Jedro

Tožena stranka le s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja zakonske domneve o resničnosti dejstev iz vročilnice ne more ovreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 260,16 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo in sklepom:

I. dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 15. 3. 2012,

II. razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75055/2011 z dne 31. 5. 2011 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa,

III. toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.980,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 365,00 EUR od 19. 3. 2011 dalje do plačila, - od zneska 913,00 EUR od 19. 4. 2011 dalje do plačila, - od zneska 940,00 EUR od 19. 5. 2011 dalje do plačila, - od zneska 762,00 EUR od 19. 6. 2011 dalje do plačila.

IV. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača izvršilne stroške v višini 113,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2011 dalje do plačila in V. toženi stranki naložilo, da v 8 dneh od vročitve sodbe povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 300,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej toči izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje ter odloči o pritožbenih stroških tožene stranke.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, hkrati pa se toženi stranki naloži, da tožeči povrne vse stroške tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo in sklep je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločite o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba in sklep v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožena stranka uvodoma uveljavlja, da na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 15. 3. 2012 ni mogla odgovoriti zaradi nepravilnega vročanja navedene pripravljalne vloge. Trdi, da je imela na naslovu B., ves čas poštni nabiralnik, v katerega se je vročala vsa pošta, poštni nabiralnik pa ima tožeča stranka tudi danes in ji je bila na tem naslovu vročena tudi izpodbijana odločba. V mesecu marcu in aprilu 2012 tožena stranka ni prejela nobenega obvestila o tem, da naj bi jo na pošti čakalo sodno pismo, zato ga tudi ni mogla prevzeti. Meni, da ji je bila pripravljalna vloga tožeče stranke vročena v nasprotju z ZPP.

8. ZPP v 133. členu ureja vročanje državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom, ki se jim vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Tudi pri pravnih osebah pa je treba za vročanje pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP uporabiti določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP, ki v zvezi z osebno vročitvijo, če se naslovnik ne najde tam, kjer naj bi se mu pisanje vročilo, predvideva vročitev sporočila o prispelem sodnem pisanju (1). Pri tem gre še dodati, da mora vročevalec obvestilo o pošiljki pustiti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku, na vratih pa le v primeru, ko je prva možnost izključena.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi vročitev pripravljalne vloge tožeče stranke s pozivom na odgovor toženi stranki na podlagi fikcije vročitve dne 12. 4. 2012 ugotovilo iz zapisov v obvestilu pošte kot vročevalca, torej iz zapisov na poštni pošiljki (vročilnica na red. št. 14, list. št. 80 spisa). Iz vročilnice izhaja, da je vročevalec 27. 3. 2012 tožečo stranko obvestil o prispelem pismu, in sicer z obvestilom, ki je bilo puščeno na vratih tožene stranke, na vročilnico pa je tudi zapisal, da tožena stranka nima hišnega predalčnika. Pošiljka se je po ponovnem poskusu vročitve 12. 4. 2012 vrnila sodišču z oznako, da naslovnik nima hišnega predalčnika.

10. Vročilnica je javna listina, za katero ZPP v 149. členu v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 224. člena določa, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tožena stranka je za svoje trditve, s katerimi je izpodbijala resničnost na vročilnici navedenih ugotovitev, predlagala zaslišanje zakonitih zastopnikov tožene stranke, in sicer M. R. in .K. R., ki lahko izpovesta o tem, da ima tožena stranka na naslovu B., poštni nabiralnik, in, da v mesecih marcu in aprilu 2012 na tem naslovu nista prejela nobenega obvestila o sodnem pismu. Po določbi 7. in 212. člena ZPP je dokazno breme za predlaganje dokazov, s katerimi stranka dokazuje svoje trditve, na stranki, ki trditve zatrjuje. Pri tem pa tožena stranka le s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi potrdila zgornje trditve, zakonske domneve o resničnosti dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanje o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbil takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil. Tožena stranka bi morala v potrditev svojih trditev, da ima ves čas na svojem naslovu urejen hišni predalčnik, predlagati vsaj še zaslišanje poštnega uslužbenca, ki je vročal sodno pošiljko. Le njegova izpovedba, skupaj z lastno izpovedbo, bi lahko bili podlaga za ugotovitev, da se toženi stranki sodno pisanje ni vročalo pravilno.

11. Višje sodišče pa v prepričanju, da tožena stranka sama ni poskrbela za možnost vročitve obvestila in pošiljke v hišni predalčnik, utrjuje tudi okoliščina, da se je sodišču v tem postopku vrnila tudi sodna pošiljka z gradivom za mediacijo, pri čemer je poštni uslužbenec na vročilnici prav tako navedel, da tožena stranka nima hišnega predalčnika (red. št. 11 spisa, list. št. 70 spisa). Pritožbene trditve o kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s pravilnim vročanjem zato niso utemeljene, saj je bila pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 15. 3. 2012 toženi stranki pravilno vročena s fikcijo vročitve 12. 4. 2012 (četrti odstavek 142. člena ZPP).

12. V tej zadevi ni bilo sporno, da sta pravdni stranki 1. 6. 2009 sklenili pogodbo o sodelovanju, s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitve svetovanja in izvajanja projektov oglaševanja prek mobilnih telefonov in spleta. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih v tem pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati, pa nadalje izhaja, da je tožeča stranka storitve svetovanja pri marketinških aktivnostih v spornih mesecih opravila in na podlagi pogodbe o sodelovanju izstavila račune št. 3/2011, 4/2011 in 5/2011, ki delno niso bili plačani, po vložitvi predloga za izvršbo pa je v plačilo zapadel tudi račun št. 6/2011. Po odpovedi tožene stranke je bila pogodba odpovedana 26. 5. 2011. Tožena stranka zapadlih računov ni plačala.

13. Dejanskega stanja v zvezi s pritožbeno uveljavljano okoliščino, in sicer, ali je bila tožeča stranka v mesecih, v katerih so bile storitve opravljene, na bolniškem dopustu, zaradi česar je nemogoče, da bi za toženo stranko delo opravljala, ni mogoče več izpodbijati. Pri tem pa je sodišče prve stopnje dejstva, ki jih je podala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe, tudi pravilno štelo za dokazana na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP (2). Tožena stranka se namreč na poziv sodišča, da odgovori na tožbene trditve tožeče stranke, ni odzvala. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je te okoliščine tožena stranka navedla že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Z navedbami v dopolnitvi tožbe je namreč tožeča stranka obrazloženo prerekala vse trditve iz ugovora zoper sklep o izvršbi in konkretno pojasnila pravno podlago vtoževane terjatve ter jo tudi dokazovala, zato bi morala tožena stranka odgovoriti tudi na te trditve, česar pa ni storila. Vse pritožbene trditve o predlaganih dokazih v ugovoru zoper sklep o izvršbi so zato neutemeljene. Ker je torej pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v dopolnitvi tožbe, štejejo za priznana oziroma nesporna, je nadalje neutemeljena tudi pritožbena trditev, da tožena stranka ni imela možnosti, da poda svoje navedbe in dokaze, ker sodišče ni razpisalo naroka. Skladno s prvim odstavkom 454. člena ZPP namreč v primeru, če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Očitki o kršitvi 454. in 488. člena ZPP so zato neutemeljeni.

14. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) kot tudi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je priglasila strošek nagrade za postopek v višini 225,80 EUR, po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) pa ji gre 196,80 EUR (123 x 1,6), izdatke v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 20% DDV, ki ji gre po tar. št. 6007 ZOdvT, skupaj torej 260,16 EUR.

(1) Tako tudi sklep VS RS II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010. (2) Drugi odstavek 214. člena ZPP določa: Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.