. strani dopolnitve tožbe res napačno zapisano, da naj bi bila tožeča stranka upravnik (sic!), pa glede na jasno navedbo strank na prvi strani dopolnitve tožbe in v predlogu za izvršbo ni dvoma, kdo so stranke in kdo njihov zastopnik (upravnik).

15. Res je, da so tožniki šele v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2019 predložili dokaze o svoji aktivni legitimaciji (zemljiškoknjižne izpiske), vendar po oceni pritožbenega sodišča zaradi tega navedbe tožnikov še niso nesklepčne. Ker na aktivni strani ni nujnega sosporništva, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da zadošča, če vloži tožbo za plačilo na račun rezervnega sklada zgolj en etažni lastnik. Toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni problematizirala aktivne legitimacije, temveč je ugovarjala, da ni prejela verodostojne listine in da nima nobene pogodbe z upniki, zato so tožniki upravičeno računali, da njihova aktivna legitimacija ni sporna in niso bili dolžni že v dopolnitvi tožbe podajati dokazov o statusu etažnih lastnikov. Trditve tožnikov glede aktivne legitimacije so bile glede na povedano popolne, sklepčne in pravočasne, nasprotne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so 1., 5., 6., 7. in 8. tožnica etažne lastnice, česar pritožba argumentirano ne izpodbija.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bilo prepozno izkazano pravno nasledstvo med C., d. d., in D., p. o.; sodišče prve stopnje je ugotovilo (15. točka obrazložitve), da sploh ne gre za pravno nasledstvo, temveč za isto pravno osebo, ki se je zgolj statusno preoblikovala, česar pritožba tudi ne izpodbija konkretizirano. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe glede povezave oziroma pravnega nasledstva med D. in C., saj gre ves čas za en in isti subjekt. 17. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje v celoti prezrlo toženkin ugovor, da tožniki niso predložili dokazov, da podpisi na seznamu, ki naj bi bili priloga pogodbe o upravljanju z dne 3. 4. 1996, pripadajo takratnim etažnim lastnikom. Sodišče prve stopnje je o tem zapisalo popolne in pravilne razloge v 16. točki obrazložitve, s katerimi se pritožba niti ne sooči, ne vzpostavi vsebinskega dialoga z razlogi prvostopenjske sodbe. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pravilni razlogi, da toženka ni podala nobenega sprejemljivega pojasnila, od kod bi upravnik, ki se ukvarja z upravljanjem večstanovanjskih stavb, pridobil podatke o etažnih lastnikih in njihovih solastniških deležih in konkretno za kakšen namen, zato so toženkini dvomi oziroma ugovori glede podpisov pavšalni, nedokazani in neutemeljeni.

18. Pritožbena navedba, da naj bi bila ugotovitev sodišča, da so pogodbo o upravljanju podpisali etažni lastniki, »povsem arbitrarna, pristranska in brez podlage v spisu,« je očitno neutemeljena in deplasirana, saj je sodišče prve stopnje o tem zapisalo obširne razloge, oprlo pa se je na pogodbo o upravljanju s priloženimi podpisi, medtem ko se pritožba s temi argumenti sploh ne uspe obrazloženo soočiti.

_Glede pasivne legitimacije:_

19. Deplasirana je pritožbena navedba, da naj bi sodišče zavrnilo toženkin ugovor pasivne legitimacije, ne da bi ga vsebinsko obravnavalo. O tem ugovoru je sodišče zapisalo jasne in preverljive razloge (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tako da posplošeni očitki o vsebinskem neobravnavanju ustvarjajo vtis, da pritožnica sodbe sploh ni prebrala. Tudi s temi argumenti prvostopenjskega sodišča se pritožba vsebinsko ne sooči, temveč govori mimo razlogov prvostopenjskega sodišča. Navedba, da toženka nikoli ni bila etažna lastnica spornega stanovanja, je v sporu majhne vrednosti pritožbeno nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe. Poleg tega so te pritožbene navedbe tudi pravno zmotne. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (20. točka obrazložitve), da zapuščina preide na dediče po samem zakonu s trenutkom smrti zapustnika in da je torej toženka bila lastnica spornega stanovanja, ki je bilo nato prodano na javni dražbi, vse do pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine kupcu, kar se je zgodilo 15. 9. 2017. 20. Pravilna je tudi ugotovitev, da je sklep o dedovanju deklaratoren, zato ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila toženka kot zakonita dedinja določen čas lastnica spornega stanovanja, niso protispisne, temveč materialnopravno pravilne in utemeljene na navedbah pravdnih strank ter predloženih dokazih.

21. Ne drži pritožbena trditev, da tožniki niso zatrjevali, da je toženka lastnica stanovanja, zaradi česar naj se slednja ne bi mogla izjaviti o tem na prvi stopnji. Že v dopolnitvi tožbe so navedbe o tem, da se obveznost nanaša na nepremičnino, katere lastnica je bila M. M., toženka pa je njena dedinja. Pritožbena navedba, da je zaradi smrti zapustnica prenehala obstajati in od 1. 10. 2016 dalje ni bila več etažna lastnica, zato naj ne bi mogla več prevzemati novih obveznosti in toženka torej ni podedovala njenih dolgov, je točna, vendar sodišče prve stopnje pasivne legitimacije ni utemeljilo le na odgovornosti za dolgove zapustnika (po tej podlagi je utemeljeno plačilo za prispevke od aprila 2016 pa do smrti M. M.), temveč tudi na dejstvu, da je s trenutkom smrti M. M. toženka kot njena dedinja po samem zakonu originarno pridobila (so)lastninsko pravico spornega stanovanja in je bila njegova (so)lastnica do trenutka, ko je postal pravnomočen sklep o domiku nepremičnine, prodane v izvršilnem postopku. V tem obdobju je torej toženka pasivno legitimirana ne na podlagi odgovornosti za dolgove zapustnika, temveč na podlagi odgovornosti za dolgove, povezane z lastništvom nepremičnine.

22. Res je, da so se tožniki v dopolnitvi tožbe deloma zmotno sklicevali na odgovornost dedinje za dolgove zapustnice, vendar sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo zatrjujejo stranke (tretji odstavek 180. člena ZPP); v dopolnitvi tožbe so podane trditve: da je bila prvotno lastnica stanovanja M. M.; kdaj je umrla; da je toženka njena dedinja; da je bilo stanovanje prodano na dražbi in kdaj je postal sklep o domiku pravnomočen; iz teh dejanskih trditev lahko sodišče, upoštevaje materialno pravo (ki ga mora poznati po uradni dolžnosti) napravi sklep, da je zahtevek utemeljen (tudi) na odgovornosti toženke kot lastnice nepremičnine.

_Glede višine zahtevka:_

23. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče toženko obsodilo na plačilo celotnega prispevka v rezervni sklad za mesec september 2017, čeprav se odgovornost za prispevek razteza zgolj do pravnomočnosti sklepa o domiku z dne 15. 9. 2017. V tem delu sodba nima pravilnih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si razlogi v 20. točki deloma sami s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar lahko pritožbeno sodišče navedeno kršitev sanira s pravilno uporabo materialnega prava. Noben zakon ne ureja vprašanja plačila prispevka v rezervni sklad, če se tekom meseca spremeni lastništvo stanovanja. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podlage za odločitev, da se toženki naloži v plačilo celotni znesek prispevka za rezervni sklad za mesec september 2017, saj je bila tega meseca lastnica stanovanja le polovico meseca.

24. Višina mesečnega prispevka ni pritožbeno sporna in znaša za toženko5 13,62 EUR mesečno (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); za polovico meseca septembra znaša torej 6,81 EUR in v tem delu zahtevek tožnikov ni utemeljen, saj od 15. septembra 2017 toženka ni bila več etažna lastnica spornega stanovanja. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 5. in 6. točke 358. člena ZPP pritožbi deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek znižalo za polovico mesečnega prispevka, to je za 6,81 EUR s pripadki.

_Glede tožnikov, ki niso izkazali aktivne legitimacije, in glede stroškov:_

25. Toženka neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da drugi, tretji, četrti in deveti tožnik niso etažni lastniki stavbe na A.; sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo (13. točka obrazložitve), torej ga ni spregledalo, vendar je v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da za vtoževanje prispevka v rezervni sklad zadošča, če vloži tožbo le eden od etažnih lastnikov, saj se ne zahteva plačilo na račun ali roke posameznih etažnih lastnikov, temveč na račun rezervnega sklada, ki je skupno premoženje etažnih lastnikov. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zahtevek drugega, tretjega, četrtega in devetega tožnika zavrniti s stroškovno posledico. V tej zadevi ne gre za individualne zahtevke posameznih etažnih lastnikov, temveč za en zahtevek etažnih lastnikov kot skupnih lastnikov denarja v rezervnem skladu (in terjatev do rezervnega sklada) za vplačilo v rezervni sklad. Ne glede na to, koliko etažnih lastnikov toži oziroma izkaže svoj status etažnega lastnika, v pravdah za plačilo prispevka v rezervni sklad zadošča, če aktivno legitimacijo izkaže le eden od etažnih lastnikov, pa bo zahtevku v celoti ugodeno. Ker posamezni tožniki nimajo individualnih zahtevkov, tudi ni mogoče zavrniti zahtevka posameznih tožnikov (etažnih nelastnikov), saj takega individualnega zahtevka sploh ni. Zato tudi dejstvo, da posamezni tožniki niso etažni lastniki, ne more imeti stroškovnih posledic iz 154. člena ZPP.

_Sklepno:_

26. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pretežni meri pravilno odločilo in ni storilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, razen glede dela prispevka za drugo polovico septembra 2017. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27. Tožnica je pritožbeno uspela le v majhnem delu (manj kot 3 %), zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške, ta majhna sprememba sodbe pa tudi ne vpliva na stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča (primerjaj tretji odstavek 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZS. 3 Uradni list RS, št. 87/2016, v nadaljevanju SR. 4 Npr. odločbi VSL I Cp 322/2015 z dne 30. 3. 2015 in II Cp 966/2020 z dne 6. 7. 2020. 5 Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da toženka ni (bila) izključna lastnica, ampak le solastnica idealne polovice stanovanja.