Jedro

Iz odločbe o podaljšanju gradbenega dovoljenja št. 351-29/2011 z dne 1. 3. 2011, ki jo tožnica prilaga tožbi, izhaja, da se gradbeno dovoljenje št. 351-161/2008 med drugim nanaša tudi na gradnjo dovozne ceste na parceli št. 2112/1 in 2112/2, zato sodišče nima razloga za dvom v ugotovitev upravnega organa, da je bila dovozna cesta na teh dveh parcelah zgrajena po navedenem gradbenem dovoljenju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za vračilo komunalnega prispevka, odmerjenega z odločbo št. 354-0039/2008-5 z dne 23. 1. 2009. V obrazložitvi navaja, da je bil komunalni prispevek v višini 5.757,10 EUR odmerjen tožničini pravni prednici za gradnjo kleti, kolesarnice in parkirišča na zemljišču s parc. št. 2112/1 in 2112/2, obe k. o. ..., po projektni dokumentaciji, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo garažnega objekta s parkirišči, kletmi in kolesarnico, ter gradnja dovozne ceste z opornim zidom na zemljišču parc. št. 2112/1, 2112/2 in 2104/14, vsa k. o. ... Navaja še, da je bilo gradbeno dovoljenje z dne 5. 2. 2009 podaljšano z odločbo z dne 1. 3. 2011 in da je investitor z gradnjo začel, zato gradbeno dovoljenje ni prenehalo veljati, kar pomeni, da ni upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka. Ugotovitev, da je investitor z deli pričel do 5. 3. 2011, ker je bila dovozna pot februarja 2011 že zgrajena, je oprla na izjave prič in na ogled, ki ga je opravila na kraju samem.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Ugotovil je, da je bila tožnici v postopku na prvi stopnji dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, saj je bila vabljena na ustno obravnavo, pa tožnica te pravice ni izkoristila. Pritožbene navedbe glede vzpostavitve dostopne poti na podlagi drugega gradbenega dovoljenja je zavrnil kot nedovoljene pritožbene novote, saj tožnica ni pojasnila, zakaj teh dejstev in dokazov, ki jih navaja šele v pritožbi, ni navedla in predložila že v postopku na prvi stopnji.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ker da njenemu zakonitemu zastopniku ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in da bi sodeloval pri izvedbi dokazov, na podlagi katerih je organ odločil. Izpodbijana odločba naj bi bila tudi pomanjkljivo obrazložena, tako da je ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je dovozno cesto zgradila že leta 2004 na podlagi gradbenega dovoljenja 307-351-51/2004 z dne 28. 9. 2004, ki ne velja več, in se zahtevek za vračilo komunalnega prispevka tudi ne nanaša na to dovoljenje. Toženki očita, da je zamolčala, da sta bili izdani dve gradbeni dovoljenji za različne objekte, z gradbenim dovoljenjem iz leta 2004 pa naj bi bila dovoljena le gradnja dostopne poti. Zatrjuje, da z gradnjo po gradbenem dovoljenju iz leta 2009 ni začela in da je to tudi ustrezno izkazala. Če bi z gradnjo po gradbenem dovoljenju z dne 5. 2. 2009 res začela, naj ne bi bilo nobene pravne podlage za podaljšanje veljavnosti gradbenega dovoljenja po 5. 3. 2013. Navaja, da ne sama ne njeni pravni predniki niso naredili makadamskega parkirišča in podpornega zidu, temveč, da je to naredila toženka sama, kar naj bi izhajalo iz e-pošte Občine Borovnica z dne 9. 10. 2012. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in toženki naloži vrnitev komunalnega prispevka v višini 5.971,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2013 dalje do plačila, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v novo odločanje, v vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo njenih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke o kršitvah pravil postopka in pojasnjuje, da je tožnico kljub temu, da ji je že prvostopenjski organ dal možnost izjave in udeležbe v postopku, pozvala, naj pojasni, zakaj dejstev in dokazov, ki jih je navedla v pritožbi ni navedla oz. jih predložila v postopku na prvi stopnji, vendar tožnica tega ni storila. Tudi v tožbi naj bi se tožnica neutemeljeno sklicevala na nova dejstva in dokaze. Ker kljub vabilu ni bila navzoča na ustni obravnavi, na kateri je organ opravil ogled in zaslišal priče, se je tožnica sama odpovedala biti navzoča pri izvajanju dokazov. Z gradbenim dovoljenjem št. 351-161/2008 naj bi bila dovoljena tudi gradnja dovozne ceste, za katero je bilo ugotovljeno, da jo je tožnica začela graditi pred 5. 3. 2011. Toženka sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z ugovori, ki jih tožnica uveljavlja v tožbi, sodišče še dodaja: Po desetem odstavku 79. člena ZPNačrt je investitor v primeru, če plača komunalni prispevek, pa pri pristojnem organu za gradbene zadeve ne vloži zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ali mu gradbeno dovoljenje ni izdano oziroma je prenehalo veljati, upravičen do vračila plačanega komunalnega prispevka. V obravnavani zadevi je sporno, ali je gradbeno dovoljenje prenehalo veljati.

Gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor v določenem roku ne začne z gradnjo (71. člen Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1). Če gre za manj zahteven objekt, je ta rok po drugi alineji prvega odstavka 71. člena ZGO-1 dve leti. Med strankama ni sporno, da je gradbeno dovoljenje št. 351-161/2008 postalo pravnomočno 5. 3. 2009, toženka pa je ugotovila, da je investitor z deli začel pred 5. 3. 2011. Tožnica je sicer zahtevo za vrnitev komunalnega prispevka utemeljevala s potekom veljavnosti gradbenega dovoljenja, vendar v postopku na prvi stopnji ni navajala dejstev in okoliščin, s katerimi bi dokazovala, da z deli ni začela, oziroma, da se dela, ki so bila izvedena, ne nanašajo na gradnjo po gradbenem dovoljenju št. 351-161/2008 temveč na gradnjo po gradbenem dovoljenju iz leta 2004. Glede na to, da tožnica niti po pozivu pritožbenega organa ni pojasnila, zakaj dejstev in dokazov, s katerimi je utemeljevala pritožbo, ni navajala oz. predlagala v postopku na prvi stopnji, je pravilno stališče drugostopenjskega organa, da teh dejstev in dokazov v pritožbenem postopku ni bilo mogoče upoštevati (tretji odstavek 238. člen ZUP).

To pomeni, da teh tožbenih navedb kot neodvoljenih tožbenih novot tudi sodišče ne more upoštevati. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Glede na 52. člen istega zakona lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnica v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zatrjevala, da je bila dostopna pot grajena na podlagi drugega gradbenega dovoljenja, tožnica pa tudi v tožbi ne pojasni, zakaj tega ni navajala.

Glede na to, da iz odločbe o podaljšanju gradbenega dovoljenja št. 351-29/2011 z dne 1. 3. 2011, ki jo tožnica prilaga tožbi, izhaja, da se gradbeno dovoljenje št. 351-161/2008 med drugim nanaša tudi na gradnjo dovozne ceste na parceli št. 2112/1 in 2112/2 k. o. ..., sodišče nima razloga za dvom v ugotovitev upravnega organa, da je bila dovozna cesta na teh dveh parcelah zgrajena po navedenem gradbenem dovoljenju.

Prvostopenjski organ je pojasnil, da je ugotovitev, da je investitor z deli po omenjenem gradbenem dovoljenju začel pred potekom gradbenega dovoljenja, oprl na ugotovitve ogleda in na izjave prič, ki jih je zaslišal na ustni obravnavi, na katero je bila tožnica tudi vabljena. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je bila tožnica z vabilom na ustno obravnavo tudi obveščena, da bo organ na njej zaslišal priče in opravil ogled.

Ker tožnica ne trdi, da tega vabila ni prejela, je po navedenem neutemeljen tudi tožbeni očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), ki je konkretizirano v tretjem odstavku 146. člena ZUP, po katerem mora uradna oseba stranki med drugim omogočiti, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku (1. točka). Tožnica je namreč imela možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov in da se izjavi o njih in o dejstvih, pomembnih za odločanje, pa te možnosti ni izkoristila.

Ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je investitor začel z deli, ki pomenijo izvajanje gradbenih del v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem št. 351-161/2008, na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da je bilo to gradbeno dovoljenje podaljšano.

Po navedenem je torej neutemeljen tudi tožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je upravni organ tožničine navedbe, s katerimi je utemeljevala zahtevo za vrnitev komunalnega prispevka, povzel in se do njih tudi opredelil, drugostopenjski organ pa je pojasnil, zakaj pritožbenih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navaja nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnice tudi toženka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.