Jedro

Kot stranska udeleženca lahko tožnika v postopku varujeta zgolj svoj pravni interes, ki ga vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.

Materialni predpis s področja upravnega prava ne vsebuje pravil, ki bi varovala tožnika pred takim ali drugačnim osenčenjem ali bi jima zagotavljala razgled. Tožnika zato v tem delu uveljavljata zgolj njun dejanski interes, katerega presoja, kot pravilno navaja toženka, ne more biti predmet tega postopka.

Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja izhaja neprerekana ugotovitev, da bo v obravnavanem primeru napušč od ravnine fasade segal manj kot 1 meter (0,8 m), tako da toženka pravilno ugotavlja, da se odmik lahko meri od ravnine fasade. Ker se odmik meri od ravnine fasade, pa odmik fasade novega objekta, umeščenega 4 metre od meje s parc. št. 26 k.o. ..., presega po Odloku o prostorskem redu občine Radovljica zahtevanih najmanj 3,23 metra in torej zadošča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo investitorju (v tem postopku stranki z interesom) na delu zemljišča parc. št. 28 k. o. ... dovolil novogradnjo manj zahtevnega objekta, garaže za kmetijsko mehanizacijo z označbo po enotni klasifikaciji vrst objektov CC-SI 12714 – Druge nestanovanjske kmetijske stavbe – garaža za kmetijsko mehanizacijo in CC-SI 12713 - Stavbe za skladiščenje pridelka.

2. V izreku je med drugim še določeno, da so tlorisne dimenzije objekta na stiku z zemljiščem 12,0 m x 8,0 m ter višinski gabariti: absolutna višinska kota: kota pritličja = 501,60 m n. v., relativne višinske kote etaž: pritličje +/- 0,00, nadstropje + 3,68 m, kota pritličja: 0,03 m nad terenom, višina kapne lege nad terenom: 6,47 m oz. + 6,44 m, najvišja višina objekta: + 10,03 m oz. na 511,63 m n.v.. Odmiki od parcelnih mej z zemljišči v lasti tožnikov bodo: - od parc. št. 26 bo odmik fasade 4,0 m in napušča 3,10 m, - od parc. št. 27 bo odmik fasade 6,50 m in napušča 5,30 m, odmiki od parcelnih mej s sosednjimi objekti pa bodo: - od objekta na parc. št. 26 na JZ strani bo odmik fasade 4,30 m, odmik od napušča pa 3,50 m, od objekta na parc. št. 27 na JZ strani bo odmik napušča 7,10 m. 3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 43. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), vključno s skladnostjo posega z določili Odloka o prostorskem redu občine Radovljica (v nadaljevanju Odlok) izpolnjeni. Odlok predmetno zemljišče uvršča med stavbna zemljišča, v območja stanovanj (S), s podrobnejšo namensko rabo stanovanjske površine s kmetijskimi gospodarstvi (SK), na katerih so med drugim dovoljene gradnje nestanovanjskih kmetijskih stavb, med katere spada tudi garaža za kmetijsko mehanizacijo s prostorom za spravilo pridelka. Nahaja se v makroceloti ...-... dobrave in spada v funkcionalno enoto ... – prostorska enota ... Iz 29. člena Odloka, ki določa odmike, izhaja, da morajo biti manj zahtevni objekti od meja sosednjih parcel odmaknjeni za najmanj polovico svoje višine od najvišje točke terena do kapa, vendar ne manj kot 2,5 metra. Načrtovani objekt bo od vseh mej s sosednjimi zemljišči oddaljen več. Na JZ strani, kjer se najbolj približa meji s sosednjim zemljiščem (parc. št. 26 k.o. ...), bo odmik znašal 3,10 m od napušča oziroma 4,0 m od fasade objekta, kar je več kot znaša polovica višine najvišje točke terena do kapa (2,80 m : 2 = 1,40 m) in več kot 2,5 m, kolikor je minimalni odmik po Odloku. Ker bo napušč objekta od ravnine fasade segal manj kot 1 meter (0,8 m), pa se odmik po četrtem odstavku 6. člena Odloka lahko meri od ravnine fasade. Odmiki so tako skladni z Odlokom.

4. V nadaljevanju ugotavlja, da sta udeležbo v postopku priglasila tudi tožnika, ki sta gradnji nasprotovala, ker bi zastrla njun razgled, zaradi katerega sta kupila nepremičnino. Ta razlog pa je neutemeljen, saj tožnika z njim varujeta le svoj dejanski, ne pa pravno zavarovani interes. Odmiki od meje z njunima zemljiščema so zadostni in skladni z Odlokom oziroma celo večji. Tudi navedbe glede vprašljive požarne varnosti in hrupa so zgolj pavšalne. Izpolnjevanje bistvenih zahtev, med njimi sta tudi varnost pred požarom in zaščita pred hrupom, zagotavlja podpisana izjava projektanta in vodje projekta v DGD št. 012/2018, tožnika pa nista predložila nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo drugače. Na ustni obravnavi sta navedla tudi, da se ne strinjata s potekom meje, kot je prikazana v projektni dokumentaciji, vendar to ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ampak postopkov urejanja mej, ki jih vodi GURS.

5. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da je upravni organ dolžan paziti, da je gradnja skladna z materialnimi predpisi s področja gradnje in upoštevnega prostorskega akta, kar je več od tega pa je stvar odločanja pristojnih sodnih organov o obstoju zatrjevanih imisij. Poseben predpis za področje osončenja stavb, ki bi določal dopustne skrajne meje osenčenja sosednjih nepremičnin, na podlagi katerega bi organ lahko odločal o tem, ali gre za dopustno ali nedopustno osenčenje sosednje nepremičnine, ne obstaja. Tožnika ne moreta uživati varstva razgleda, saj ta v prostorsko urbanističnem smislu ni pravno varovani pojem. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral organ presojati vpliv posega po Zakonu o varstvu okolja in opraviti presojo vplivov gradbenega posega na vir pitne vode. Kar se tiče trditev o erozijskem območju, opozarja, da je bilo izdelano geološko geotehnično poročilo in ocena erozijske ogroženosti, v katerem je navedeno, da se erozija ne bo poslabšala. Kot neutemeljene pa zavrača tudi pritožbene navedbe glede neurejene meje in nepravilnih odmikov. Vprašanje poteka meje ni predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ampak predmet posebnega postopka za ureditev meje. Ne drži niti to, da bi moral organ preverjati stanje v naravi, saj o izdaji gradbenega dovoljenja odloča izključno na podlagi projektne dokumentacije (I U 346/2013).

6. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo. Navajata, da sta v postopku na prvi stopnji angažirala prevajalca, organ pa ga je zmotno obravnaval kot pooblaščenca in mu zmotno vročil gradbeno dovoljenje. Tudi drugostopenjska odločba je bila vročena tožnikoma namesto njunima odvetnikoma. Vztrajata, da bi jima nameravana gradnja odvzela svetlobo, osenčila objekt in popolnoma devastirala razgled. S tem je kršena tudi njuna pravica do zdravega življenjskega okolja. Zaradi vezanosti na načelo materialne resnice bi moral prvostopenjski organ od investitorja zahtevati najmanj izdelavo študije osenčenosti. Prav tako bi morala toženka zahtevati od investitorjev, naj predložita strokovno oceno vplivov na okolje z vplivnim območjem, saj bi bilo treba opraviti analizo dejanskega stanja in analizo vplivov na okolje.

7. Poleg tega brez prenosa posestne meje v naravo ni mogoče odločiti, ali umestitev objekta sploh izpolnjuje pogoje v zvezi s potrebnim odmikom od parcelne meje. Ker parcelna meja med njuno nepremičnino in nepremičnino investitorja ni vzpostavljena, bi morala toženka na kraju samem preveriti ali mejniki obstojijo, nato pa odmike objekta presojati bodisi glede na trditve o poteku meje, ki jo zatrjuje vsaka od strank, ali pa stranki napotiti, da sprožita postopek za prenos meje v naravo. Odmik od objektov namreč ni zahtevan le zaradi omejevanja imisij ali izpolnjevanja lokalnih zahtev, ampak tudi zaradi zagotavljanja požarne varnosti, kar je v tem primeru še bolj pomembno, saj bo velik del objekta namenjen shranjevanju pridelkov, med drugim suhih senenih bal. Manipulacijski prostor med objektoma znaša zgolj 4,5 metra, pri čemer je ta razdalja merjena od zidu (in ne od kapi) in ni upoštevan odmik od posestne meje, saj glede na projektno dokumentacijo, nepravilno teče po zidu objekta tožnikov. Do kapi novega objekta znaša oddaljenost zgolj 3,5 metra, pri čemer je tudi ta oddaljenost merjena od zidu njunega objekta in ne od kapi. To pomeni, da sta kapi obeh objektov oddaljeni precej manj kot 3 metre, kar je premalo. Prvostopenjski organ pa je tudi pomešal odmike od objektov z odmiki od parcelnih mej in ni jasno, kaj je s takim izrekom sploh dovolil. 8. Trdita še, da ureditev po Odloku zahteva, da so objekti medsebojno oddaljeni najmanj 5 metrov (2,5 metra od posestne meje). Objekt tožnikov sicer stoji zelo blizu parcelne meje, vendar je bil postavljen, preden so bili odmiki urejeni v Odloku. Ker nista ničesar prekršila, nista dolžna pristati na manjšo oddaljenost novega objekta. Gradnja posega v njuno pravico do odmika, saj je prišlo do retroaktivnega delovanja nove ureditve. Tožnika imata pravico, da je drug objekt od njunega oddaljen najmanj 5 metrov, kar je mogoče zagotoviti le z drugačno umestitvijo novega objekta na zemljišče investitorja. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in zahtevata povračilo stroškov postopka.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

10. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da nepremičnina, last tožnikov, stoji na strmem hribu nad njegovo hišo in zato ob upoštevanju gibanja sonca, predvideni objekt tožnikoma ne bo jemal svetlobe in sonca. Tožnika sta bila opozorjena na določbo petega odstavka 39. člena GZ, ki nalaga stranki, ki med postopkom nasprotuje gradnji, da mora za svoje trditve predložiti dokaze. Zatrjevane vplive na okolje bi morala torej dokazati tožnika s predložitvijo elaborata, česar pa nista storila. Tožnikoma je bilo tudi pravilno pojasnjeno, da meja med nepremičninama ni predmet tega postopka. Nelogično in neživljenjsko bi bilo zahtevati, da bi upravni organ preverjal obstoj in položaj mejnikov. Toženka je lahko odmike ugotovila na podlagi projektne dokumentacije. Tožnika ves čas, ko nasprotujeta gradnji, nista začela postopka za določitev meje, kar potrjuje, da je njun namen zgolj zavlačevanje tega postopka. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Prvi odstavek 29. člena Odloka določa, da morajo biti (...) manj zahtevni objekti od meja sosednjih parcel odmaknjeni za najmanj polovico svoje višine od najvišje točke terena do kapa, vendar ne manj kot 2,5 metra. Četrti odstavek 6. člena Odloka določa, da se odmik od parcelnih meja ali med posameznimi stavbami meri od najbolj izpostavljenih delov stavbe nad terenom, v kolikor ni s posameznimi členi tega odloka določeno drugače. Določilo prejšnjega stavka ne velja za napušče in nadstreške, ki od ravnine fasade ne segajo za več kot 1 meter. V takšnih primerih se odmiki merijo od ravnine fasade. Določila za odmike je treba upoštevati za vse objekte, razen za linijske gradbene inženirske objekte.

13. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sta bila tožnika v postopek izdaje gradbenega dovoljenja pritegnjena kot stranska udeleženca na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaradi lastništva zemljišč, ki mejijo na načrtovano gradnjo. Kot stranska udeleženca lahko tožnika v postopku varujeta zgolj svoj pravni interes, ki ga vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.

14. Ker 29. člen Odloka določa odmike, ki jih je treba upoštevati pri novogradnjah, tožnika pa sta lastnika sosednje nepremičnine, je ta določba Odloka po presoji sodišča namenjena tudi varovanju njunega zasebnega interesa, tj. njunemu upravičenemu pričakovanju, da na tem območju ne bi prišlo do poslabšanja bivalnih razmer in do spremembe načina uživanja lastninske pravice preko tistih meja, ki jih Odlok dovoljuje. Zato je vsebinsko presojalo njun ugovor, da objekt, ki ga namerava postaviti tožnik na nepremičnini parc.št. 28 k.o. ..., ni dovolj oddaljen od meje zemljišča parc. št. 26 k.o. ..., ki je last tožnikov. Tako kot toženka, pa tudi sodišče zavrača vsebinsko presojo ugovorov glede prekomernega osenčenja oziroma odvzema svetlobe in kršenja njune pravice do zdravega življenjskega okolja ter trditev, da bi morala toženka zahtevati od investitorjev študijo osenčenja in analizo vplivov na okolje, saj v tem primeru materialni predpis s področja upravnega prava ne vsebuje pravil, ki bi varovala tožnika pred takim ali drugačnim osenčenjem ali bi jima zagotavljala razgled. Tožnika zato v tem delu uveljavljata zgolj njun dejanski interes, katerega presoja, kot pravilno navaja toženka, ne more biti predmet tega postopka.

15. V obravnavani zadevi ni sporno, da želi investitor postaviti manj zahteven objekt, kar pomeni, da mora biti od meja sosednjih parcel odmaknjen za najmanj polovico svoje višine od najvišje točke terena do kapa (vendar ne manj kot 2,5 metra). Iz izreka gradbenega dovoljenja izhaja, da bo višina kapne lege nezahtevnega objekta nad terenom 6,47 m. Polovica tega je 3,23 metra. Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja izhaja neprerekana ugotovitev, da bo v obravnavanem primeru napušč od ravnine fasade segal manj kot 1 meter (0,8 m), tako da toženka pravilno ugotavlja, da se odmik lahko meri od ravnine fasade. Ker se odmik meri od ravnine fasade, pa odmik fasade novega objekta, umeščenega 4 metre od meje s parc. št. 26 k.o. ..., presega po Odloku zahtevanih najmanj 3,23 metra in torej zadošča. Toženka je sicer v obrazložitvi med drugim preračunavala odmik tudi glede na višinsko razliko med nadstropjem in kapjo (2,80 m : 2 = 1,40 m), ne da bi obrazložila zakaj, vendar zgolj zaradi tega obrazložitev ni nejasna ali napačna, pravilen pa je tudi izrek izpodbijane odločbe, ki je jasen in skladen z 29. členom Odloka. Drži sicer tožbena trditev, da so v izpodbijani odločbi navedeni tudi odmiki novega objekta od objektov na sosednjih parcelah, kar po Odloku ni pravno relevantno, saj najmanjših odmikov med objekti ne določa. Vendar izpodbijana odločba zaradi tega ni nezakonita. Pri tem tožnika tudi ne zatrjujeta, da naj bi in zakaj naj bi bilo s tako določbo izreka poseženo v njun pravni interes, ampak zgolj posplošeno ugovarjata, da ni jasno, kaj je toženka dovolila. Taka trditev pa ne drži. Koliko sta med seboj oddaljena napušča obeh objektov po Odloku prav tako ni pravno upoštevna okoliščina, zato je neutemeljena tudi tožbena trditev, da projektna dokumentacija ne upošteva odmikov kapi.

16. Tožnika si zmotno razlagata predpis, ko trdita, da mora biti odmik med objekti, ki so v lasti različnih oseb, 5 metrov. Citirane določbe 29. člena Odloka ni mogoče razlagati na tak način, saj določa le odmik objekta do meje in ne odmikov med objekti, ki so v lasti različnih lastnikov. Take oddaljenosti med objekti tudi nobena druga določba Odloka ne določa. Prav tako neutemeljena je tožbena trditev, da je prišlo do retroaktivnega delovanja nove ureditve, saj ni izkazano, da naj bi tožnika kdajkoli pridobila pravico do takšnega odmika. Zgolj v tem primeru pa bi do retroaktivnega posega sploh lahko prišlo.

17. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka ugotavljati, kje naj bi tekla meja, češ da brez prenosa posestne meje v naravo ni mogoče ugotoviti ali bo objekt, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, dovolj oddaljen od parcelne meje. Toženka namreč v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne odloča o meji, urejena meja med sosednjima parcelama pa po 43. členu GZ tudi ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Še manj naj bi toženka na kraju samem preverjala, kje so mejniki in presojala trditve strank o poteku meje in katera od njiju naj bi bila bolj prepričljiva ter eno od njiju napotila na sodni postopek. Če tožnika menita, da je treba mejo urediti, morata sprožiti postopek, ki ga določa Zakon o evidentiranju nepremičnin. Če se bo v njem izkazalo, da je meja sporna, bosta pozvana, naj začneta sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Urejanje meje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more biti predhodno vprašanje, saj je toženka odmike določila v oddaljenosti od meje. Ker ni odločila, kje meja poteka (o tem tudi ni pristojna odločati), mora investitor postaviti objekt v takšni oddaljenosti od meje, kot ga določa izrek izpodbijane odločbe. Če je meja med sosednjima zemljiščema dejansko sporna in se bo ob ureditvi meje izkazalo, da objekt ni oddaljen od meje toliko, kot dovoljuje gradbeno dovoljenje, to ne vpliva na postopek izdaje gradbenega dovoljenja, ampak bo šlo za nedovoljen objekt, kar je predmet inšpekcijskega postopka.

18. V zvezi s tožbenimi trditvami o pomanjkljivi požarni varnosti zaradi premajhne manipulacijske površine, sodišče opozarja na peti odstavek 39. člena GZ, ki določa, da mora stranka, ki med postopkom poda izjavo, iz katere izhaja, da nasprotuje nameravani gradnji, za trditve v izjavi predložiti dokaze. Požarna varnost je ena od bistvenih zahtev za objekte (drugi odstavek 15. člena GZ, 17.člen GZ). Za izdelavo, celovitost in medsebojno usklajenost vseh delov projektne dokumentacije, ki jo prevzame v izdelavo tako, da je ta v skladu s predpisi in zahtevami po tem zakonu (kar torej zajema tudi zahtevo po požarni varnosti), je odgovoren projektant (prvi odstavek 12. člena GZ). Zato je med drugim pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja tudi ta, da sta dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja podpisala projektant in vodja projekta, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter da je njen sestavni del njuna podpisana izjava, da so na ravni obdelave dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona (2. točka prvega odstavka 43. člena GZ). Upravni organ torej ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti rešitev, ki jo ta zajema, saj je skladnost s predpisi odgovornost projektanta. Do presoje lahko pride šele, če stranka, ki ji nasprotuje (oziroma nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to določeno v že omenjenem 65. členu ZGO-11. Tožnika za svoje trditve nista predložila za dokazovanje svojih trditev primernih dokazov, z njunim zaslišanjem in z ogledom na kraju samem pa te trditve ni mogoče dokazati.

19. V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami pri vročanju, tj., da naj bi prvostopenjski organ njunega prevajalca zmotno obravnaval kot pooblaščenca in mu vročil gradbeno dovoljenje, napačna pa naj bi bila tudi vročitev drugostopenjskega organa, sodišče sodi, da so te procesne kršitve kvečjemu nebistvene, tj. niso mogle vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe niti drugostopenjske odločbe. Tožnika sta namreč, četudi bi bila vročitev napačna, pravočasno vložila tako pritožbo kot tudi tožbo.

20. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta ni sporno (predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja je manj zahteven objekt, napušč objekta od ravnine fasade je manj kot en meter, višina kapne lege nad terenom je 6,47 m, v izpodbijanem aktu je kot obvezen določen odmik fasade novega objekta od meje 4 metre), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnika sta sicer predlagala, da sodišče v zvezi z odmiki od meja opravi ogled in ju zasliši ter pri Geodetski upravi preveri, če je bila meja med parcelama v naravi veljavno prenesena. Svoje zaslišanje (in vpogled v dopis poslan investitorju in njegov odgovor) sta predlagala tudi glede trditve, da sta investitorju predlagala, da objekt umesti drugače. Vendar ti dokazi ne morejo vplivati na odločitev, saj so za dokazovanje relevantnih dejstev neprimerni. Četudi iz njih izhaja, kar tožnika zatrjujeta in bi tožnika izpovedala vse, kar v tožbi zatrjujeta v zvezi z osenčenjem, razgledom in mejo, bi sodišče upoštevaje relevantna dejstva odločilo enako.2 Ogled lokacije, na kateri se bo gradilo oziroma tega, kje meja poteka v naravi, prav tako ni dokaz, s katerim bi se dokazovala v tem postopku relevantna dejstva. Kot je sodišče že pojasnilo to, kje naj bi bila meja v naravi, ni odločilno.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča, pa je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej I Up 928/2006 z dne 16. 2. 2009, IU 626/2013 z dne 6. 6. 2013 in druge. 2 Glej X Ips 407/2016 z dne 11. 6. 2019, X Ips 356/2016 z dne 16. 1. 2019, I Up 56/2019 z dne 18. 4. 2019 in druge.