Jedro

Procesno dejanje soočenja obdolženca in priče predstavlja posebno obliko zaslišanja priče.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.H. ml. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenega oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15.10.2004 obsojenega A.H. ml. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, za kar mu je izreklo kazen šestih mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 16.6.2005 pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenega oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, in sicer zaradi kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje, kjer naj se izvedejo tudi dokazi obrambe.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ne krši ZKP, ker je to njegova pravica. Prav tako sodišče v obravnavanem primeru ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe, saj je izvedlo vse tiste dokaze, ki so bili potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, zavrnitev obeh dokaznih predlogov obdolženca pa je obrazložilo. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe.

5. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom obsojenega A.H. ml., da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenca prekršilo pravno jamstvo v kazenskem postopku iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Vložnik zahteve v utemeljitev očitka navaja, da je obsojeni pred sodiščem prve stopnje predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem priče S.E. ter soočenje med njim samim in oškodovancem B.V. Predlagana dokaza potrditvi zahteve očitno nista nerazumna, temveč sta v bistveni relevantni zvezi s predmetom obravnave, saj sta podana v smeri zagovora obsojenca, da je osebni avtomobil v času storitve kaznivega dejanja vozil oškodovanec in ne on. Obsojeni bi bil torej oproščen, kolikor bi bil potrjen njegov zagovor, da ni bil voznik. Poleg tega je potrditvi vložnika izkazana tudi zadostna verjetnost, da bi bilo s predlaganima dokazoma moč izpodbiti obstoj odločilnih dejstev, to je omajati zaključke izvedenca cestno prometne stroke.

6. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

7. Drži trditev zahteve, da je dejstvo, ali je v času kaznivega dejanja avtomobil vozil obsojeni ali oškodovanec, relevantno. Ne drži pa, da je obramba z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala, da bo zatrjevano dejstvo s predlaganim dokazom mogoče dokazati. Sodišče prve stopnje je s prepričljivimi razlogi obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem priče S.E., enako pa velja tudi glede razlogov pritožbenega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga s soočenjem obsojenca in oškodovanca B.V. Sodišči sta dokazna predloga zavrnili, ker sta na podlagi presoje ostalih izvedenih dokazov, zlasti izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke J.F., dr.med. in izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. I.C., ocenili, da je bilo vprašanje, kdo je v času storitve kaznivega dejanja vozil osebni avtomobil, v zadostni meri pojasnjeno.

8. Poleg tega je pritožbeno sodišče dokazni predlog po soočenju obsojenca in oškodovanca (smiselno) zavrnilo tudi iz razloga neprimernosti. V utemeljitev takšne odločitve se je namreč oprlo tudi na izpoved A.P., dr.med. o zdravstvenem stanju oškodovanca po obravnavani prometni nesreči in ugotovilo, da je vprašljivo, ali bi lahko od njega sploh dobili adekvatne informacije, pri tem pa bi soočenje za oškodovanca pomenilo izjemno provokativno situacijo, ki bi imela za posledico bistveno poslabšanje njegovega psihičnega stanja. V zvezi s tem gre dodati, da že sodišče prve stopnje oškodovanca iz istega razloga utemeljeno ni neposredno zaslišalo, temveč je v skladu s 1. točko prvega odstavka 340. člena ZKP na glavni obravnavi prebralo njegovo izpovedbo, pridobljeno v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Temu obsojeni ni nasprotoval, procesno dejanje soočenja obdolženca in priče pa nenazadnje predstavlja le posebno obliko zaslišanja.

9. Na očitke, ki jih obsojenčev zagovornik izpostavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, sta sodišči torej argumentirano odgovorili in njunemu sklepanju ni mogoče odreči razumne presoje, zato ne drži, da sta kršili pravico do izvajanja dokazov v korist obsojenca iz 3. alineje 29. člena Ustave RS. Zatrjevana kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP iz tega razloga torej ni podana. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A.H. ml. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Zagovornik obsojenca z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe premoženjske razmere na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine. Pri tem je zlasti upoštevalo, da je obsojeni prestajal zaporno kazen.