Jedro

Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, izraženo v 1. odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen URS). Pravica do enakega varstva pravic se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, pravica do prisotnosti ob izvajanju dokazov, pravica postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter pravica izjaviti se o rezultatih dokazovanja. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 3. 3. 2020 kot dokaz za svoje trditve, da je bila tožencu ob pregledu v ambulanti za Internistično nujno pomoč dne 20. 7. 2019 postavljena diagnoza akutni alkoholni opoj, predlagala ambulantni karton toženca. Ta dokazni predlog je nato ponovila še v dopustni pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2020, ki jo je vložila kot odgovor na navedbe toženca v njegovi vlogi z dne 7. 5. 2020. Ta dokazni predlog tožeče stranke je sodišče prve stopnje očitno povsem spregledalo, saj se o njem v izpodbijani sodbi sploh ni izjavilo, ni mu niti ugodilo niti ga ni zavrnilo, čeprav ga je tožeča stranka predlagala za dokazovanje dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za odločilnega v tej zadevi, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila tožencu ob urgentnem obisku internistične ambulante 20. 7. 2019 postavljena diagnoza iztreznitev ob akutnem alkoholnem opoju.

Ker je bil v tem konkretnem primeru dokazni predlog tožeče stranke pravočasen in tudi dovolj konkretiziran, tožeča stranka pa je navajala tudi razloge, zakaj listinskega dokaza (še) ni predložila (ker vsebuje občutljive osebne podatke), je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča naloga sodišča prve stopnje, da bi tožečo stranko v okviru MPV (285. člen ZPP) pozvalo k predložitvi predlaganega dokaza, če je štelo, da s preostalimi predlaganimi in predloženimi dokazi tožeča stranka teh zatrjevanih dejstev ni uspela dokazati.

Z opustitvijo dolžnega MPV (285. člen ZPP)2, pa tudi z opustitvijo izjave o predlaganem dokazu je sodišče prve stopnje tako tožeči stranki kršilo njeno pravico do kontradiktornosti (5. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka na podlagi kontnega izvlečka z dne 20.11. 2019 poravna dolg v znesku 336,30 EUR, ki je zapadel v plačilo 30. 7. 2019, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, in sicer v roku 8 dni pod izvršbo, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej v bistvenem povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa izraža svoje nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da je bilo toženi stranki (v nadaljevanju: tožencu) ob urgentnem obisku internistične ambulante 20. 7. 2019 postavljena diagnoza iztreznitev ob akutnem alkoholnem opoju, zaradi česar mu je nastala obveznost plačila za opravljene storitve s strani tožeče stranke. Izpostavlja, da je v svojih vlogah pojasnila, da je bila diagnoza, ki je bila podlaga za izdajo računa tožencu, postavljena ob pregledu v ambulanti za Internistično nujno pomoč UKC Maribor dne 20. 7. 2019, da je kot dokazilo za navedeno diagnozo sodišču posredovala e-dopis vodje Fakturiranja UKC Maribor, kot dokazni predlog pa je glede na to, da zdravstveni podatki v ambulantnem kartonu predstavljajo občutljive osebne podatke, predlagala sodišču, da mu na njegovo zahtevo lahko posreduje ambulantni karton toženca z dne 20. 7. 2019, v katerem je postavljena diagnoza, akutni alkoholni opoj, nedvoumno zapisana. Tožeča stranka je prepričana, da je skladno s procesnimi pravili navedla vsa dejstva, ki so bila potrebna za presojo njenega zahtevka. Nasprotno pa je sodišče prve stopnje tekom postopka ocenilo, da noben izmed predloženih oz. predlaganih dokazov tožeče stranke ni bil bistven, čeprav bi skladno z načelom materialnega procesnega vodstva (v nadaljevanju: MPV) moralo samo spor "razčistiti" in s tem pripeljati do sprejetja vsebinsko pravilne in pravične odločitve. Tožeča stranka meni, da bi jo sodišče prve stopnje moralo pozvati, da predloži ambulantni karton toženca z dne 20. 7. 2019, glede na to, da je skladno z zatrjevanji toženca samo pridobivalo dokaze glede njegove zdravstvene obravnave s tem, ko je pozivalo ZD ... o izdani napotnici z dne 13. 9. 2021. Tožeča stranka ponovno poudarja, da napotnica v predmetni zadevi ni relevantna za presojo dejanskega stanja ampak diagnoza, ki je bila postavljena tožencu v Internistični nujni ambulanti UKC Maribor z dne 20. 7. 2021 in na njeni podlagi izdani račun. S pridobitvijo teh dokumentov s strani sodišča bi se zapolnile oz. dopolnile navedbe tožeče stranke v okviru opisanega dejanskega stanja. Še enkrat poudarja, da ambulantnega kartona ni predložila v svojih vlogah zaradi varstva posebej občutljivih osebnih podatkov. Tožeča stranka še opozarja, da je sodna praksa glede MPV v sporih majhne vrednosti enotna o tem, da je tudi v sporih majhne vrednosti MPV nujno, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do kršitev strankine pravice do izjave. Neoprava MPV v sporih majhne vrednosti tako ni le relativna bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki ni dopusten pritožbeni razlog, razen seveda če preraste v kršitev pravice do izjave (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Po mnenju tožeče stranke bi v tem primeru sodišče prve stopnje, ne glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, izvesti MPV tudi glede na to, da je tožeča stranka v svojih pisnih vlogah predlagala dokaz z vpogledom v določeno listino, ki pa jo zaradi varstva občutljivih osebnih podatkov ni predložila. Dokaz je torej tožeča stranka predlagala pravočasno, vendar ga iz opravičljivih razlogov ni predložila. Posledično bi sodišče bilo primorano tožečo stranko pozvati na pisno predložitev ambulantnega kartona z dne 20. 7. 2019. Podrejeno pa tožeča stranka še opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo utemeljeno dopustnih razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga - elektronsko sporočilo vodje oddelka za fakturiranje A. A. B. B. o tem, da je bila v konkretnem primeru podlaga za izdajo računa akutni alkoholni opoj toženca, saj je utemeljitev sodišča, da elektronsko sporočilo med dvema zaposlenima v bolnišnici ne predstavlja trdnega dokaza o postavljeni diagnozi, po njenem prepričanju nedopustna. Meni namreč, da bi moralo sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo pojasniti, zakaj tožeča stranka z navedenim dokazom ni uspela, ker pa tega ni storilo, je kršilo njeno pravico do izjave oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Tožeča stranka v zaključku pritožbe ponovno poudarja, da bi se sodišče prve stopnje v okviru MPV moralo angažirati in pridobiti ambulantni karton z dne 20. 7. 2021 oziroma omogočiti tožeči stranki da se glede tega izjavi. Prav tako bi moralo v skladu z 8. členom ZPP pridobljene dokaze medsebojno primerjati, vendar tega ni storilo. Posledično ima po mnenju tožeče stranke izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z 285. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Podana je tako relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka kot tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožeči stranki v tem postopku odvzeta pravica do izjave. Tožeča stranka pa prav tako ugotavlja, da tudi toženec ni uspel dokazati, da storitve, katere je bil deležen v internistični nujni ambulanti UKC Maribor z dne 20. 7. 2019, ni dolžan plačati.

3. Toženec je na pritožbo tožeče stranke odgovoril, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi, ki se je začela s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljevala v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je tožeča stranka kot izvajalka zdravstvene storitve od toženca kot njenega koristnika zahtevala plačilo opravljene storitve. Trdila je, da je bila tožencu pri obravnavi v njeni ambulanti za Internistično nujno pomoč dne 20. 7. 2019 postavljena diagnoza akutni alkoholni opoj. Ker v skladu s 25. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila) med pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja ne sodijo storitve, ki so povezane z iztreznitvijo ob akutnem alkoholnem opoju, je bil toženec skladno z 2. točko 25. člena Pravil obravnavan kot samoplačnik in mu je bil iz tega razloga za opravljene storitve tudi izdan račun št. ... z dne 20. 7. 2019. Toženec svojega dolga po tem računu ni prostovoljno poravnal niti na podlagi opominov, ki mu jih je posredovala tožeča stranka po navadni pošti dne 16. 8. 2019 in dne 17. 9. 2019, zato je bila tožeča stranka primorana vložiti predlog za izvršbo, ki se v pravdnem postopku obravnava kot tožba.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi predloženih listinskih dokazov1 in njihove presoje (dokazne ocene) v točkah od 16. do 20. obrazložitve zaključilo, da tožeča stranka s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da je bila tožencu ob urgentnem obisku internistične ambulante 20. 7. 2019 postavljena diagnoza iztreznitev ob akutnem alkoholnem opoju in posledično obveznost plačila za opravljene storitve s strani toženca, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila). V 25. členu Pravil je tako določeno, da med pravice obveznega zdravstvenega zavarovanja ne sodijo storitve, ki so povezane z iztreznitvijo ob akutnem alkoholnem opoju.

9. Sodišče prve stopnje dokaza elektronskega dopisa A. A., vodje fakturiranja, B. B., strokovni sodelavki pravnega oddelka, z dne 3. 3. 2020, ni zavrnilo, kot to zmotno v svoji pritožbi navaja tožeča stranka, saj ga je očitno prebralo (izvedlo) glede na to, da se je do njega obširno opredelilo v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe. V tej točki je navedlo dovolj in povsem ustrezne ter ustavno sprejemljive razloge dokazne ocene tega dokaza, izčrpno je tudi obrazložilo, zakaj s tem dokazom in tudi v povezavi s preostalimi predloženimi dokazi, tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila tožencu pri konkretni ambulantni obravnavi, izvedeni pri tožeči stranki, postavljena diagnoza akutni alkoholni opoj, zato so pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena URS, povsem neutemeljeni. Utemeljitev sodišča prve stopnje, da elektronsko sporočilo med dvema zaposlenima v bolnišnici ne predstavlja trdnega dokaza o postavljeni diagnozi, prav gotovo ni nedopustna, kot mu to neutemeljeno očita tožeča stranka v pritožbi, zato na teh okoliščinah zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je v točkah od 17. do 20. obrazložitve izpodbijane sodbe za vsak predložen listinski dokaz, s katerim je tožeča stranka dokazovala svoje tožbene trditve, navedlo povsem dovolj in ustrezne razloge dokazne ocene, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke, da je zaradi neobrazložene dokazne ocene izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določbe 8. člena ZPP (t.j. metodološkega napotka pri izdelavi dokazne ocene). Ta kršitev lahko predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog, zato so pravno neupoštevne tiste pritožbene navedbe tožeče stranke, v katerih sodišču prve stopnje očita, da pri svoji dokazni oceni ni upoštevalo določila 8. člena ZPP, ker pridobljenih dokazov ni medsebojno primerjalo.

12. S pritožbenimi navedbami, da tudi toženec ni uspel dokazati, da storitve, katere je bil deležen v internistični nujni ambulanti tožeče stranke dne 20. 7. 2019, ni dolžan plačati, pa tožeča stranka sodišču prve stopnje smiselno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev določb o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) oziroma kršitev razpravnega načela, pa tudi zmotno uporabo materialnega prava, kolikor se ti očitki nanašajo na pravilnost razporeditve materialnega trditvenega in dokaznega bremena. Očitani kršitvi pravil o procesnem trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člena ZPP) lahko predstavljata zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Ker gre tako pri zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja kot tudi pri relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v postopku v sporih majhne vrednosti za nedopustna pritožbena razloga, so tudi te pritožbene navedbe tožeče stranke v tem pritožbenem postopku pravno neupoštevne. Ob pravilni uporabi določil ZZVZZ in Pravil (1. in 2. odstavek 25. člena) pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno razporedilo materialno trditveno in dokazno breme, saj je tožeča stranka tista, na kateri je tako trditveno kot tudi dokazno breme, da dokaže, da je njen tožbeni zahtevek za plačilo opravljene storitve po materialnem pravu utemeljen. Povedano drugače. Ni bil toženec tisti, ki bi moral dokazati, da ni dolžan plačati opravljene storitve dne 20. 7. 2019, temveč je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže, da je bila tožencu opravljena storitev, ki je zdravstveno zavarovanje ne krije, zato so neutemeljeni tudi očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje tozadevno zmotno uporabilo materialno pravo.

13. Pravilno pa tožeča stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru v postopku dokazovanja nepravilno opustilo izvedbo MPV iz 285. člena ZPP in da je kršitev te določbe ZPP prešla celo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, izraženo v 1. odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen URS). Pravica do enakega varstva pravic se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, pravica do prisotnosti ob izvajanju dokazov, pravica postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter pravica izjaviti se o rezultatih dokazovanja. Tožeča stranka je, kot to pravilno izpostavlja tudi v pritožbi, že v pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 3. 3. 2020 kot dokaz za svoje trditve, da je bila tožencu ob pregledu v ambulanti za Internistično nujno pomoč dne 20. 7. 2019 postavljena diagnoza akutni alkoholni opoj, predlagala ambulantni karton toženca. Ta dokazni predlog je nato ponovila še v dopustni pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2020, ki jo je vložila kot odgovor na navedbe toženca v njegovi vlogi z dne 7. 5. 2020, pri čemer je še pojasnila, da tega dokaza (še) ni predložila, ker vsebuje občutljive osebne podatke. Je pa obakrat predlagala sodišču, da mu lahko na njegovo zahtevo posreduje ambulantni karton toženca z dne 20. 7. 2019. Ta dokazni predlog tožeče stranke je sodišče prve stopnje očitno povsem spregledalo, saj se o njem v izpodbijani sodbi sploh ni izjavilo, ni mu niti ugodilo niti ga ni zavrnilo, čeprav ga je tožeča stranka predlagala za dokazovanje dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za odločilnega v tej zadevi, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila tožencu ob urgentnem obisku internistične ambulante 20. 7. 2019 postavljena diagnoza iztreznitev ob akutnem alkoholnem opoju. Tožeča stranka je tako navedla vsa dejstva, potrebna za utemeljenost tožbenega zahtevka, saj je navedla razlog za izdajo računa tožencu za opravljeno zdravstveno storitev, t.j., da je bila opravljena storitev, povezana z iztreznitvijo ob akutnem alkoholnem opoju, ki ni krita z zdravstvenim zavarovanjem, ter za te svoje trditve ponudila tudi ustrezne dokaze, da bi se v dokaznem postopku ugotavljala resničnost teh njenih trditev (212. člen ZPP). Tako za navajanje dejstev kot za predlaganje dokazov velja čisto razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva je povsem v rokah strank, zato dosledno izpeljano razpravno načelo ter prekluzija kot protiutež terjata večjo angažiranost sodišča v okviru MPV (285. člen ZPP), tako v smeri dopolnjevanja navedb kot v smeri dokazne pobude. Ker je bil v tem konkretnem primeru dokazni predlog tožeče stranke pravočasen in tudi dovolj konkretiziran, tožeča stranka pa je navajala tudi razloge, zakaj listinskega dokaza (še) ni predložila (ker vsebuje občutljive osebne podatke), je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča naloga sodišča prve stopnje, da bi tožečo stranko v okviru MPV (285. člen ZPP) pozvalo k predložitvi predlaganega dokaza, če je štelo, da s preostalimi predlaganimi in predloženimi dokazi tožeča stranka teh zatrjevanih dejstev ni uspela dokazati. V dokaznem postopku sodišče namreč ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno. Z opustitvijo dolžnega MPV (285. člen ZPP)2 je sodišče prve stopnje tako tožeči stranki kršilo njeno pravico do kontradiktornosti (5. člen ZPP), ki vključuje tudi pravico do izjave in pravico dokazovanja, saj jo je onemogočilo v dokazovanju odločilnega dejstva, da je bila pri pregledu dne 20. 7. 2019 v ambulanti Internistične nujne pomoči tožencu postavljena diagnoza akutnega alkoholnega opoja, zaradi katere opravljena storitev ni krita z zdravstvenim zavarovanjem in jo je toženec dolžan plačati sam v skladu z 2. odstavkom 25. člena Pravil kot samoplačnik.

14. Ugotovljena kršitev je takšne narave, da je v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP terjala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče se ne more kot prvo izjaviti o predlaganih dokazih, saj ne more predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje, prav tako pa je tudi sama oprava MPV v skladu z 285. členom ZPP v domeni sodišča prve stopnje, ne pa pritožbenega sodišča. Naloga pritožbenega sodišča je namreč v tem, da preizkuša pravilnost razlogov sodišča prve stopnje, tudi pravilnost razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in pravilnost oziroma ustreznost izvedenega MPV, ne pa da razloge samo nadomešča ali jih dopolnjuje in da samo izvaja ustrezno MPV. Ker bodo ta opravila po razveljavitvi sodbe prepuščena sodišču prve stopnje, bo na ta način v največji možni meri za obe stranki postopka spoštovana tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki ima v tem konkretnem primeru prav gotovo prednost pred pravico do sojenja v razumnem roku. Glede na njeno starost (dobri dve leti), namreč ta zadeva še ne sodi med starejše zadeve. Če pa bi pritožbeno sodišče samo odpravljalo ugotovljene kršitve sodišča prve stopnje, bi s tem prišlo do nedopustnega rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje niti ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 354. člena ZPP), saj se z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sam postopek tudi ne bo bistveno podaljšal. 15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje zgoraj opisano pomanjkljivost odpraviti. Opredeliti se bo moralo do dokaznega predloga tožeče stranke z vpogledom v ambulantni karton toženca z dne 20. 7. 2019 in se o tem dokaznem predlogu izjaviti. Če ga (z ustavno sprejemljivimi razlogi) ne bo zavrnilo, bo moralo v okviru MPV skladno z določbo 285. člena ZPP tožečo stranko pozvati, naj predlagani dokaz predloži in v tem primeru dati tudi tožencu možnost, da se o tako predloženem dokazu v ustreznem roku izjavi, nato pa upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP po popolni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov ponovno ugotoviti vsa pravno relevantna (odločilna) dejstva in ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane sodbe, so navedeni v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 ….pa tudi z opustitvijo izjave o predlaganem dokazu.