Jedro

Poskusno delo kot preizkusno obdobje po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je s stališča delodajalca namenjeno preizkusu znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, torej ugotovitvi, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Od okoliščin konkretnega primera je odvisno, kako hitro lahko delodajalec ugotovi, da delavčevo delo ne ustreza njegovim pričakovanjem. Odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je namreč po zakonskih določbah mogoča že med trajanjem poskusnega dela ali ob njegovem izteku.

Pri redni odpovedi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela mora sodišče presoditi, ali je delavec izpolnil realna pričakovanja delodajalca v zvezi z delom, kar glede na vsebino dela najbolje lahko presodi delavcu nadrejeni. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnica te naloge ni ustrezno opravila in popravila, oprlo na prepričljivo izpoved nadrejenega F.F., ki je tožnica z nasprotnimi pritožbenimi navedbami ni uspela omajati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, trajanje delovnega razmerja do dne odločitve sodišča prve stopnje, reparacijo in denarno povračilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako da se zahtevku ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje. Meni, da na (ne)zakonitost poskusnega dela vpliva dejstvo, da je 27. 9. 2024 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi s toženko, po kateri je delo opravljala manj kot en mesec; objektivna ocena njenega tako kratkega dela ni bila mogoča; v novi pogodbi je bilo ponovno določeno 6-mesečno poskusno delo. Navaja, da je imela ustrezno predznanje, a je informacijski sistem toženke razvit le za njene potrebe in da brez konkretnih pojasnil in usmeritev samostojno delo z njim ni mogoče; priči A.A. in B.B. ji na več elektronskih sporočil nista odgovorili, prva tudi ni bila dnevno prisotna. Sklicuje se na izpoved C.C., da je z oddelka D. edino tožnica prihajala k uporabnicam v oddelku E. Pove, da ji ob nastopu dela nihče ni konkretno pojasnil, kaj naj v okviru zadanih ciljev dela. Glede nedoseganja prvega cilja trdi, da niso bila upoštevana elektronska sporočila in izpoved priče C.C., da je glede roka izpoved nadrejenega F.F. pavšalna ter da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da do nastopa staleža nekaterih delov informacijskega sistema ni bilo mogoče obdelovati, ker še niso bili razviti ali ji niso bili posredovani ustrezni podatki. Trdi, da je potrebovala dodatna pojasnila, B.B. pa se s finančnim delom navodil ni ukvarjala. Ugotovitev glede dolžine izdelanih navodil šteje za pavšalno. V zvezi z drugim ciljem trdi, da je nalogo opravila, da pa ji ni mogoče šteti v škodo, da je potrebovala dodatne usmeritve; povratnih informacij F.F. ni dobila. Trdi, da je v okviru razpoložljivega časa nalogo ustrezno izvedla; dodatnih prilagoditev brez navodil ni mogla predvideti. Navaja, da je v okviru tretjega cilja uporabnice vsak dan uvajala v uporabo novega programa. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvajalo dokaznega postopka glede trpinčenja na delovnem mestu, nelogično pa je zaključilo, da do tožničinih konfliktov z uporabniki ni prišlo zaradi trpinčenja; vsak dan je morala sodelovati z uporabnico, ki jo je trpinčila. Navaja, da priče pri konfliktih niso bile neposredno prisotne. Sklicuje se na izpoved priče C.C., da je tožničina navodila razumela in je bilo uvajanje učinkovito. Glede četrtega cilja nasprotuje ugotovitvi, da naloge mapiranja ni opravila uspešno in da je bila izvedljiva v tednu do dveh. Sklicuje se na izpoved B.B., ki je pri toženki zaposlena že 40 let, pa je za izvedbo te naloge rabila mesec in pol. Trdi, da je pri izvajanju naloge naletela na manjkajoče in nepravilne podatke, kar je pravočasno izpostavila, težava se ni vsebinsko razrešila in šele naknadno so jo obvestili, da so nekateri podatki nepomembni, brez razumevanja njihovih nadaljnjih posledic za delovanje sistema. Navaja, da tak pristop ni posledica njene nesposobnosti, temveč organizacijske odločitve toženke, da se problem poenostavi, namesto strokovno razreši. Trdi, da se je nadrejeni F.F. z vsebino podatkov vendarle ukvarjal, saj so sodelavci iskali njihov vsebinski pomen, tožnici pa se kontradiktorno očita, da ukvarjanje s podatki ni sodilo med njene naloge. Presoji sodišča prve stopnje očita, da je neuspešnost njenega dela oprlo na čiščenju podatkov, enako kot komisija pa je spregledalo, da je opravljala tudi druge naloge. Meni, da je konfliktno ravnanje presojalo izolirano od zatrjevanega trpinčenja, posledično je očitek o pomanjkanju mehkih veščin zmoten. Opozarja na različne izpovedi prič B.B., G.G. in F.F. glede ocenjevanja komisije oziroma pridobivanja mnenja ostalih sodelavcev; objektivnost in zanesljivost ocene komisije sta vprašljivi. Navaja, da A.A. pri njenem delu ni bila redno prisotna zaradi drugih projektov, je pa izpovedala, da vseh tožnici dodeljenih nalog ni bilo mogoče zaključiti v danem časovnem okvirju, zato so bila pričakovanja toženke nerealna. Trdi, da iz odpovedi ni razvidno, katere konkretne naloge so ji bile dodeljene. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki jo je toženka podala tožnici 12. 12. 2024, na podlagi ugotovitve, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela (četrti odstavek 125. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1), ker v zvezi z zadanimi cilji ni izpolnila pričakovanj toženke.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Na ustrezne razloge sodbe se sklicuje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.Ni podana po vsebini zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je izrecno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in v zvezi z njimi izvedenih dokazov. Te kršitve ni mogoče utemeljiti z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tudi sicer skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

8.V pritožbi tožnica neutemeljeno vztraja, da odpoved ni zakonita zaradi ocenjevanja njenega dela po prvi pogodbi o zaposlitvi in nezakonitega dogovora o poskusnem delu v drugi pogodbi, po kateri je opravljala delo (pre)kratek čas, da bi ga bilo mogoče oceniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki tri mesece po sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2024 (listina A 1) sklenili drugo pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 9. 2024 (A 3) zaradi preimenovanja tožničinega delovnega mesta "projektant" v "arhitekt informacijskega sistema", pri čemer so njene delovne naloge, cilji in trajanje poskusnega dela (do 16. 12. 2024) ostali identični. Tem ugotovitvam tožnica v pritožbi ne nasprotuje. Zgolj formalna sklenitev dveh pogodb o zaposlitvi (za vsebinsko isto delovno mesto, ki se zgolj preimenuje) ne more pomeniti, da je toženka v nasprotju s 125. členom ZDR-1 v drugo pogodbo o zaposlitvi neutemeljeno vnesla določilo o poskusnem delu.

9.Ker sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za vsebinsko isto, a drugače poimenovano delovno mesto na dogovor o poskusnem delu ni vplivala, je toženka delo tožnice pravilno ocenjevala za obdobje od nastopa dela po prvi pogodbi o zaposlitvi (od 17. 6. 2024) dalje. Ne drži, da je toženka ocenjevala tožničino delo manj kot mesec dni (od sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi do nastopa bolniškega staleža tožnice).

10.Prav tako je treba zavrniti stališče, da je dogovor o 6-mesečnem poskusnem delu neveljaven, ker se je toženka po štirih mesecih tožničinega dela odločila za oceno njenega dela, kar naj bi pomenilo, da bi morala določiti poskusno delo v krajšem trajanju (4 mesece). Poskusno delo kot preizkusno obdobje po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je s stališča delodajalca namenjeno preizkusu znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi, torej ugotovitvi, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca.

10.Od okoliščin konkretnega primera je odvisno, kako hitro lahko delodajalec ugotovi, da delavčevo delo ne ustreza njegovim pričakovanjem. Odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela je namreč po zakonskih določbah mogoča že med trajanjem poskusnega dela ali ob njegovem izteku. V obravnavani zadevi toženki glede na vsebino tožničinih del in njeno (ne)izpolnjevanje ciljev poskusnega dela ni mogoče očitati, da bi bilo 4-mesečno obdobje prekratko za presojo, ali je tožnica v praksi sposobna opravljati naloge njenega delovnega mesta oziroma ali ustreza pričakovanjem toženke.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženki z ocenjevanjem ni bilo treba čakati na potek poskusne dobe.

1.Ugotovitev o nepopolnosti priprave podatkovne strukture za pravne in fizične osebe v L2 in L3 (projekt H.; drugi cilj poskusnega dela) je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved in nadaljnja navodila F.F. (B 2), iz katerih izhaja, da prvotna in ponovno s strani tožnice poslana struktura podatkov ni bila ustrezna. V pritožbi tožnica neutemeljeno vztraja, da je nalogo opravila in da ji ni mogoče šteti v škodo, da je potrebovala dodatna pojasnila. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil njen nadrejeni F.F. neodziven, tožnica pa v pritožbi konkretno ne nasprotuje ugotovitvi, da mu ni poslala ustrezne strukture (meta) podatkov oziroma da poslana ni odražala dejanske podatkovne strukture v podatkovnem modelu obravnavane rešitve. Tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila redno odpovedana iz (subjektivnega) razloga nesposobnosti, pri kateri se presoja doseganje pričakovanih delovnih rezultatov oziroma ali delavec delo opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Pri redni odpovedi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela mora sodišče presoditi, ali je delavec izpolnil realna pričakovanja delodajalca v zvezi z delom, kar glede na vsebino dela najbolje lahko presodi delavcu nadrejeni. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnica te naloge ni ustrezno opravila in popravila, oprlo na prepričljivo izpoved nadrejenega F.F., ki je tožnica z nasprotnimi pritožbenimi navedbami ni uspela omajati. Glede na to je treba zavrniti pritožbeno navedbo, da je v okviru razpoložljivega časa nalogo ustrezno opravila.

2.Glede ugotovitve o nedoseganju tretjega cilja poskusnega del (samostojne podpore uporabnikom za L2/L3 na 1. nivoju in manj zahtevnih na 2. nivoju) tožnica sodišču prve stopnje očita predvsem, da ni izvajalo dokaznega postopka glede trpinčenja na delovnem mestu ter da je spregledalo, da je morala vsak dan sodelovati z uporabnico, ki jo je trpinčila. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o neizpolnjevanju te delovne naloge oprlo na ugotovitev, da se je tožnica namesto zagotavljanja tehnične podpore uporabnikom prekomerno osredotočala na popravljanje podatkov v sistemu. Kot že zapisano, jo je toženka opozarjala, da to ni njena naloga, tožnica pa še v pritožbi temu nasprotuje, pri čemer je organizacija dela v pristojnosti delodajalca in sodišče v individualnem delovnem sporu ne more presojati njene ustreznosti niti ni bila za to pristojna tožnica. Tudi iz pritožbenih navedb je očitno, da tožnica ni soglašala s tem, da urejanje podatkov ni njena naloga, zato se je z njo ne glede na drugačna navodila vseeno ukvarjala, namesto da bi ustrezno opravljala svoje delo tehnične podpore poslovnim uporabnikom. Njeno nestrinjanje z organizacijskimi odločitvami toženke ne pomeni, da so bila pričakovanja toženke nerealna.

3.Tožnica v pritožbi nasprotuje tudi ugotovitvam o njenem pomanjkanju mehkih veščin oziroma konfliktnosti in se pri tem sklicuje na ugotovljeno trpinčenje na delovnem mestu s strani sodelavke I.I., ki je delo kot uporabnica opravljala na oddelku E. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka ustrezno postopala v zvezi s tožničino prijavo trpinčenja na delovnem mestu in storilki izreklo delovnopravni ukrep (sklep z dne 14. 10. 2024, A 7). Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer res navajala, da ji je sodelavka I.I. onemogočala opravljanje dela, vendar iz vsebine posameznih naloženih nalog ne izhaja, da bi imela z njo vsakodneven stik v povezavi z vsako od nalog, niti ni konkretno opredelila, v čem jo je ta onemogočala ter kako je to vzročno povezano z neustrezno opravljenimi posameznimi nalogami. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni še natančneje ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri. Tudi sicer pa tožnica ne zanika ostrega odziva na elektronsko sporočilo J.J. (B 5), ki ga je toženka predložila kot primer pomanjkanja mehkih veščin, prav tako konkretizirano ne nasprotuje ugotovitvi, da je prihajala v konflikte tudi z drugimi sodelavci, ne samo z I.I.

4.V pritožbi tožnica nasprotuje tudi ugotovitvi, da naloge mapiranja ni uspešno opravila ter da je bila ta naloga izvedljiva v tednu do dveh. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da tudi v zvezi s tem (četrtim) ciljem tožnica ni izpolnila realnih pričakovanj toženke, saj je opravila le manjši del naloge,6 zaključilo pa jo je B.B., ki naj bi ji pri njej le pomagala. V pritožbi se tožnica sklicuje na to, da je toženko opozorila na manjkajoče in nepravilne podatke ter da se ta težava ni vsebinsko razrešila, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Toženka je od tožnice utemeljeno pričakovala izvedbo integracije zalednega informacijskega sistema s spletnim portalom, in ne čiščenja podatkov, s katerim se je pretirano ukvarjala. Njeno sklicevanje na to, da se je tudi nadrejeni ukvarjal s kvaliteto podatkov, ker so sodelavci iskali njihov vsebinski pomen, ni odločilno, saj ji je sporočil, da podatki vsebinsko niso relevantni, če nihče ne ve, kaj pomenijo. Tudi B.B., ki je nato sama naredila vso analizo podatkov ter navodila in po programerkinem programiranju in testiranju izvršila vse postopke za produkcijo, je izpovedala, da sama pri opravljanju te naloge ni imela nobenih težav v smislu neznanih podatkov. Tožničino vztrajanje, da je toženka štela, da so nekateri podatki nepomembni, brez razumevanja njihovih nadaljnjih posledic za delovanje sistema, ne more privesti do drugačne odločitve. Organizacija dela je namreč v rokah delodajalca, nestrinjanje delavca z njo pa ne more pomeniti, da je negativna ocena poskusnega dela neustrezna. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da za izdelavo te naloge tožnica ni imela dovolj časa. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila naloga tožnici naložena najkasneje 22. 8. 2024, da je tožnica oddala dva meseca kasneje le manjši del naloge 23. 10. 2024, da je po izpovedi nadrejenega ta del naloge mogoče opraviti v enem do dveh tednih, B.B. pa jo je poleg svojega siceršnjega dela v celoti izpeljala v mesecu in pol.

5.Do pritožbenih navedb o vprašljivosti objektivnosti in zanesljivosti ocene komisije, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.