Up-69/98

23.6.1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe S. K. iz F., N., ki jo zastopa D. B., odvetnica v R. na seji senata dne 23. junija 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba S. K. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 71/97 z dne 26. 11. 1996, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 667/96 z dne 6. 11. 1996 ter sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici št. P 420/92 z dne 5. 2. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je pritožnici (v pravdnem postopku toženki) naložilo, da tožniku plača 1 563 572 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je pritožničino pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo pritožničino revizijo. Znesek ustreza vrednosti, ki jo je tožnik (pritožničin brat) vlagal v nepremičnino očeta, ta pa jo je nato na podlagi pogodbe, glede katere je mogoče analogno uporabiti pravila o izročilni pogodbi dednega prava, prenesel na pritožnico. Dejstvo, da pogodba, sklenjena med očetom in pritožnico, ni prava izročilna pogodba, namreč ne sme poslabšati položaja tožnika kot drugega potomca, ki se s prenosom premoženja ni strinjal, obenem pa je v upravičenem pričakovanju pridobitve v to premoženje tudi vlagal.

2.V ustavni pritožbi pritožnica trdi, da je sodišče napačno uporabilo ustrezne določbe obligacijskega in dednega prava ter da zato nezakonita sodba predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine. Meni, da zahtevek za plačilo vlaganj proti njej ni utemeljen, saj prenos premoženja ni nastal brez pravne podlage, zato se ni mogoče sklicevati na pravila o neupravičeni obogatitvi. Navaja, da bi bil morda utemeljen odškodninski zahtevek proti očetu, ne pa proti njej. Meni, da ni razloga, da se sklenjena pogodba presoja po pravilih dednega prava.

Neutemeljen naj bi bil zaključek, da je na predlagateljico prešla obveznost plačila, ki jo je imel pokojni oče proti tožniku, saj je bil oče ob izdaji sodbe še živ. Meni tudi, da je nesprejemljivo stališče Vrhovnega sodišča, ki sklenjeni pogodbi očita pomanjkanje obličnosti. Pričakuje, da bo Ustavno sodišče ob neenotni praksi rešilo navedena pomembna pravna vprašanja.

3.Ustavno sodišče ni instančno sodišče sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ni pristojno samih po sebi presojati nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

Pri tem je treba upoštevati, da zgolj očitek o nezakonitosti sodbe, ki posega v premoženjskopravni položaj, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Z vidika ustavne pravice do zasebne lastnine Ustavno sodišče praviloma ne bo presojalo, ali je sodišče v sporu iz premoženjskopravnega razmerja pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo pravo, pač pa zgolj, ali odločitev sodišča temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo.

4.Pritožnica napačno razume pristojnosti Ustavnega sodišča in pomen ustavne pritožbe, ko pričakuje, da bo Ustavno sodišče odločalo o tem, kako je treba razlagati določila 210. do 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in 106. do 116. člena Zakona o dedovanju in kako je treba razlagati pravila dednega prava o izročilni pogodbi ter jih analogno uporabljati pri drugih podobnih pravnih razmerjih, ter da bo poenotilo sodno prakso. Razlaga navedenih določb in institutov civilnega prava je naloga pravdnih sodišč, poenotenje sodne prakse glede navedenih vprašanj uporabe zakona je naloga Vrhovnega sodišča, naloga Ustavnega sodišča ob presoji ustavne pritožbe pa je zgolj preveriti, ali s to razlago sodišča navedenim določbam in institutom niso dala vsebine, ki bi bila z vidika ustavne pravice do zasebne lastnine nesprejemljiva. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba, nasprotovalo ustavni pravici do zasebne lastnine, pa pritožnica ne izkaže (in tudi sicer napačno povzema bistvo pravnih stališč Vrhovnega sodišča). Prav tako ne izkaže, da bi v postopku ugotavljanja dejanskega stanja bila kršena kakšna izmed ustavnih pravic procesne narave. Ne izkaže tudi, da bi sodišče z izpodbijano odločbo samovoljno odstopilo od uveljavljene sodne prakse, ali da bi bila sodba očitno napačna in arbitrarna, kar bi lahko predstavljalo kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Ustavna pritožba zato ni utemeljena.

5.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude