Jedro

Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili spada med dejanja, s katerimi se močno ogroža zdravje ljudi, za njih pa pri odrejanju pripora zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi ta varovana dobrina ni ogrožena v tolikšni meri.

Če se storilcu kaznivega dejanja očita ponovitvena nevarnost, domneva nedolžnosti ni kršena, saj za odreditev pripora po 1.odst. 20.čl. Ustave Republike Slovenije ob izpolnjenih ostalih pogojih zadostuje že utemeljen sum, da je tisti, zoper katerega je odrejen tak ukrep, storil kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obdolženega A.V. je bil s pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16.6.2000, v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata istega sodišča z dne 19.6.2000, odrejen pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v katerega je bil obdolžencu vštet odvzem prostosti od 14.6.2000 od 10.55 ure dalje. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 13.7.2000 na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP ugodilo predlogu preiskovalnega sodnika in zoper obdolženca iz istega pripornega razloga podaljšalo pripor še za en mesec. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom z dne 21.7.2000 je Višje sodišče v Mariboru pritožbi obdolženega A.V. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik dne 10.8.2000 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitve določil 201. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklepa prve in druge stopnje o podaljšanju pripora razveljavi ter pripor zoper obdolženega A.V. odpravi, podredno pa, da zoper obdolžneca namesto pripora v skladu s 199.a členom ZKP odredi hišni pripor. Enako v dopolnitvi zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti, vloženi dne 21.8.2000, predlaga tudi obdolženi A.V. Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v svojem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izpodbijana sklepa po njenem mnenju vsebujeta razloge o tem, na podlagi katerih okoliščin je podana ponovitvena nevarnost, vsebujeta pa tudi razloge, zakaj ni pogojev za milejši ukrep, to je za hišni pripor. Vrhovna državna tožilka izpostavlja tudi, da je pravilna odločitev sodišča, da ni potrebno zaslišati tajnega policijskega sodelavca "J.", ker je mogoče njegovo poročilo preveriti ob ocenjevanju drugih dokazov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 5.7.2000, ki je bil v času odločanja o podaljšanju pripora že pravnomočen, zoper obdolženega A.V. uvedel preiskavo za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena in 25. členom KZ. V izpodbijanem sklepu se sodišče ni sklicevalo le na pravnomočen sklep o preiskavi, marveč je navedlo, da je podlaga za utemeljen sum, da je obdolženi A.V. storil očitano mu kaznivo dejanje, v poročilu tajnega policijskega delavca, iz katerega je razviden razgovor med njim in V.P., v zapisniku o analizi mamila, ki naj bi ga tajni policijski delavec dne 6.1.2000 prejel od A.V. s posredovanjem V.P. ter v tem, da je slednji tajnemu policijskemu delavcu obdolženega A.V. opisal kot nekoga, ki je na območju M. glavni na področju trgovanja z mamili.

Zagovornik obdolženega A.V. navaja, da bi moral preiskovalni sodnik na podlagi 1. odstavka 83. člena v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZKP iz spisov izločiti poročilo tajnega policijskega delavca J., čigar ravnanje ima vse značilnosti prepovedane policijske provokacije.

Delovanje le tega je bilo po oceni vložnika zahteve takšno, da je obdolženca napeljalo k storitvi kaznivega dejanja. Očitno vložnik zahteve meri tudi na 4. odstavek 155. člena ZKP, ki predpisuje, da je izzvana kriminalna dejavnost okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi z ukrepom navideznega odkupa iz 1. odstavka istega člena. Obdolženčev zagovornik zatrjuje obstoj navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, očitno tiste po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, na podlagi lastne presoje ravnanja tajnega policijskega delavca. Kolikor je menil, da je ta kršitev podana, bi lahko v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom 83. člena ZKP preiskovalnemu sodniku predlagal, naj navedeno poročilo izloči iz spisa. Na ta način bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost teh vložnikovih trditev. V postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora pa tega ni mogoče storiti.

Zagovornik obdolženega A.V. navaja, da je dne 10.8.2000 predlagal zaslišanje V.K. o tem, da ga je "TPD J." napeljeval k storitvi kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo mamil. Ta predlog pa je zagovornik podal že po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa, tako da na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Vložnik zahteve izpostavlja tudi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je zavrnilo dokazni predlog zagovornika obdolženega V.P., da se zasliši tajni policijski delavec z vzdevkom J. (sklep z dne 11.7.2000). Preiskovalni sodnik se s predlogom za zaslišanje tajnega policijskega delavca ni strinjal in je na podlagi 2. odstavka 177. člena ZKP predlagal, naj o tem odloči zunajobravnavni senat. Zoper tak sklep po 2. odstavku 399. člena ZKP ni pritožbe. Ker ne gre za odločbo iz 4. odstavka 420. člena ZKP, pred pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je pravnomočno končan kazenski postopek, zoper njo ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Obdolženi A.V. v dopolnitvi zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti utemeljenost suma izpodbija z navedbo, da je tajnemu policijskemu delavcu J. in njegovemu znancu M. prodal elektronske čipe, ki povečujejo zmogljivost dizelskih motorjev. Ta dva pa sta očitno s pretvezo, da jima je prodal mamilo, policiji nato prodala svoje mamilo. Na ta način ponavlja navedbe iz svojega zagovora, ki pa glede na ugotovitve v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nimajo take teže, da bi lahko omajale utemeljenost suma, da je obdolženi A.V. storil očitano mu kaznivo dejanje.

Ni se mogoče strinjati s trditvami zagovornika obdolženega A.V., da v izpodbijanih sklepih niso navedene tiste konkretne okoliščine, na podlagi katerih je na podlagi življenjskih izkušenj mogoče sprejeti sklep, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Ko utemeljuje obstoj ponovitvene nevarnosti, se sodišče sklicuje na težo kaznivega dejanja in navaja, da naj bi A.V. sodeloval pri prodaji 498,65 grama heroina, ki je ena od najnevarnejših drog nasploh. Navedlo je tudi, da je zoper A.V. pred istim sodiščem v teku kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kar pa je okoliščina, ki zadeva prejšnje življenje obdolženca in kaže na ponovitveno nevarnost. Obdolženi A.V. naj bi imel tudi pomembno vlogo na področju trgovanja z mamili, kar je sodišče obrazložilo s sklicevanjem na posneti pogovor med tajnim policijskim delavcem in obdolženim V.P. Glede na način storitve je sklepalo, da naj bi obdolženi sodeloval v organizirani skupini za preprodajo mamil, kar vložnik zahteve izpodbija. Sodišče je v pravnomočni odločbi ugotovilo tako okoliščine, ki se nanašajo na dejanje, kot tiste, ki zadevajo storilca in kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženi A.V. v primeru odprave pripora ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri kaznivih dejanjih, s katerimi se zdravje ljudi močno ogroža, in med taka spada tudi obdolžencu očitano, zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerim ta varovana dobrina ni ogrožena v tolikšni meri.

Kolikor obdolženi A.V. v dopolnitvi zahteve svojega zagovornika navaja, da sodišče s tem, da mu očita ponovitveno nevarnost, zanika domnevo nedolžnosti, mu tudi ni mogoče pritrditi, kajti za odreditev pripora po 1. odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije ob danosti ostalih pogojev za odreditev in podaljšanje pripora, zadošča že utemeljen sum, da je tisti, zoper katerega je tak ukrep odrejen, storil kaznivo dejanje.

Obdolženi A.V. in njegov zagovornik sta v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora, ko sta utemeljevala svoje trditve o obdolženčevem slabem zdravstvenem stanju, navajala le, da obdolženec boleha za sladkorno boleznijo. Obdolženčeve navedbe v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, da je v priporu prebolel lažjo pljučnico in da ga je zadela delna možganska kap, zaradi česar ima težave s spominom in prizadeti levo roko in levo nogo, so nove okoliščine, ki na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora zato ne morejo vplivati. Kar pa zadeva obdolženčeve navedbe, da je mlajšega sina, ki je nanj izredno navezan, odreditev pripora močno prizadela in da zato išče tolažbo v hrani; v dveh mesecih in pol se je zredil za 12 kg, ter da mu propada kmetija, pa je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za žal neizogibne posledice pripora. Z zavračanjem takih ugotovitev, obdolženi V. izpodbija pravilnost dokazne presoje glede obstoja ponovitvene nevarnosti, ki pa jo je, kakor že povedano, sodišče na podlagi objektivnih in subjektivnih okoliščin, pravilno dognalo.

V pravnomočnem sklepu je obrazloženo tudi, da je podaljšanje pripora zoper A.V. neogibno potrebno za varnost ljudi, ki je s tovrstnimi kaznivimi dejanji močno ogrožena. S tem, da je pri obdolženemu A.V. ugotovilo tolikšno stopnjo ponovitvene nevarnosti, ki je z milejšim ukrepom ni mogoče odpraviti, je podalo tudi razloge o tem, zakaj enakega smotra ni mogoče doseči z odreditvijo hišnega pripora kot milejšega ukrepa.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi tudi navaja, da je tajni policijski delavec J. v igralnicah R.S., N.G. in L. v hazardu zaigral 60.000 DEM in v hotelu D. v R.S. s policijskim denarjem dvakrat po 2.000 DEM plačal storitve prostitutk, da bi si tako pridobil ugled pri obdolženem V.P. Ti okoliščini prav tako nista take narave, da bi lahko kakorkoli vplivali na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, niso podane in je zato zahtevo zagovornika obdolženega A.V. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.