Jedro

ZUP izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom tožnici izrekel denarno kazen v višini 50.000,00 EUR, ki ji je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. I06114-164/2007-37 z dne 2. 2. 2016 (1. točka izreka), ji določil nov izpolnitveni rok 1. 3. 2018 ter ji zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 100.000,00 EUR, če do tega roka ne bo izpolnila obveznosti, odrejenih v 5. in 6. točki izreka inšpekcijske odločbe, ki se izvršuje. Tam je bilo tožnici naloženo, da izvede potrebne ukrepe, da bo odpravljeno čezmerno obremenjevanje okolja s preseganjem mejnih vrednosti za parameter temperatura pri odvajanju industrijske odpadne vode na iztoku 1 (iz zunanjih bazenov) ter za parametra temperatura in prosti klor pri odvajanju industrijske odpadne vode na iztoku 2 (iz notranjih bazenov).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnici s sklepom o dovolitvi izvršbe št. I06114-164/2007-37 z dne 2. 2. 2016 zagrožena denarna kazen v višini 50.000,00 EUR, če ne bo do 1. 6. 2016 izvršila še neizvršenih obveznosti iz 4., 5. in 6. točke izreka inšpekcijske odločbe št. 06114-164/2007-23(8101) z dne 13. 4. 2010. Po preteku tega roka jo je prvostopenjski organ pozval, naj se izjavi o izvršenih ukrepih in predloži dokazila o njihovi izvršitvi, in sicer naj predloži Poročilo o obratovalnem monitoringu odpadnih vod za leto 2016 (v nadaljevanju Poročilo 2016) in morebitne druge analize, ki bi dokazovale uspešnost izvedenih ukrepov. Tožnica je predložila zahtevano poročilo in še pet poročil o analizah posameznih vzorčenj iz leta 2017. Po pregledu teh poročil je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnica uspešno izvršila ukrep iz 4. točke izreka inšpekcijske odločbe, ukrepa iz 5. in 6. točke pa ostajata neizvršena, zato je z izpodbijanim sklepom potrdil zagroženo denarno kazen 50.000,00 EUR, obenem pa tožnici določil nov rok za izpolnitev obveznosti (1. 3. 2018) in ji zagrozil z novo, višjo denarno kaznijo (100.000,00 EUR).

3. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je dodatni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (do 1. 6. 2016), pretekel brez uspeha, kar je odločilno dejstvo za izdajo izpodbijanega sklepa ter posledično za zavrnitev tožničine pritožbe. To izhaja iz Poročila 2016, iz katerega je razvidno, da je bila mejna vrednost temperature odpadnih vod po postavljenem roku še vedno presežena; s strani tožnice predloženo poročilo o analizi posameznega vzorčenja na iztoku 1 (iz zunanjih bazenov) z dne 1. 2. 2017 pa pritožbeni organ zavrača kot neupoštevno zaradi zimskih zunanjih temperatur ter zaradi neprimerljivosti z ostalimi poročili glede števila izvedenih meritev. Prav tako kot neupoštevno zavrača tudi priloženo fotografijo izmerjene temperature 28,1 stopinj C, saj iz nje ni razvidno, kdaj in kje je bila posneta.

4. Tožnica se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je vse obveznosti v izvršilnem postopku že izpolnila, kar je dokazala s predloženimi poročili o analizah posameznih vzorčenj iz leta 2017 ter s priloženo fotografijo; da ne drži, da poročilo o analizi z dne 1. 2. 2017 ni verodostojno zaradi zunanjih zimskih temperatur; da sta višini izrečene denarne kazni (50.000,00 EUR) kot tudi nove zagrožene denarne kazni (100.000,00 EUR) bistveno previsoki in nesorazmerni, poleg tega pa tudi neutemeljeni. Navaja še, da je izpodbijani sklep tudi ničen, saj je posledica nične inšpekcijske odločbe. Ta namreč ne vsebuje konkretno navedenih ukrepov, ki bi jih tožnica morala izvesti, da bi odpravila navedeno čezmerno obremenjevanje okolja, kar pomeni, da se je ne da izvršiti. Tožbi prilaga nova posamezna poročila obratovalnega monitoringa odpadnih vod z dne 9. 1. 2018 in 26. 1. 2018, ki dokazujejo, da odpadna voda na iztoku 2 (iz notranjih bazenov) ne presega predpisanih mejnih vrednosti, ter naročilnico z dne 12. 9. 2017 za projektiranje, dobavo in montažo hladilnega stolpa in dveh toplotnih črpalk. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ga vrne toženki v ponovno odločanje, naloži pa naj ji tudi povračilo stroškov upravnega spora.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev in zagrozi z novo denarno kaznijo. Kadar način izvršbe s prisilitvijo določi okoljski inšpektor, znaša denarna kazen za pravno osebo v skladu s 157 b. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) od 10.000,00 do 100.00,00 EUR.

8. ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, torej veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha (enako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1240/2016 z dne 22. 3. 2018).

9. Bistvena sporna okoliščina med strankama je, ali je tožnica izpolnila svojo obveznost in ali ji je bila zato z izpodbijanim sklepom upravičeno izreka prej zagrožena denarna kazen 50.000,00 EUR. Tožnica trdi, da je obveznost v celoti izpolnila, kar dokazuje s predloženimi posameznimi meritvami, poleg tega pa še s fotografijo, po izjavi tožnice posneto 10. 11. 2017, ki naj bi izkazovala, da je bila temperatura odpadne vode na ta dan ob 9.30 uri 28,1 stopinj C. Glede tega se sodišče strinja s toženko, da nobena od predloženih meritev ne izkazuje, da bi bila citirana inšpekcijska odločba dejansko v celoti izvršena. Toženka se pri tem opira na Poročilo 2016, iz katerega izhaja, da temperatura odpadne vode na iztoku 1 (iz zunanjih bazenov) po 1. 6. 2016 v eni od treh meritev še vedno presega mejno vrednost, prav tako pa tudi temperatura odpadne vode na iztoku 2 (iz notranjih bazenov) - preseženi sta dve meritvi od treh. Po navedbah tega poročila so bila vzorčenja opravljena na dan 18. 7. 2016, 20. 9. 2016 in 28. 11. 2016, tožnica pa v tožbi ne oporeka ne tem, ne katerimkoli drugim podatkom iz poročila, niti ne navaja, da oziroma zakaj toženka tega poročila ne bi smela upoštevati.

10. Namesto tega se sklicuje na analizo posameznega vzorčenja z dne 1. 2. 2017, pri katerem ni bilo ugotovljeno preseganje mejne vrednosti. Vendar pa se to vzorčenje nanaša le na iztok 1 (iz zunanjih bazenov), tako da že očitno in na prvi pogled ne more povedati ničesar o rezultatih vzorčenj na iztoku 2 (iz notranjih bazenov). Povedano drugače: dokaz, na katerega se sklicuje tožnica, bi lahko vplival kvečjemu na ugotovitev, da je svoje obveznosti izpolnila na enem od relevantnih iztokov, ne pa tudi na ugotovitev o izpolnitvi teh obveznosti na obeh iztokih, torej v celoti, niti o morebitni nepravilnosti toženkinih ugotovitev o tem. Glede iztoka 2 (iz notranjih bazenov) tožnica ne priloži nobenega drugega dokaza ali morebitne druge analize, ki bi dokazovali uspešnost izvedenih ukrepov do izdaje izpodbijane odločbe, v ničemer pa tudi ne ugovarja, kot že rečeno, podatkom iz Poročila 2016. 11. Sodišče k temu pripominja še, da je skladu s 101. členom ZVO-1 zagotavljanje obratovalnega monitoringa zakonska obveznost vsakega povzročitelja obremenitve okolja. To pomeni, da ima tožnica glede izpusta industrijskih odpadnih voda zakonsko dolžnost vsako leto zagotavljati izvajanje obratovalnega monitoringa, in sicer na tak način, tako pogosto in v takem času vzorčenja, kot to natančno določa Pravilnik o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih voda (v nadaljevanju Pravilnik). Že zakon in podzakonski akt torej določata reprezentativen način zagotavljanja podatkov o obremenjevanju okolja, tako da so tožbene navedbe v tem pogledu brezpredmetne.

12. Priložena fotografija roke, ki drži merilno napravo z izmerjeno temperaturo 28,1 stopinj C, se po tožbenih navedbah ne nanaša na iztok 2 (iz notranjih bazenov), temveč tožba govori le o neopredeljeni „temperaturi iztoka“. Za relevantnost tega dokaza torej manjka že ustrezna trditvena podlaga, poleg tega pa tožnica niti ne trdi, da gre meritev ki bi bila opravljena skladno z določbami Pravilnika. Sodišče se zato strinja s toženko, da ta meritev ni primerljiva z ugotovitvami monitoringa (Poročila 2016) in tako ne more povedati ničesar o izpolnitvi tožničine obveznosti. Zato sodišče tudi ni upoštevalo predlaganega zaslišanja priče A. A, za katerega tožnica trdi, da je to meritev opravil. Zaslišalo ni niti priče B. B., ki naj bi izpovedal o vseh izvedenih ukrepih, saj je bilo tožnici odrejeno le, kakšne rezultate mora doseči, ne pa tudi na kakšen način, tako da ni pomembno, katere ukrepe je za to izvedla.

13. Obe tožbi priloženi poročili obratovalnega monitoringa odpadnih vod z dne 9. 1. 2018 (nanaša se na meritve, izvedene 4. in 5. 12. 2017) in 26. 1. 2018 (nanaša se na meritve, izvedene 15. in 16. 1. 2018), iz katerih izhaja, da odpadna voda na iztoku 2 (iz notranjih bazenov) ne presega predpisanih mejnih vrednosti, se nanašata na čas po izdaji izpodbijane odločbe (25. 10. 2017). Naročilnica z dne 12. 9. 2017 za projektiranje, dobavo in montažo hladilnega stolpa in dveh toplotnih črpalk pa pomeni kvečjemu to, da tožnica še več kot leto po izteku naknadno postavljenega roka za izvršitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe oziroma več kot sedem let po izdaji te odločbe ni izvedla učinkovitih ukrepov za izvršitev obveznosti in že po naravi stvari ne more povedati ničesar o dejanski izpolnitvi teh obveznosti. Nobena od teh listin zato ne more izkazovati, da bi tožnica do dne izdaje izpodbijanega sklepa izvršila inšpekcijsko odločbo in da bi bil ta sklep zato nezakonit. 14. Kot je bilo že navedeno, je bila višina denarne kazni določena znotraj z ZVO-1 predpisanega razpona, obrazložila pa sta jo tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ. Glede na to, da niti ZVO-1 niti noben drug predpis ne določa kakršnihkoli kriterijev za natančnejšo določitev denarne kazni, določen je zgolj razpon med 10.000,00 in 100.000,00 EUR, oba upravna organa pa sta navedla jasne, določne in logične razloge v zvezi s tem, sodišče zaključuje, da tožničine navedbe v zvezi z neustreznostjo te višine ne morejo vplivati na presojo pravilnosti oziroma zakonitosti izpodbijanega sklepa.

15. Poleg tega se o višini kazni, ki se izterja, v tem postopku ne odloča več, saj je bilo o njej že pravnomočno odločeno v sklepu o dovolitvi izvršbe, s katerim je bila ta kazen zagrožena (enako izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 1972/2012 z dne 21. 3. 2013). V zadevi ni sporno, da je bilo tožnici s sklepom o dovolitvi izvršbe zagrožena denarna kazen 50.000,00 EUR in določen nov rok za izvršitev odločbe 1. 6. 2016. Tožnica ne navaja, da bi zoper navedeni sklep uveljavljala kakšno pravno sredstvo, kaj takega pa ne izhaja tudi iz upravnih spisov. Glede utemeljenosti nove zagrožene denarne kazni 100.000,00 EUR, če bi tudi nov izpolnitveni rok (1. 3. 2018) pretekel brez uspeha, sodišče razlogom toženke dodaja, da prva zagrožena kazen očitno ni dosegla namena, s katerim je bila zagrožena, t.j. izpolnitev obveznosti, da prvostopenjski organ z njo ni presegel predpisanega razpona iz 157 b. člena ZVO-1 ter da tožnica tožbi ni priložila obratovalnega monitoringa za leto 2017, ki bi izkazoval drugačno stanje.

16. Tudi tožničine navedbe, da je inšpekcijska odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, v zvezi s katerim je izdan izpodbijani sklep, nična, ker izrečeni ukrepi niso konkretizirani in jih zato ne more izvršiti, je neutemeljena. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, kar pomeni, da je mogoče izreči za nično zgolj odločbo, ki je absolutno neizvršljiva, ki je torej zavezanec ne more izvršiti pod nobenimi pogoji (kot izhaja tudi iz sodbe naslovnega sodišča I U 1392/2016 z dne 12. 12. 2018).

17. Tožnica že v upravnem postopku ni uveljavljala okoliščin, ki bi kazale na takšno absolutno neizvršljivost predmetne inšpekcijske odločbe in s tem na ničnost izvršilnega naslova. Poleg tega ji je upravni organ v izreku inšpekcijske odločbe naložil, da mora v zvezi z odvajanjem industrijske odpadne vode na iztoku 1 (iz zunanjih bazenov) in 2 (iz notranjih bazenov) iz svojega hotelsko turističnega kompleksa izvesti potrebne ukrepe, da bo odpravljeno čezmerno obremenjevanje okolja s preseganjem mejnih vrednosti pri parametru temperatura (iztok 1) oziroma temperatura in prosti klor (iztok 2). V Uredbi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, na katero se v odločbi sklicuje upravni organ, so v poglavju 2.5 navedeni določeni splošni ukrepi zmanjševanja emisije snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v smislu, da mora investitor oziroma upravljavec pri načrtovanju, gradnji, rekonstrukciji, obratovanju ali vzdrževanju naprav, pri katerih emisija snovi ali toplote pri odvajanju industrijskih odpadnih voda presega predpisane mejne vrednosti, zagotoviti vgradnjo in obratovanje industrijske čistilne naprave, če tega preseganja ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi. Način oziroma ravnanje, s katerim bo tožnica dosegla predpisane mejne vrednosti, je torej prepuščeno njej sami, mejne vrednosti, ki jih mora doseči, pa so določene z veljavnimi predpisi. Naložena obveznost torej ni nedoločna in s tem tudi ne neizvršljiva oziroma s tem nična. Sodišče glede tega pripominja še, da tožnica prihaja tudi sama s sabo v nasprotje, ko najprej trdi, da je inšpekcijska odločba nična, ker se je ne da izvršiti, obenem pa zatrjuje, da je vse obveznosti iz odločbe že izvršila.

18. Neutemeljeno je tudi tožničino stališče o kršitvi 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), ki v drugem odstavku določa, da pri izbiri ukrepov inšpektor ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. To, da se opravi izvršba inšpekcijske odločbe, če obveznost ni izpolnjena, določa že zakon (284. člen ZUP). Kot je bilo že obrazloženo, je bilo o tem, na kakšen način in s katerim sredstvom se bo opravila izvršba, odločeno že s sklepom o dovolitvi izvršbe, iz katerega izhaja, da se bo kot prisilno sredstvo uporabila denarna kazen. Odločitev o načinu in sredstvu izvršbe torej ni več stvar izpodbijanega sklepa (enako izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 1240/2016 z dne 22. 3. 2018).

19. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo že obrazloženo, tožnica ni navedla novih dejstev ali predlagala novih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev v tem upravnem sporu, zato je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji.

20. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).