Jedro

Sodišče prve stopnje odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP), o vloženem pravnem sredstvu pa odloči sodišče druge stopnje praviloma brez obravnave (1. odstavek 362. člena ZPP). Načelo neposrednosti pa je varovano tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato to sodišče le na seji senata in brez na obravnavi ponovljenih, pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ne sme spremeniti dejanskega stanja (2. odstavek 362. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. točko 373. člena ZPP).

Izrek

1. Reviziji se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek ..., da se razveljavita odločbi tožene stranke z dne 15.9.1993 in 5.10.1993 o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. ... je zavezalo, da izplača tožniku za čas od 16.9.1993 do 11.10.1993 plačo kot da bi delal, saj je ugotovilo, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do odločitve o ugovoru, to je do 11.10.1993. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi zoper zavrnilni del odločbe. Z izpodbijano odločbo je spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja kot nezakoniti. Ugotovilo je, da tožena stranka ob izvedenem disciplinskem postopku ni spoštovala pravil postopka, predpisanih v 41. členu kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. list RS, št. 26/91), saj tožnik ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami na način in po postopku, ki bi delavcu omogočil obrambo.

Tožnik je proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 354. člena ZPP (1. in 2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je pritožbeno sodišče z opustitvijo dokazne ocene izvedenih dokazov spremenilo dejansko stanje in s tem kršilo pravila postopka. Ker tudi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ugotovljenih neposredno pred sodiščem prve stopnje, ima odločitev sodišča druge stopnje takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Sicer pa je pritožbeno sodišče tudi materialno pravo zmotno uporabilo. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92 in 19/94 - ZPP) vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot nedovoljena zavrže oziroma kot neutemeljena zavrne.

Revizija je dovoljena in utemeljena.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, dovoljena revizija, če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek). Po drugem odstavku omenjenega določila je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku. Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP ni revizije v premoženjsko pravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (po noveli ZPP - Ur. list RS, št. 55/92). Revizija tudi ni dovoljena v sporih, ki se nanašajo na izrečeni disciplinski ukrep javnega opomina ali denarne kazni, na odmore, počitke in dopuste, na odstranitev z dela ali iz organizacije, na začasne razporeditve, začasno čakanje na delo ter na delo preko polnega delovnega časa (25. člen ZDSS). V obravnavanem individualnem delovnem sporu pa se zahtevek tožnika nanaša na presojo zakonitosti izrečenega mu disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja, zato za presojo dovoljenosti revizije ne pridejo v poštev določbe drugega odstavka 21. člena oziroma 25. člena, ki izključujejo možnost vložitve revizije.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni uporabilo.

Ugotovilo pa je, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 373. členom ZPP. Do nje je prišlo pri sojenju na drugi stopnji, ko pritožbeno sodišče ni ravnalo v okviru pooblastil iz 373. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tožeča stranka kršitve določbe 373. člena ZPP ne uveljavlja izrecno. Uveljavlja pa jo smiselno s tem, da očita sodišču druge stopnje, da je brez obravnave in brez ocene izvedenih dokazov spremenilo dejansko stanje in na tako spremenjeno dejansko stanje oprlo svojo odločitev.

Po določbi 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze. Temu namenu služi pritožbena obravnava, na kateri pride sodišče v neposredni stik s strankami. Na interni seji sodišče druge stopnje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more in ne sme spreminjati. Ker je zaradi načela neposrednosti tudi sodišče druge stopnje vezano na dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi neposrednega obravnavanja in dokazovanja, sme sodišče druge stopnje na pritožbeni seji in brez obravnave spremeniti le tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje na način, ko načelo neposrednosti ni bilo upoštevano ali ni bilo nič prizadeto. ZPP pa pozna le dva takšna primera in sicer: če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine oziroma če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze (2. točka 373. člena ZPP).

V navedenih dveh primerih lahko pritožbeno sodišče tudi brez obravnave spremeni odločitev sodišča prve stopnje, saj načelo neposrednosti na ta način ni prizadeto. Položaj pritožbenega sodišča je v omenjenih primerih enak položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, ko je ocenjevalo listine oziroma dokaze, ki pred sodiščem prve stopnje niso bili izvedeni neposredno. V obravnavanem primeru pa sodišče druge stopnje na interni seji ni drugače ocenilo listin, ampak je brez pritožbene obravnave in brez ocene izpovedb prič, ki so bile zaslišane v postopku pred sodiščem prve stopnje (dokaznega postopka za zaslišanje strank pa sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo), spremenilo dejansko stanje. To pomeni, da je brez dokazne ocene pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ugotovilo drugačno dejansko stanje. S tem pa se je sodišče druge stopnje, v nasprotju z določbami ZPP, spremenilo iz pritožbenega sodišča v sodišče prve stopnje. Proti njegovi odločbi pa nezadovoljna stranka nima možnosti vložiti pravnega sredstva zaradi razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja; ob upoštevanju dejstva, da po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP, revizija zaradi razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljena. Zato je s takšnim postopanjem, kakršno je bilo v obravnavanem primeru, ko sodišče druge stopnje niti ni sprejelo drugačne dokazne ocene pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ampak brez njihove ocene ugotovilo drugačno dejansko stanje in pri tem ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ne samo kršilo določbo prvega odstavka 354. člena ZPP in 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP, temveč odvzelo tožniku tudi pravico do pritožbe, kar pa ni le bistvena kršitev določb ZPP, ampak tudi kršitev pravic, ki so zajamčene z ustavo (25. člen Ustave Republike Slovenije). Kršeni pa sta bili tudi določbi 9. in 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, saj strankam ni bila dana možnost na obravnavi razpravljati o dejstvih, ki jih ima drugostopno sodišče pri rešitvi spora za odločilna.

Ker je sodišče druge stopnje iz navedenih razlogov storilo v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP in nepravilno uporabo 2. točke 373. člena ZPP), ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje (prvi odstavek 394. člena ZPP). Ker sodišče druge stopnje odloča o pritožbi praviloma brez obravnave (prvi odstavek 362. člena ZPP), bo potrebno v ponovljenem postopku najprej na seji senata ugotoviti in oceniti, ali je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (ocena pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov pa je ugotavljanje dejanskega stanja) pred sodiščem druge stopnje ponoviti pred sodiščem prve stopnje že izvedene dokaze. Če bo do takega zaključka prišlo, bo moralo, zaradi varovanja temeljnega načela ZPP - načela neposrednosti (4. člena ZPP), pred sodiščem druge stopnje razpisati obravnavo (drugi odstavek 362. člena ZPP).

O stroških revizijskega postopka je bilo odločeno na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).