Jedro

Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da bi obsojenka uresničila znake kaznivega dejanja po 3.tč. 3.čl. ZKND tudi z obremenilnimi izpovedbami kot priča in ne le z ovadbo.

Zavrnitev dokaznega predloga, čeprav s pravno zmotnimi razlogi, ni kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali ima dejanje obsojenke vse znake kaznivega dejanja iz 3.tč. 3.čl. ZKND.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. J.P., sedaj Ž., za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenki v izrečeno kazen odvzema prostosti s prisilnim delom všteje preiskovalni pripor od 22.6.1945 dalje; sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, je bila J.P., sedaj Ž., obsojena zaradi kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom, na odvzem političnih pravic za čas 5 let, na zaplembo premoženja in na plačilo stroškov postopka s povprečnino in stroškov izvršitve kazni. S pomilostitvijo ji je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na dobo 3 let. Zoper ti pravnomočni sodbi so zagovorniki obsojenke dne 11.12.1996 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih določb tega zakona, ki naj bi vplivale na zakonitost sodb, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Navajajo, da sodba trdi, da je obsojenka ovadila K.V., da hodi na sestanke OF na C. cesto, čeprav oškodovanka kaj takega ni povedala, in da je pozvala A.L., naj to oškodovanko aretira, čeprav tega ni nihče potrdil. Te navedbe sodbe naj bi bile torej v nasprotju z listinami in dokazi v spisu. Obrazložitev sodbe ni razumljiva in sama sebi nasprotuje v delu, ko navaja kraj in čas bivanja in aretacij oškodovank, teh okoliščin se ne da povezati z obsojenko in jih preskusiti. V sodbah ni odločbe o vštetju pripora v kazen odvzema prostosti. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo obsojenke zaradi zmotnega stališča, da bi obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje, tudi če ne bi ovadila oškodovank, ker bi ga storila tudi z izpovedbami kot priča na policiji ali pred sodiščem. Zaradi takega stališča je pritožbeno sodišče zmotno ocenilo, da je zaslišanje predlaganih prič nepotrebno in je zato dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zagovorniki predlagajo, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenko oprosti, da se ji vrne zaplenjeno premoženje in se stroški postopka naložijo v plačilo proračunu.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne, ker izrek sodbe vsebuje vse znake kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 420. člena ZKP se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev kazenskega postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe.

Iz podatkov spisa v tej kazenski zadevi je razvidno, da je bila J.P. aretirana dne 22.6.1945, da se je v času, ko ji je bila po opravljeni javni razpravi dne 22.11.1945 izrečena obsodilna sodba, nahajala v zaporu in da ji je bil po sodbi, ki je bila razglašena, v kazen vštet preiskovalni pripor. Toda v pisno izdelani sodbi sodišča prve stopnje ni odločbe o vštetju preiskovalnega pripora v izrečeno kazen. V času, ko je tekel kazenski postopek zoper obsojenko, še ni bil sprejet nov Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku, zato so se v skladu z določbami 2. člena Odloka o odpravi pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačev; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Ur. list DFJ, št. 4/45) uporabljala pravna pravila Kazenskega zakonika in Zakona o sodnem kazenskem postopku Kraljevine Jugoslavije (KZKJ oziroma ZSKPKJ). Po paragrafu 77. KZKJ se je v izrečeno kazen odvzema prostosti vštel pripor do izreka sodbe. Odločba o tem je morala biti po določbi 4. točke paragrafa 281. ZSKPKJ v izreku sodbe. Zahteva ima torej prav, da izpodbijana sodba nima odločbe o vštetju pripora ne v izreku ne v obrazložitvi, zato je bilo treba to pomanjkljivost sodbe odpraviti.

V drugih delih pa zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zmotno je njeno stališče, da gre za napako sodbe v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če izpovedbe ali drugi dokazi ne potrjujejo ugotovitev, ki jih vsebuje sodba v izreku ali v obrazložitvi. Za neskladje med vsebino zapisnikov ali drugih listin in tem, kar se v sodbi o tej vsebini zatrjuje, bi šlo, če bi izpodbijana sodba v obrazložitvi povzela drugačno vsebino izjav oškodovank, kot pa izhaja iz zapisnikov o njihovem zaslišanju. Take napake pa izpodbijana sodba ni zagrešila. V bistvu ta del zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker smiselno trdi, da za ugotovitev določenih okoliščin sodba nima podlage v izpovedbah prič.

Ni utemeljena trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da ni razumljiva obrazložitev sodbe v prvem odstavku, kjer navaja čas in kraj bivanja oškodovank, obiskov obsojenke pri njih, njihovih aretacij in ravnanja z njimi po aretacijah. Ti podatki so v sodbi razumljivi in si ne nasprotujejo. Ni videti, zakaj naj bi dveurni razmak med aretacijama T.B. in M.O. izključeval možnost, da ju je ovadila obsojenka, oziroma tega zahteva ne pove.

Zahteva zmotno razlaga stališče pritožbenega sodišča, s katerim je zavrnilo v pritožbi predlagane dokaze. Pritožbeno sodišče je namreč sprejelo kot pravilno ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da je obsojenka ovadila K.V., saj se v njej navaja, da "govori odločno za pravilnost podsodnega zaključka, da je bila obtoženka tudi ovaditeljica" in ne le obremenilna priča. Odločilno dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede kaznivega dejanja obsojenke, je torej tudi to, da je ovadila oškodovanke in to ugotovitev je sodišče druge stopnje potrdilo kot pravilno.

Zmotno je sicer stališče pritožbenega sodišča, da bi obsojenka uresničila znake očitanega ji kaznivega dejanja tudi z obremenilnimi izpovedbami, ne le z ovadbo, vendar pa to stališče ni bilo podlaga za ugotovitev, ali obstoje vsi znaki kaznivega dejanja, temveč je bilo le razlog za zavrnitev dokaznih predlogov. Zavrnitev dokaznega predloga čeprav s pravno zmotnimi razlogi, pa ni kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali ima dejanje obsojenke vse znake kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena ZKND. Lahko bi šlo za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar zahteva v zvezi z domnevno kršitvijo kazenskega zakona tudi uveljavlja, vendar pa tega razloga s tem izrednim pravnim sredstvom po določbah drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.