Jedro

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 233. členu določajo, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, na svojem domu; odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Načeloma je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena. S tem v zvezi je sodna praksa jasna, in sicer da velja splošno pravilo, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege na svojem domu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita; (2) da se pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje poslovalnice razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje, tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas od prenehanja delovnega razmerja, t.j. od 2. 2. 2018, do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga prijaviti v zavarovanje, tožniku za to časovno obdobje obračunati plačo v bruto znesku 842,79 EUR mesečno, od bruto zneskov odvesti in plačati predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, (1.a) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neveljavna; (2.a) da tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo 2. 2. 2018, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati na delo ter mu za čas prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati osnovno bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi in vse dodatke v skladu s kolektivno pogodbo tožene stranke, po plačilu davkov in prispevkov pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leta od 2013 do 2018 v bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe, po plačilu davkov pa tožniku plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v posameznem letu oziroma od regresa za letni dopust za leto 2018 od 2. 2. 2018 do plačila (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 128,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožnik v času bolniškega staleža ni spoštoval navodil zdravnika in da je kršitev takšna, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče ostalih kršitev sploh ni presojalo. Odločitev je arbitrarna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede utemeljenosti ostalih kršitev iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna je tudi ugotovitev, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, kljub temu da mu je bila pisna obdolžitev z vabilom na zagovor vročena dne 30. 1. 2018, zagovor pa je bil 1. 2. 2018. Sodišče ni upoštevalo, da se tožnik vročitvi ni izogibal in da na naslovu njegovega bivališča, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi (A. 1 B, B.), ni bilo puščeno nobeno pisanje v zvezi z izpodbijano odpovedjo. Pritrditev pisanja na vrata stanovanjsko-poslovnega objekta na naslovu C. 93 ni pravilna, ker ta naslov ni zapisan v pogodbi o zaposlitvi niti ni tožnik tam prebival. Sodišče prve stopnje je nedopustno preseglo odpovedne razloge, ko je ugotovilo, da v spornem obdobju ni imel odobritve zdravnika za izhode iz kraja bivanja. S tem je bistveno kršilo določbe postopka. Odpovedni razlog je obrazložen zgolj pavšalno. Očitki v izpodbijani sodbi so nerazumljivi. Tudi iz 7. člena Konvencije MOD št. 158 izhaja, da mora biti obdolžitev jasno izražena in posredovana delavcu, da ima ta dejansko možnost obrambe. Sodišče je zmotno zaključilo, da naj bi bil tožnik 6. 1. 2018 udeležen v incidentu. Svojo odločitev je oprlo na izpovedi prič D.D. in policistke E.E., na plačilni nalog z dne 4. 2. 2018, uradni zaznamek in e-mail z dne 1. 2. 2018. Prav tako je nekonkretiziran očitek, da je bil tožnik v času bolniškega staleža ponovno udeležen v pretepu v noči iz 14. 1. na 15. 1. 2018. Tožena stranka ni navedla, kje in kdaj naj bi prišlo do pretepa, s kom naj bi se tožnik tepel in kdo je bil priča dogodka. Nepravilno je ocenilo izpoved tožnikove osebne zdravnice F.F., ki je izpovedala, da je imel tožnik od 12. 1. 2018 dalje dovoljenje za izhode, do 12. 1. 2018 pa mu je bil svetovan počitek, tekočine in Lekadol po potrebi. Od 12. 1. 2018 je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi bipolarne motnje. Zdravnica je izpovedala, da so pri takšni diagnozi svetovani sprehodi, kar pomeni, da so izhodi prosti. Pojasnila je, da je imel tožnik psihiatra v G. bolnišnici H. in je za obisk psihiatra imel dovoljenje. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče izvedenih dokazov ni ocenilo, kot je določeno v 7. in 8. členu ZPP, ter je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana odpoved je posledica dejstva, da je tožena stranka želela poslovalnico na B. skupaj z zastopništvom prodati in se je zato želela znebiti tožnika.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker je sodišče prve stopnje svojo presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi omejilo le na eno kršitev, in sicer na zatrjevano kršitev neupoštevanja navodil zdravnika v času bolniške odsotnosti oziroma na odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), ki naj bi jo tožnik storil s tem, ker v času bolniškega staleža 6. 1. 2018 ni upošteval zdravniških navodil, da mora zaradi gripe mirovati in biti doma, temveč je bil v večernih urah udeležen v incidentu, torej se je nahajal zunaj, oziroma ker je bil 14. 2. 2018 ob 2.15 uri zjutraj udeležen v pretepu na parkirišču lokala I.. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno omejilo le na navedeno kršitev, ker je štelo, da že ugotovitev te kršitve zadošča za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem določb pravdnega postopka ni kršilo. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj se je omejilo le na eno kršitev, izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in pravnih vprašanjih in jo je mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje širilo obseg kršitev, tako da je samo ugotovilo, da je tožnik (v nasprotju z navodili osebne zdravnice) odpotoval iz kraja bivanja, kar ni bil predmet obdolžitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da se je tožnik v nočnih urah 14. 1. 2018 nahajal pred lokalom I., pri čemer je bil udeležen v pretepu, ni širilo očitkov iz izredne odpovedi. Bistveno je, da tako pisna obdolžitev kot odpoved navajata, da se je tožnik v spornem obdobju 6. 1. 2018 in 14. 1. 2018 nahajal izven stanovanja, takrat ko bi moral doma počivati zaradi gripe oziroma so mu bili dovoljeni sprehodi v naravi zaradi manično depresivne motnje, ter je s tem kršil navodila zdravnika. V sodnem postopku sta bili ti dve kršitvi dokazani, sodišče pa svoje odločitve ni oprlo na to, da bi tožnik v nasprotju z navodilom zdravnice odpotoval iz kraja bivanja. Pri tem pritožbeno sodišče le dodaja, da bi očitano postopanje sodišča prve stopnje kvečjemu pomenilo zmotno uporabo materialnega prava in posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 8. členom ZPP, saj neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo, kot je določeno v 7. in 8. členu ZPP, ter je posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da 7. člen ZPP določa razpravno načelo, je pritožbeno sodišče preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe glede na navedbe v pritožbi omejilo na pravilno uporabo 8. člena ZPP, ki se nanaša na dokazno oceno in ki določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana in katera ne. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Tega dokazni oceni v izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena vsebinsko prepričljiva, saj se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, na podlagi teh dejstev pa je oblikovalo pravilne dokazne zaključke.

9. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2012 in aneksa z dne 26. 2. 2013 za nedoločen čas. Tožena stranka mu je pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala, v odpovedi mu je očitala tudi kršitev neupoštevanja navodil zdravnika v času bolniške odsotnosti (odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Pred odpovedjo mu je vročila pisno obdolžitev, na podlagi katere je tožnik podal svoj zagovor.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka tožniku ni pravilno vročila pisne obdolžitve in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku ta pisanja vročal detektiv J.J., in sicer najprej na naslovu A. 1 B, B., ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, vendar tožnik tam ni prebival, saj je imel po izpovedbi detektiva prepoved približevanja družini. Detektiv je nato tožnika našel na lokaciji C. 93, B., ugotovil, da tam prebiva, tožnik pa neutemeljeno ni hotel prevzeti niti pisne obdolžitve niti odpovedi. Zato je detektiv zakonito vročitev opravil na način, da je tožniku na tem naslovu pisanja nalepil na vrata (saj ni imel poštnega nabiralnika), sodišče prve stopnje pa je pravilno štelo, da je bila s tem vročitev opravljena (drugi odstavek 144. člena ZPP).

11. V zvezi s pravico do zagovora pritožba sicer pravilno opozarja na določbo 85. člena ZDR-1, ki določa rok vsaj treh delovnih dni za pripravo zagovora, vendar dejstvo, da je tožena stranka že 1. 2. 2018 opravila zagovor, ni vplivalo na zakonitost izredne odpovedi, saj je bistveno, da se je tožnik udeležil zagovora ter podal zagovor po pooblaščenki.

12. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nasl. - Pravila) v 233. členu določajo, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege, na svojem domu; odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Načeloma je v času bolniškega staleža prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena. S tem v zvezi je sodna praksa jasna, in sicer da velja splošno pravilo, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe in nege na svojem domu.

13. Zmotno je stališče pritožbe, da je očitek, da se je tožnik 6. 1. 2018 nahajal zunaj, na prostem, pri čemer naj bi se zapletel v incident, povsem pavšalen in ga ni mogoče šteti za obrazložen odpovedni razlog. Tožena stranka je namreč tako v pisni obdolžitvi kot tudi v izredni odpovedi navedla vse bistvene okoliščine kršitve in jih dovolj določno opredelila tako časovno kot krajevno. Pri tem je bistveno, da je tožniku tudi očitala kršitev navodil osebne zdravnice, ki je tožniku predpisala ležanje, počitek ter Lekadol po potrebi. Kršitev je bila torej ustrezno opredeljena, da je tožnik vedel, kaj se mu očita. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni bil vpleten v incident z D.D. in da gre pri tem očitku za konstrukt tožene stranke, ki se ga želi znebiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke K.K. ugotovilo, da ga je D.D. 6. 1. 2018 klical in mu sporočil, da se je nekaj zgodilo na zadnjih vratih trgovine ter da se je medtem, ko si je ogledoval vrata, mimo pripeljal tožnik, ga zmerjal in mu grozil. D.D. pa je, zaslišan kot priča, izpovedal, da se je dogodek zgodil pred trgovino na naslovu L. 68, B.. Tožnik se je pripeljal pred trgovino in ga verbalno žalil, dogodek pa je obravnavala tudi Policijska postaja M., kar je potrdila zaslišana policistka E.E.. Ker so izpovedi prepričljive, svoje ugotovitve pa je sodišče prve stopnje oprlo tudi na e‑mail z dne 1. 2. 2018 in plačilni nalog z dne 4. 2. 2018, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo pričam. Tudi ni odločilna pritožbena navedba, da plačilni nalog še ni pravnomočen, ker naj bi tožnik uveljavljal sodno varstvo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer tožnik neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče odločilo le na podlagi dokazov, ki so bili v korist toženi stranki. Ker obrazložitev ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. - Ustava), pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

14. Pritožba nadalje glede kršitve z dne 14. 1. 2018 neutemeljeno uveljavlja, da iz odpovedi ni mogoče razbrati utemeljenosti kršitve pogodbenih obveznosti, ker naj bi bil očitek nekonkretiziran, pavšalen in neutemeljen. Tudi glede te kršitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je opis kršitve v pisni obdolžitvi in izredni odpovedi dovolj konkretiziran, tako časovno kot krajevno, da ga je mogoče preizkusiti ter da se je lahko tožnik branil pred takšnim očitkom. Tudi glede te kršitve se je tožniku očitalo, da ni upošteval navodil osebne zdravnice, da je torej ravnal v nasprotju z 233. členom Pravil, ko je bil v nočnih urah 14. 1. 2018 udeležen v pretepu. Tožniku res ni bila določena popolna izolacija oziroma izključno zadrževanje na domu, vendar iz izpovedi tožnikove osebne zdravnice F.F. izhaja, da mu je bil odrejen počitek in sprehodi v naravi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnikovo zadrževanje v nočnih urah pred lokali ne pomeni sprehodov v naravi. Kot je bilo že zgoraj navedeno, ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik kritične noči zadrževal v lokalu I., ne pomeni, da je sodišče širilo obseg kršitve ter štelo, da je tožnik v nasprotju z navodili zdravnice oziroma 233. členom Pravil zapustil kraj bivanja. Tudi dejstvo, da je imel tožnik dovoljene obiske pri psihiatru v H., ne vpliva na drugačen zaključek sodišča prve stopnje, in sicer da je zaradi neupoštevanja navodil osebne zdravnice podan odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1. 15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izpodbijana odpove posledica dejstva, da se je tožena stranka hotela tožnika zaradi začetka pogostejših bolniških odsotnosti na vsak način znebiti, ker je hotela prodati svoj lokal oziroma trgovino. Tožnik je v zvezi s tem izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da bo prevzel poslovalnico in odkupil inventar. Sestavljene so bile predpogodbe in bilo je dogovorjeno, da se 3. 1. 2018 te listine pri notarju podpišejo oziroma overijo. Vendar je bila po tožnikovi izpovedi zadeva tako neprofesionalno narejena, da je ni želel podpisati. Del dogovora o nakupu poslovalnice in odkupa je bilo tudi sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Osnutka, ki ga je tožnik sestavil ter 4. 1. 2018 posredoval direktorju tožene stranke, pa ni hotel podpisati direktor tožene stranke. Glede na navedeno do nakupa poslovalnice ni prišlo zaradi nestrinjanja pogodbenih strank z vsebino pogodbe, zato tožnik protispisno navaja, da je izredna odpoved posledica predvidenega nakupa lokala. Izveden dokazni postopek tudi ne daje podlage za zaključek, da bi bila odpoved posledica diskriminacije v smislu 6. člena ZDR-1 zaradi daljših tožnikovih bolniških odsotnosti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved posledica neupoštevanja navodil zdravnika v času bolniškega staleža. 16. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 109. člena ZDR-1, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnikovo neupoštevanje navodil osebne zdravnice je tudi po stališču pritožbenega sodišča porušilo zaupanje tožene stranke do te mere, da s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

17. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, ki jih je tožniku priznalo le v delu, ki se nanaša na vtoževane regrese za letni dopust, s katerimi je tožnik uspel, niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).