Jedro

V postopku zavarovanja vročanje odgovora na ugovor ni obvezno. Načelo kontradiktornosti pa je kljub temu lahko kršeno, če sodišče odločitev opre na trditev ali dokaz upnice (v konkretnem primeru tožnice) iz odgovora na ugovor, ne da bi dolžniku (v konkretnem primeru toženki) prej dalo možnost, da se o tem izjavi. Tako je ustaljeno stališče sodne prakse.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 16. 5. 2024 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (to je tč. IV izreka) potrdi.

II.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 8. 2024 razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Pokojni mož tožnice (A. A.) je s pravno prednico toženke 30. 5. 2006 v obliki notarskega zapisa SV 252/06 notarke B. B. sklenil kreditno pogodbo za nakup nepremičnine višini 282.606 CHF z odplačilno dobo 240 mesecev ter sporazum o zavarovanju te terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičninah (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju) v solasti kreditojemalca in B. A. (porok, plačnik in zastavitelj). Tožnica se je po smrti kreditojemalca s Pogodbo o prevzemu dolga in novem posojilnem razmerju z dne 23. 6. 2008 (v nadaljevanju pogodba o prevzemu), prav tako sklenjeni v obliki notarskega zapisa (SV 395/08, notar C. C.) zavezala poplačati preostanek terjatve. S tožbo, ki jo je vložila 30. 4. 2024, zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sporazuma o zavarovanju ter pogodbe o prevzemu, plačilo zneska 81.972,11 EUR s pripadki ter ugotovitev neveljavnost vknjižbe hipoteke in njen izbris.

2.Skupaj s tožbo je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim med drugim zahteva: 1. zadržanje učinkovanja kreditne kreditne pogodbe, sporazuma o zavarovanju ter pogodbe o prevzemu dolga do pravnomočnega končanja tega spora; 2. da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami, ki izvirajo iz navedenih pogodb, njihova izterjava v izvršilnem postopku zoper njo ali uveljavljanje kakršnegakoli njihovega drugačnega poplačila; 3. da se toženki v primeru kršitve prepovedi iz prejšnje tč. izreče denarna kazen 50.000 EUR.

3.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 5. 2024 ugodilo predlogu v tč. 1, v preostalem pa ga je zavrnilo. S sklepom z dne 27. 8. 2024 je toženkin ugovor zavrnilo.

4.Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija sklep z dne 16. 5. 2024 v delu, v katerem je bil njen predlog zavrnjen, toženka pa sklep z dne 27. 8. 2024, s katerim je bil zavrnjen njen ugovor zoper izdano začasno odredbo.

5.Tožnica uvodoma izpostavlja določila 268., 227., 226. in 273. čl. ZIZ ter navaja, da je predlagala, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami, njihova izterjava, kakršnokoli drugačno poplačilo ter izrek denarne kazni. V primeru takšne začasne odredbe mora sklep vsebovati tudi določilo o denarni kazni za primer kršitve. Razlogi za zavrnitev tega dela predloga so zmotni in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (VSL I Cp 585/2023, VSC I Cp 88/2022). Če tožnica ne bi predlagala izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je predlogu ugodeno. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ne bi bilo mogoče doseči namena začasne odredbe. Toženka bi lahko zoper tožnico predlagala izvršbo in bi se tožnica izvršbi lahko uprla le z ugovorom, zoper toženko pa ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave terjatve v izvršbi, če toženka ne bi upoštevala začasne odredbe v delu, ki mu je sodišče ugodilo. Tako zavarovanje bi predstavljalo "placebo" učinek za tožnico in bi bilo neučinkovito. O tem že obstaja ustaljena sodna praksa in cela vrsta zapisov v pravni literaturi. Priglaša stroške.

6.Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno presodilo, da gre v navedeni zadevi za potrošniško kreditno pogodbo. V ugovoru je zatrjevala in izkazala, da je tožnica pogodbo sklenila za namene opravljanja pridobitne dejavnosti v bodoče. Povzema navedbe. V zvezi s trditvami tožnice v odgovoru na ugovor, na katere se je pri odločitvi oprlo sodišče, opozarja, da se o njih ni imela možnosti izjaviti (kršitev pravice do izjave in do sodnega varstva), te trditve tudi niso z ničemer izkazane. V nadaljevanju navaja, da je bil mož tožnice direktor in lastnik več podjetij v Sloveniji, tu sta imela tožnica in njen mož stalni naslov in lastno nepremičnino v kateri sta živela. Center življenjskih aktivnosti je bil v Sloveniji in ni izkazan namen selitve na Hrvaško. Denar, ki ga je tožnica prejela iz kredita, je bil posojen gospodarski družbi, namen obstoja družb pa je opravljanje pridobitne dejavnosti. Gospodarska družba je nepremičnino v letu 2009 prodala, dobiček iz prodaje je prejela tožnica kot družbenica. Vsebina predpisov tuje države ni splošno znano dejstvo. Družba K., d. o. o., je imela sedež v Zagrebu in na naslovu N., G. 35. Na tem naslovu se nahaja apartmajska hiša, ki se oddaja za turistične nastanitve. Opozarja na odločbe SEU C-498/16, C-630/17, C-269/95 in C-74/15.

7.Sodišče je odločalo arbitrarno in pristransko. Določbe ZIZ je spregledalo in se pavšalno sklicevalo na odločbo SEU v zadevi C-287/22. Ena od okoliščin, ki jih mora po tej odločbi sodišče upoštevati, je finančni položaj potrošnika. Povzema svoje navedbe. Iz odločbe ne izhajajo pogoji, ki jih je sodišče upoštevalo (sodni postopek naj bi stranko stroškovno in duševno obremenjeval; tožnica bi sicer morala spremeniti tožbo ali vložiti novo tožbo). Toženka je imela le navidezno možnost vložitve ugovora. To izhaja iz dejstva, da sodišče za izkaz nastanka škode od tožnice dejansko ni zahtevalo ničesar in je samo dopolnjevalo njene trditve. Glede verjetnosti terjatve tožnica v predlogu ni navedla praktično ničesar. Tak predlog bi moralo sodišče kot nesklepčnega zavrniti (VSL I Cp 1907/2023, II Cp 523/2021, VSC Cp 552/2012). Dejstvo, da je predlog vložen skupaj s tožbo, ni odločilno. Sodišče, ki mimo trditvene podlage išče razloge za utemeljitev začasne odredbe, krši razpravno načelo.

8.Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da je šlo pri kreditni pogodbi za potrošniško pogodbo. Kreditojemalec je kredit najel z namenom nakupa stanovanjske nepremičnine na Hrvaškem, kamor se je želel preseliti. Da je šlo za tak namen (nakup stanovanja) izhaja iz kreditne pogodbe. Ker pa je kreditojemalec kmalu po črpanju kredita umrl, to tožnici ne more biti v škodo. Kupljeno nepremičnino je šele leta 2015 začela oddajati. V kolikor bi bil namen kredita pridobitna dejavnost, bi s tem nedvomno pričela prej. Priglaša stroške.

9.Na pritožbo tožnice je odgovorila tudi toženke. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

Glede pritožbe tožnice

10.Sodišče prve stopnje je del predloga za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je, da je namen zavarovanja (zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve) dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja spornih pogodb, v primeru morebitnega razpolaganja in izterjave v izvršilnem postopku, pa ima tožnica na podlagi izdane začasne odredbe že zagotovljeno ustrezno pravno varstvo.

11.Pritožbeno sodišče soglaša, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sklenjenih pogodb in dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno. Začasno zadržanje učinkovanja pogodb učinkuje na zapadlost, to pa pomeni, da nezapadlih anuitet tožnici ni treba plačati, toženka pa ne more uveljavljati njihovega plačila. Če pa bi toženka v okviru izvajanja svoje ustavne pravice do sodnega varstva (ki jo lahko omejita le Ustava RS ali zakon, ne pa tudi začasna odredba, le-te poskušala izterjati v izvršilnem postopku, ima tožnica že na podlagi izdane začasne odredbe na voljo zadostne procesne varovalke, predvsem možnost ugovora, ki je predpisan z zakonom in jo ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke. Takšno stališče je splošno sprejeto v novejši sodni praksi.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Neutemeljeni so tudi očitki o neučinkovitosti izdane začasne odredbe in o izvotlitvi njenega namena. Tožnica bi namreč tudi v primeru, če bi bile izrečene nadaljnje zahtevane prepovedi, pa bi toženka vseeno predlagala izvršbo, morala vložiti ugovor in bi torej bil njen položaj povsem enak položaju, kakršen je v tem trenutku z začasno odredbo, kot je že izdana.

13.Tožnica ob pritožbeni trditvi, da v primeru, če toženka ne bi spoštovala že izdane začasne odredbe o začasnem zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe in pogodbe o prevzemu dolga, zaradi zavrnitve predloga za izrek denarne kazni kot sredstva izvršbe, ne bi mogla doseči prisilne izvršitve te začasne odredbe, spregleda, da je sredstvo izvršbe (denarno kazen) predlagala le za primer kršitve prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, ne pa tudi v zavarovanje začasne odredbe o začasnem zadržanju učinkovanja kreditne pogodbe. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zadevi VSL Sklep I Cp 585/2023 in VSC Sklep I Cp 88/2022, saj ne obravnavata problematike začasnih odredb v zvezi s krediti v švicarskih frankih.

14.V zvezi s predlagano prepovedjo razpolaganja s terjatvami tožnica v pritožbi ne pojasni, zakaj bi bila ta potrebna. Pritožbeno sodišče se zato o tem delu odločitve posebej ne izreka.

15.Ker je bil predlog v 2. tč. po povedanem pravilno zavrnjen, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni.

16.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Glede pritožbe toženke

17.Pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela, ki naj bi ga storilo sodišče prve stopnje s tem, ko naj bi samo dopolnjevalo trditveno podlago za predlagano začasno odredbo, ni utemeljen. Tožnica se je v predlogu sklicevala na 272. čl. ZIZ, ki se nanaša na zavarovanje nedenarnih terjatev. Navedla je tudi, da sme sodišče na podlagi 273. čl. ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, kar pomeni, da lahko do pravnomočnega zaključka tega postopka uredi tudi pravice in obveznosti strank pogodbenega razmerja iz kreditne pogodbe, katere ničnost je predmet tega postopka, vključno z zadržanjem izvrševanja obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe. Iz teh navedb izhaja, da je tožnica predlagala zavarovanje vtoževane nedenarne terjatve (za ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb). Drži sicer, da je obstoj te terjatve utemeljila le v tožbi, a ni mogoče spregledati, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe dan v isti vlogi kot tožba. Tožnici zato ne more biti v škodo, če teh navedb (in dokaznih predlogov) ni ponovila oziroma se sklicevala nanje, ampak je izpostavila le okoliščine, ki so po njeni presoji pomembne za presojo nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Pritožnica se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na odločbe VSL II Cp 2154/2023, VSC I Cp 276/2023 in VSL I Cp 1907/2023. Prvi dve odločbi se ne nanašata na situacijo, ko vloga vsebuje tako tožbo kot predlog za izdajo začasne odredbe in tudi ni dvoma, na katero terjatev se zavarovanje nanaša, stališče iz zadnje navedene odločbe pa je ostalo osamljeno in je bilo v sodni praksi, ki se nanaša na spore v zvezi z ničnostjo potrošniških kreditnih pogodb, sklenjenih z valutno klavzulo, preseženo.

18.Ne glede na navedeno pa je v konkretnem primeru pomembno predvsem to, da je tožnica trditveno podlago v tej smeri dopolnila v odgovoru na ugovor. V njem se je na tožbene navedbe izrecno sklicevala in bistvene navedbe ponovila. To konkretno zadevo pomembno loči od vseh treh zgoraj izpostavljenih zadev.

19.V postopku zavarovanja vročanje odgovora na ugovor ni obvezno. Načelo kontradiktornosti pa je kljub temu lahko kršeno, če sodišče odločitev opre na trditev ali dokaz upnice (v konkretnem primeru tožnice) iz odgovora na ugovor, ne da bi dolžniku (v konkretnem primeru toženki) prej dalo možnost, da se o tem izjavi. Tako je ustaljeno stališče sodne prakse. V konkretnem primeru je tožnica na ugovor toženke vložila obširen odgovor. V njem se je, kot je bilo že zgoraj omenjeno, prvič sklicevala na tožbene navedbe, s katerimi je utemeljevala verjetnost obstoja nedenarne terjatve ter odgovorila na druge relevantne ugovorne navedbe toženke, med drugim tudi na trditve, da v konkretnem primeru pri sklenjeni kreditni pogodbi ni šlo za potrošniško pogodbo. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 27. 8. 2024 odločitev na te navedbe tudi oprlo, čeprav toženki pred tem ni dalo možnosti, da se z njimi seznani in se do njih opredeli. Iz podatkov spisa (glej povratnico pripeto k sklepu na list. št. 137) tako izhaja, da je bil toženki odgovor na ugovor vročen (šele) skupaj z izpodbijanim sklepom. Toženka ima zato prav, ko v pritožbi trdi, da ji je sodišče prve stopnje s takim postopanjem kršilo pravico do izjave. Ker je s tem storilo kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ, je že to narekovalo zaključek o utemeljenosti pritožbe in razveljavitev izpodbijane odločitve.

20.Toženka pa utemeljeno opozarja tudi na to, da sodišče prve stopnje v postopku tudi sicer ni upoštevalo vseh njenih ugovornih navedb in predlaganih dokazov ter se do njih ni opredelilo. V ugovoru (glej tč. 5) je tako med drugim oporekala verjetnosti obstoja terjatve s tem, da je zatrjevala (in dokazovala), da je svojo pojasnilno dolžnost izpolnila. Predlagala je tudi izvedbo dokazov - predvsem vpogled v zapisnike o zaslišanju prič D. D., E. E., F. F. in G. G. oziroma njihovo zaslišanje (če bi tožnica nasprotovala branju zapisnikov). V ugovoru zatrjevana pojasnila so dovolj konkretna in kažejo na povsem nasproten potek informiranja o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjevala tožnica (glej tč. 21 izpodbijanega sklepa). Sodišče prve stopnje bi se do teh navedb zato moralo opredeliti, zaključek o tem, navedbe katere od strank so verjetnejše, pa bi lahko naredilo šele po izvedbi predlaganih dokazov. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti, ki velja v postopku za izdajo začasne odredbe, to namreč ne pomeni, da je dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič izključeno in da sodišče preprosto le sledi navedbam ene od strank. Za to ne v ZPP ne v ZIZ ni podlage. S svojim postopanjem je zato sodišče prve stopnje toženki kršilo pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito obrambo v postopku (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

21.Pritožbi je bilo zato že iz navedenih razlogov treba ugoditi in sklep z dne 27. 8. 2024 razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ). Do utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov se pritožbeno sodišče posledično ne opredeljuje, ker to ni potrebno (1. odst. 360. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ).

22.V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva vse toženkine ugovorne navedbe, v prvi vrsti tiste glede verjetnosti obstoja terjatve, ki predstavlja prvi in osnovni pogoj za obstanek začasne odredbe tako po 1. odst. 272. čl. ZIZ kot po sodbi SEU C-187/22 (lej tč. 13 a in b). Če bo sodišče prve stopnje presodilo, da so trditve zadostne (sklepčne) in zato ravno tako verjetne kot trditve tožnice, bo predlagane dokaze moralo izvesti. Pri tem bo predložene zapisnike iz drugih postopkov lahko upoštevalo le, če se bosta s tem strinjali obe stranki. Ob upoštevanju vseh toženkinih navedb in dokazov bo moralo ponovno presoditi tudi ugovor toženke, da v konkretnem primeru ni bila sklenjena potrošniška kreditna pogodba. Ker je bil odgovor na ugovor toženki vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom, bo ob v zvezi s tem pri ponovnem odločanju moralo upoštevati tudi toženkine pritožbene navedbe v katerih je vsebinsko odgovorila na nove navedbe tožnice v tej vlogi. V kolikor bo sodišče tudi po tako dopolnjenem postopku ponovno ocenilo, da je z verjetnostjo izkazano, da gre za potrošniški spor in da je bolj verjetno, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni pravilno opravila, naj v nadaljevanju ponovno presodi še obstoj nadaljnjih predpostavk po 272. čl. ZIZ. Pri tem naj upošteva tudi sodbo SEU C-287/22, iz katere izhaja, da je treba v zadevah, ki se nanašajo na ugotovitev ničnosti potrošniške kreditne pogodbe (ki vsebuje nepoštene pogoje), začasno odredbo praviloma izdati, če je poleg obstoja indicev, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni, z verjetnostjo ugotovljeno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi kreditne pogodbe, vrniti in da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (glej 60. tč. obrazložitve sodbe C-287/22). Upošteva naj tudi s tem povezano (novejšo) sodno prakso,

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 15. čl. ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o izvršbi in zavarovanju.

2Zakon o potrošnikih.

3Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

4Obligacijski zakonik.

5Glej sklepe II Cp 1338/2024, VSL II Cp 1219/2024, II Cp 1820/2024, II Cp 735/2024, II Cp 1675/2024).

6Zakon o pravdnem postopku.

7Glej na primer odločbo VSL II Cp 1711/2023 ter odločbo VSL I Cp 911/2024.

8Glej odločbo US RS Up-419/10 in odločbe VSL II Cpg 100/98, VSL II Cp 3741/2008, II Cp 1396/2011, II Cp 181/2013, II Ip 2927/2014, I Cpg 989/2015 in druge.

9Glej odgovor na ugovor z dne 9. 7. 2024 (list. št. 131).

10Trdila je, da sta bila tako kreditojemalec kot tožnica seznanjena s tveganji. Bančni komercialist ju je seznanil s tveganjem spremembe referenčne obrestne mere ter valutnega tečaja ter s tem, da se v primeru rasti CHF anuiteta poviša, lahko tudi znatno, v primeru padanja pa zniža. Izrecno je bilo pojasnjeno, da se mesečna obveznost lahko poviša brez kakršnihkoli omejitev povišanja navzgor. Bančni referenti so strankam delali izračune, tudi tožnici, za primer 10, 15 % povišanja, tožnica je bila opozorjena, da razlike med anuitetama pri kreditu v CHF in kreditu v EUR potem ne bo in da se anuiteta lahko zviša tudi več, lahko tudi za 100 % oziroma se podvoji.

11Glej odločbe VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1059/2024 , VSL II Cp 1502/2024, I Cp 1222/2024, II Cp 1659/2024, II Cp 1820/2024 in druge.