Jedro

Tožnik, ki je obvezno zdravstveno zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba družbe z omejeno odgovornostjo, je upravičen do nadomestila plače oziroma dohodka na dan, ko je bil odsoten z dela zaradi prostovoljnega darovanja krvi, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 7. 2014 in št. ... z dne 29. 9. 2014 odpravilo in tožeči stranki priznalo pravico do nadomestila dohodka za 23. 4. 2014, ko je bila odsotna z dela zaradi prostovoljnega darovanja krvi, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Toženi stranki je naložilo, da mora v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odločiti o višini tega nadomestila in tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njegove stroške postopka v znesku 454,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložil toženec. Ne strinja se z obrazložitvijo, da gre v primeru odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi za neenako obravnavo družbenikov in poslovodnih oseb v primerjavi z delavci, ki so v delovnem razmerju oziroma, da gre v obeh primerih za zavarovance, ki so medsebojno v primerljivem položaju. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na odločitve Ustavnega sodišča, da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju. Sodbe ustavnega sodišča, na katere se sklicuje sodišče se nanašajo na uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V obravnavanem primeru pa ne gre za pravice iz pokojninskega ali invalidskega zavarovanja, temveč za pravico, katero niti ne določa Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ) kot pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč kot pravico iz delovnega razmerja. Tudi sicer je financiranje nadomestila plače delavcu zaradi prostovoljnega darovanja krvi v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v neskladju s sprejetimi evropskimi direktivami iz tega področja, prav tako pa tudi v nasprotju z določbami Zakona o preskrbi s krvjo. Po mnenju toženca je plačevanje iz zdravstvene blagajne za dan začasne zadržanosti z dela zaradi dajanja krvi v nasprotju z načeli prostovoljnosti in neodplačnosti oziroma tudi v nasprotju z osnovno definicijo krvodajalstva. Poudarja, da je v primeru sklenjenega delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem tudi sicer sama organizacija dela oziroma delovnega procesa drugače urejena kot v primeru delovnega procesa samostojnega zavezanca oziroma osebe, ki se ukvarja s samostojno poklicno dejavnostjo. ZZVZZ ne določa pravice do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v primeru darovanja krvi, temveč je pravica do odsotnosti delavca z dela ter pravica do nadomestila plače za dan, ko delavec daruje kri, določena v Zakonu o delovnih razmerjih. Nadalje poudarja, da ZZVZZ v 13. členu kot obseg obveznega zdravstvenega zavarovanja opredeljuje zavarovanje za primer bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu in poklicne bolezni, zgolj razlog darovanja krvi pa ne sodi v navedeni obseg. Krog upravičencev do nadomestila plače je opredeljen v 28. člen ZZVZZ, med katerimi so navedeni tudi zavarovanci iz 1. točke 1. odstavka 15. člena in 6. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ. V 29. členu zakona pa je določeno, da v katerih primerih so zavarovanci iz 28. člena upravičeni do nadomestila v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar ne ureja pravice do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v primeru darovanja krvi. Izjema je določena le za zavarovance, ki so v delovnem razmerju, to je za zavarovance iz 1. točke 1. odstavka 15. člena ZZVZZ, za katere je Zakon o delovnih razmerjih specialno uredil pravico do odsotnosti z dela na dan, ko prostovoljno darujejo kri, kot tudi pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja na dan te odsotnosti. Zato ta pravica velja samo za osebe, ki so v delovnem razmerju, za preostale zavarovance iz 15. člena ZZVZZ pa ne. Toženec se ne strinja s stališčem sodišča, da gre v obravnavanem primeru za položaj, ki bi bil medsebojno primerljiv oziroma, da je podana neenaka obravnava zavarovancev.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodba pravilna in da je sodišče tudi pravilno uporabilo 3. člen Zakona o sodiščih. Meni, da je razlogovanje toženca, da naj bi bil za predmetni primer relevanten zgolj ZZVZZ kot področni predpis, da pa Zakon o delovnih razmerjih ne bi bil uporabljiv, pravno zgrešeno. Določilo 167. člena Zakona o delovnih razmerjih je potrebno v skladu z ustavnim načelom prepovedi diskriminacije zaposlenih in samozaposlenih, interpretirati tako, da imajo pravico do nadomestila plače oziroma zaslužka na dan darovanja krvi v breme toženca tako zaposleni kot tudi samozaposleni. Tudi navedba toženca, da bi bilo breme krvodajalstva smiselneje sistemsko prenesti na proračun Republike Slovenije, ne more omajati pravilnosti prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. Predmet sodne presoje sta v tem postopku dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 9. 2014 ter prvostopna odločba št. ... z dne 21. 7. 2014, s katero je toženec odločil, da tožnik nima pravice do refundacije nadomestila plače za začasno zadržanost od dela zaradi krvodajalstva na dan 23. 4. 2014 v breme zdravstvenega zavarovanja.

7. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik, ki je obvezno zdravstveno zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba družbe z omejeno odgovornostjo, upravičen do nadomestila plače oziroma dohodka na dan, ko je bil odsoten z dela zaradi prostovoljnega darovanja krvi, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

8. ZZVZZ v 1. alineji 1. odstavka 29. člena ureja le pravico do nadomestila za čas zadržanosti od dela, če je ta posledica darovanja krvi. Vprašanje odsotnosti z dela na dan, ko prostovoljno daruje kri ter izplačilo nadomestila plače za ta dan, pa ne ureja ta zakon, ampak Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, v nadaljevanju: ZDR-1) v določbi 2. odstavka 167. člena vendar samo za delavca.

9. Glede na takšno ureditev in ob izostanku zakonske ureditve navedenega vprašanja za zavarovance, ki niso v delovnem razmerju in niso obvezno zdravstveno zavarovani iz naslova delovnega razmerja, pač pa iz drugega naslova, in so glede ustvarjanja dohodka in plačevanja prispevkov primerljivi z delavci, za drugačno obravnavanje ni nobenega razumnega razloga.

10. Po ustaljeni ustavno-sodni presoji ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS zakonodajalca obvezuje, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.

11. Ker gre v konkretnem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za zakonsko praznino, je sodišče, ki je dolžno ustavno skladno razlagati materialno pravo, skladno z določbo 2. odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami, v nadaljevanju: ZS) upoštevalo uvodoma citirano določbo ZDR-1, tudi za tožnika, saj je položaj tožnika, ki je obvezno zdravstveno zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba družbe z omejeno odgovornostjo, povsem primerljiv s položajem delavca v delovnem razmerju, ter mu priznalo pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja zaradi odsotnosti z dela zaradi darovanja krvi na dan, ko je prostovoljno daroval kri. Delavec ima namreč na dan, ko prostovoljno daruje kri, to je v enakih okoliščinah, v katerih uveljavlja tožnik pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, to pravico zagotovljeno v 2. odstavku 167. člena ZDR-1. Ne glede na to, da ta pravica izvira iz delovnega razmerja in da je določena v Zakonu o delovnih razmerjih, je sodišče prve stopnje to določbo pravilno razlogovalo in pri tem upoštevalo tudi razloge, navedene v odločbah Ustavnega sodišča, ne glede na to, da se te odločbe nanašajo na zadeve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V teh odločbah je Ustavno sodišče poudarilo, da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za primere zavarovanja v enakem položaju, ne glede na to, na kakšni podlagi so zavarovani in da njihov enaki položaj zahteva, da so pri pridobitvi pravic iz obveznega zavarovanja tudi enako obravnavani.

12. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje bistveno podlago za takšno odločitev imelo v citiranih odločbah Ustavnega sodišča in skladno z določbami Ustave Republike Slovenije zavzetimi stališči o vprašanjih, ki se nanašajo tudi na konkreten primer.

13. Takšno razlogovanje in odločitev sodišča prve stopnje, v ničemer ne posega v osnovno definicijo krvodajalstva, definirano v Direktivi 2002/98/ES in tudi ne gre za takšno ravnanje, ki bi imelo nasprotni učinek na prostovoljnost ter brezplačnost krvodajalstva. Sistemska ureditev financiranja krvodajalstva in vprašanje njegove ustreznosti, ni stvar konkretnih sporov, tako tudi ne tega spora.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno izpodbijani odločbi toženca z dne 21. 7. 2014 in z dne 29. 9. 2014 na podlagi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) odpravilo in tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, iz enakih razlogov pa je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.