Jedro

Tožnika uveljavljata pogodbeno škodo, katere nastanek sta izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti (op. glej navedbe o prejemkih po pogodbah in trajanju mandatov) in ki je (čeprav je njena višina povezana s prejemki po pogodbi) ne gre enačiti s pravicami iz delovnega razmerja. Zahtevek za nadomestilo prejemkov iz delovnega razmerja (na podlagi delovnega razmerja), ki je bil pred delovnimi sodišči zavrnjen, ni zahtevek za plačilo odškodnine na pogodbeni podlagi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembi tožbe z dne 10.6.2020 in z dne 19.8.2021, zavrnilo (I.) tožbene zahtevke tožeče stranke (tožnikov) in podredne tožbene zahtevke prvega tožnika z vsebino, ki je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe in se na tem mestu ne povzema (op. gre za denarne odškodninske zahtevke v skupni višini 432.277,14 EUR s pripadki), ter (II.) odločilo, da sta tožnika dolžna toženi stranki (toženki) povrniti 8.491,02 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo, ne pa tudi sklep o dopustitvi sprememb tožbe, sta tožnika vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku v novo sojenje. V pritožbi izpostavljata nosilne razloge sodišča prve stopnje in se strinjata s stališčem, da odločitev Višjega sodišča v Celju v zadevi Cpg 203/2018 z dne 27.3.2019, ki jo deloma citirata, pomeni rešitev predhodnega vprašanja. Navajata, da omenjena odločba potrjuje, da sta bila nezakonito-protipravno odpoklicana z mest predsednika in člana uprave toženke. 3. člena pogodb o zaposlitvi urejata le način prenehanja pogodb o zaposlitvi v primeru predčasnega prenehanja mandata, predmet pravde pa je vprašanje pravice do odškodnine zaradi nezakonite razrešitve, saj toženka zaradi nezakonitega prenehanja statusno pravnega razmerja ni omogočila tožnikoma opravljanja funkcij. Izpodbijana sodba na to vprašanje ne ponudi odgovora in je v tem delu neobrazložena (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s pravicama iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)). Izpodbijana sodba se pravno zmotno opira na prenehanje delovnega razmerja, zanemari pa nezakonito prenehanje statusno pravnega razmerja in zahtevek zaradi nezakonite prekinitve le-tega oziroma kršitve pogodbe po 239. in 240. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Toženka tožnikoma ni omogočila opravljanja funkcij do izteka mandata in ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti, zato imata pravico zahtevati povrnitev nastale škode. Ne gre za zahtevek, ki bi bil postavljen kot del reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (VIII Ips 13/2020) in je razlogovanje izpodbijane sodbe, da tožnikoma škoda ni mogla nastati, ker jima je delovno razmerje prenehalo na zakonit in dogovorjen način, za odpoklic brez krivdnega razloga pa sta prejela odpravnino, napačno. Pravno je zgrešena tudi argumentacija, da naj bi se tožnika s pogodbo o zaposlitvi dogovorila, da ju lahko nadzorni svet odpokliče brez krivdnih razlogov. Razlogi sodišča prve stopnje nasprotujejo jasni in kogentni določbi 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), zato so razlogi sodišča prve stopnje, da je s pogodbo mogoče določiti druge razloge za odpoklic, arbitrarne (kršitev 26. člena v zvezi z 22. členom URS). V predmetni pravdi so v celoti uporabljiva izhodišča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) v zadevi VIII Ips 309/2017 (op. tožnika v pritožbi nekatera stališča izrecno citirata). Tudi v zadevi VIII Ips 309/2017 dogovor o predčasnem prenehanju pogodbe ni bil vezan na razlog za odpoklic, zato gre za identično situacijo, za avtomatično prenehanje delovnega razmerja v primeru odpoklica. Stališče, da ne gre za primerljivo situacijo, ker naj bi tožnika v konkretnem primeru pristala na možnost predčasnega odpoklica brez krivdnih razlogov pred potekom mandata, je arbitrarno. Gre tudi za nedovoljen odstop od sodne prakse (kršitev 14. člena v zvezi z 22. členom URS). Sodišče prve stopnje je na naroku sklenilo, da bo izdalo vmesno sodbo, nato pa odločalo o višini zahtevka. Po presoji vseh dokazov (v tem delu je podana kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki je rezultirala v kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pa naj bi ugotovilo, da izdaja vmesne sodbe ni smiselna, saj temelj zahtevka ni podan. Argumentacija sodbe kaže, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen na podlagi pogodbe, in je sprevržena posledično teza, da naj bi odločalo po presoji vseh dokazov. Vmesna sodba ne more biti zavrnilna (op. tožnika o tem obširno izpostavljata sodno prakso). Sodišče prve stopnje je brez obrazložitve odstopilo od stališča o vmesni sodbi in izdalo zavrnilno sodbo (kršitev 22. člena URS). Prvi tožnik je v pravočasni dopolnitvi pritožbe še dodal, da se pravdni stranki nista nikjer v pogodbi dogovorili za odpoklic brez krivdnih razlogov in da 3. člen pogodbe ne predstavlja podlage za predčasni odpoklic brez krivdnega razloga, ampak je govora le o odpravnini, če bi do takšnega predčasnega odpoklica prišlo. Krivdni razlogi iz 268. člena ZGD-1, ki izključujejo pravico do odpravnine, so opredeljeni v drugem odstavku 3. člena pogodbe. Odpoklic brez krivdnega razloga iz prvega odstavka 3. člena pogodbe se lahko nanaša le na odpoklic iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov iz 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 (glej zadevo VSRS III Ips 23/2016 z dne 19.9.2017). Pravno zmotno je stališče, da naj bi se dogovorili o možnosti predčasnega prenehanja funkcije brez krivdnega razloga. Določba pogodbe tudi ne daje podlage za odpoklic brez razlogov, na kar daje vtis obrazložitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se ne ukvarja z vprašanjem, kaj naj bi bil nekrivdni razlog za odpoklic, ne more pa biti zakonit odpoklic iz neznanega nekrivdnega razloga ali celo brez razloga. Zanemarjeno je nesporno dejstvo, da je bil prvi tožnik odpoklican iz razloga hujše kršitve obveznosti, medtem ko nadzorni svet drugega razloga ni podal. Predhodno vprašanje je pravnomočno rešeno in tega, da prvi tožnik mandata ni končal, ni mogoče pripisati nekemu neobstoječemu odpoklicu brez opredeljenega nekrivdnega razloga. Drugega odpoklica ni bilo. Takšen odpoklic je konstrukt Okrožnega sodišča v Celju v zadevi I Pg 37/2016 in prvostopenjskega sodišča v tej zadevi. Slednje ni bilo pristojno za nazaj spreminjati vrste odpoklica v odpoklic brez krivdnega razloga. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Višje sodišče v Celju je v zadevi Cpg 203/2018 z dne 27.3.2019 le zaradi pravne varnosti omejilo učinke kasneje ugotovljene ničnosti sklepa. Ker je bila delna ničnost ugotovljena po prenehanju mandata, so odpadli vsi reintegracijski in reparacijski zahtevki iz delovnega razmerja. Dejstvo je, da nobeno sodišče v delovnem sporu še ni razpolagalo s pravnomočno odločitvijo o predhodnem vprašanju. Zgrešeno je sklicevanje sodišča prve stopnje, da tožniku ni nastala škoda, ker je njegovo delovno razmerje zakonito prenehalo. Stranki sta bili tudi v obligacijsko pravnem razmerju. V tej zadevi se uveljavlja plačilo odškodnine zaradi nezakonitega odpoklica. Tako je presodilo tudi VSRS v zadevi VIII Ips 309/2017. V primeru kršitve pogodbe ima tožnik pravico do odškodnine, kar mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno odklonilo, ker naj bi se dogovoril za možnost odpoklica brez krivdnega razloga, zaradi česar nima nobene druge pravice kot pravico do odpravnine. Govorilo je o odpoklicu brez krivdnega razloga, čeprav ni pojasnilo, kaj na bi ta razlog bil in kdaj naj bi bil takšen odpoklic podan. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo ugotoviti, da je toženka ravnala protipravno in da je tožniku zato nastala škoda na podlagi 239. in 240. člena OZ (t.i. pozitivni pogodbeni interes v obliki premoženja, ki bi ga imel, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena). Sklepanje sodišča prve stopnje je pravno nevzdržno.

3. Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Med drugim izpostavlja, da se izrek sodbe Višjega sodišča v Celju Cpg 203/2018 nanaša na del sklepa o odpoklicu, ki je ostal zakonit, in na del, ki je ugotovljeno ničen. Tožnika bi morala z revizijo doseči popolno ničnost sklepa o odpoklicu. Izrek sodbe odstopa od ustaljene sodne prakse. Za dosego nepravega učinka ničnega sklepa o odpoklicu (nezmožnost reintegracije) sklepa ni bilo treba deliti na dva dela, saj se po ustaljeni sodni praksi šteje, da gre za nepravo ničnost. Izrek ima za posledico, da je sklep nadzornega sveta ostal zakonit v delu, ki ima oblikovalni učinek. Ničnost je ugotovljena le glede dela, ki se nanaša na razlog odpoklica. Sklicevanje tožnikov na obrazložitev sodbe višjega sodišča tožnikoma ne koristi, saj je višje sodišče potrdilo, da je bil sklep v delu, ki se nanaša na odpoklic, ves čas veljaven in je ostal veljaven. Omenjeno je pogoj za zakonito prenehanje delovnega razmerja in tožnika nimata podlage za odškodninski zahtevek. Pravnomočen postane le izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev. Pogodbi sta vsebovali poseben dogovor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (zadoščalo je predčasno prenehanje mandata), ki ni bil vezan na razlog za odpoklic. Upoštevajoč izrek sodbe višjega sodišča je bil odpoklic zakonit. V konkretnem primeru je zakonit sklep o odpoklicu brez (krivdnega) razloga. Upravičena sta le do odpravnine, ki je po svoji naravi odškodnina za predčasen odpoklic. Sodba VIII Ips 309/2017 ni relevantna. Glede neizdaje vmesne sodbe je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer zaslišalo oba tožnika, a je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po temelju oprlo le na listine v spisu (op. predvsem na individualni pogodbi o zaposlitvi). V zvezi z odločanjem o podlagi zahtevka je utemeljeno zavrnilo zaslišanja predlaganih prič in nekatere listinske dokaze iz razloga nepotrebnosti (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s preostalimi razlogi sodišča prve stopnje), saj je pravilno zaključilo, da je bilo o predhodnem vprašanju pravnomočno odločeno v odločbi Okrožnega sodišča v Celju I Pg 37/2016 z dne 21.6.2018 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Celju Cpg 203/2018 z dne 27.3.2019. Zato obstoji podlaga za spremembo sodbe sodišča prve stopnje po pritožbenem sodišču brez ponovitve izvedenih dokazov na obravnavi in sicer na podlagi določb 2. (zmotna presoja listin), 4. (nepravilno sklepanje na obstoj drugih dejstev iz ugotovljenih dejstev) in tudi 5. alineje 358. člena ZPP (zmotna uporaba materialnega prava) v zvezi s 315. členom ZPP (vmesna sodba). Pritožbeno sodišče namreč ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po temelju zmotna, pri čemer gre v delih razlogov sodišča prve stopnje za zmotno presojo listin oziroma za zmotno sklepanje o obstoju drugih dejstev iz ugotovljenih dejstev in delno tudi za zmotno uporabo materialnega prava.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, v delu, v katerem je le-to pravilno ugotovljeno, na tem mestu podrobneje ne povzema. Se pa v nadaljevanju te obrazložitve opredeli do vseh pritožbeno izpostavljenih zmotnih in nepopolnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Hkrati ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (ZPP) v zvezi s kršitvami URS in EKČP in so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Izpodbijana sodba nima (formalnih) pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom URS in 6. členom EKČP) ni podana, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do pravnega vprašanja (pravice do odškodnine zaradi nezakonite razrešitve, ker toženka tožnikoma ni omogočila opravljanja funkcij do izteka mandata). Do predmetnega vprašanja se je sodišče prve stopnje dejansko opredelilo preko celotne argumentacije izpodbijane sodbe in izrecno še v 25. točki obrazložitve. Formalnih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v izpodbijani sodbi ni. Razlogi sodišča prve stopnje niso arbitrarni (kršitev 26. člena v zvezi z 22. členom URS), ker naj bi zaključki sodišča prve stopnje nasprotovali jasni in kogentni določbi 268. člena ZGD-1. Določba 268. člena ZGD-1 ureja korporacijsko pravno razmerje med nadzornim svetom (oziroma toženko) in upravo (tožnikoma), medtem ko je sodišče prve stopnje presojalo pogodbeno razmerje med toženko in tožnikoma. Morebitna zmotna presoja pogodbenega razmerja, ki ni delovno razmerje, čeprav je vsebovano v individualnih pogodbah o zaposlitvi s poslovodnima delavcema (tožnikoma), zato po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni arbitrarnega odločanja. Takšno odločanje iz izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev obširno pojasnilo, ni razvidno. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zakaj meni, da stališča iz zadeve VSRS VIII Ips 309/2017 v obravnavanem primeru niso uporabljiva, zato nista utemeljena pritožbena očitka arbitrarnega odločanja in tudi sicer nejasno zatrjevana kršitev v smeri nedovoljenega odstopa od sodne prakse (kršitev 14. člena v zvezi z 22. členom URS). V izpodbijani sodbi se nahajajo utemeljeni razlogi, zakaj je sodišče prve stopnje namesto na naroku predvidene vmesne sodbe nato izdalo zavrnilno sodbo. Le-ti so v tem, da je presodilo, da ni podan temelj tožbenega zahtevka (ni kršitve iz 22. člena URS). Razlogi za takšno odločitev so vsebovani v celotni argumentaciji izpodbijane sodbe. Pritožba je neutemeljena in nepojasnjena v delu, v katerem zaradi takšnega ravnanja sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjenega očitka ne utemeljuje zapis v izpodbijani sodbi, da se je sodišče prve stopnje za izdajo zavrnilne in ne vmesne sodbe odločilo »po presoji vseh izvedenih dokazov« in da se argumentacija izpodbijane sodbe nanaša predvsem na vsebino pogodb o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbeni tezi, ki je podprta z obširnim sklicevanjem na sodno prakso, da vmesna sodba ne more biti zavrnilna, vendar ni jasno, kaj želita tožnika s tem očitkom sploh doseči. Sodišče prve stopnje ni izdalo (ugodilne) vmesne sodbe o temelju zahtevka, ampak je izdalo (končno) zavrnilno sodbo, ki je posledica presoje sodišča prve stopnje v smeri, da tožbeni zahtevek po podlagi ni utemeljen. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih ne gre enačiti z zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ni storilo in je pritožbeno zavzemanje v tej smeri neutemeljeno.

7. Odločitev o predhodnem vprašanju (glej sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 203/2018 z dne 17.3.2019 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 37/2016 z dne 21.6.2018) nima vsebine, ki ji jo zmotno pripisujeta sodišče prve stopnje in toženka. Stališče toženke, da postane pravnomočen le izrek sodbe, ki ga je treba upoštevati neoziraje se na njeno obrazložitev, in da je posledično treba sklep nadzornega sveta ločiti na dva dela, od katerih je eden povsem samostojen in je ostal v veljavi oziroma je zakonit, je napačno. Izrek odločbe, ki sicer postane pravnomočen, je treba zavoljo njegovega razumevanja povezati z obrazložitvijo. Ni sporno, da sta bila tožnika odpoklicana iz razloga hujše kršitve obveznosti in da nista bila odpoklicana iz drugih razlogov oziroma brez razloga, kar je utemeljen pritožbeni očitek v zvezi z napačnimi stališči sodišča prve stopnje in toženke. V omenjeni pravdi je Višje sodišče v Celju reševalo korporacijsko pravno razmerje med tožnikoma in toženko in ugotovilo, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu tožnikov iz razloga hujše kršitve obveznosti ničen, je pa zavoljo korporacijskih pravil (op. nezmožnosti reintegracije, štetja mandata in vpliva na nove člane organa upravljanja), omejenih učinkov takšne ničnosti (op. učinek ex nunc) in poteka časa (op. odločalo je v času, ko bi mandat tožnikov že potekel) pustilo v veljavi le časovno komponento sicer ničnega odpoklica. Gre (glej neprerekan povzetek spornega sklepa nadzornega sveta v tožbi na l.št.5) za del 1. točke sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnikov iz razloga hujše kršitve obveznosti, ki se glasi le: „Odpoklic velja takoj.“ V nadaljevanju te točke sklepa se odpoklicanima še prepoveduje vstop v prostore družbe, medtem ko je v naslednjih dveh točkah sklepa imenovan novi predsednik uprave družbe za dobo treh mesecev in je obenem predvidena izvedba javnega razpisa za imenovanje novega predsednika in člana uprave družbe. S predmetnim Višje sodišče v Celju enotnega odpoklica iz razloga hujše kršitve obveznosti ni razcepilo na dva dela, na ničen odpoklic iz razloga hujše kršitve obveznosti in na nekakšen dodaten, to je zakonit in veljaven odpoklic brez razloga. Upoštevalo je le korporacijsko pravne posledice ugotovljene ničnosti sklepa nadzornega sveta, ki so v učinkovanju (ničnega) odpoklica vse do pravnomočnega odločanja o njem. Povedano drugače in poenostavljeno, v veljavi je pustilo le časovno komponento sicer (enotnega in ničnega) sklepa. O omenjenem odločanju ni ustaljene sodne prakse, od katere bi le-to odstopalo in jo omenja toženka, vsekakor pa ni podlage za drugačno razumevanje vsebine pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju. Drugačna stališča sodišča prve stopnje in zavzemanje toženke nista utemeljena. Predhodno vprašanje je bilo pravnomočno rešeno. Ugotovljena je bila ničnost odpoklica tožnikov iz razloga hujše kršitve obveznosti, s čimer sta tožnika izkazala toženkino protipravno ravnanje. Ničen odpoklic je vseeno „takoj“ učinkoval, zato je bila tožnikoma v omenjeni pravdi prisojena pogodbeno dogovorjena odpravnina. Višje sodišče v Celju ni nikjer v omenjeni odločbi niti presodilo niti sklepalo, da poleg ničnega ostaja v veljavi nekakšen (drug, dodaten) odpoklic brez krivdnih razlogov. Zavzemanje tožnikov, da odločba pravnomočno potrjuje, da sta bila nezakonito (protipravno) odpoklicana, je utemeljeno.

8. Pritožbi velja pritrditi v delu, ki se nanaša na razlago (za oba tožnika enakih) 3. členov individualnih pogodb o zaposlitvi. V tem delu velja uvodoma izpostaviti, da sta bila tožnika s toženko v treh pravnih razmerjih (korporacijskem, pogodbenem in delovnem). Korporacijski vidik zadeve in pogodbeno dogovorjena odpravnina sta bila predmet presoje v zgoraj omenjenem sporu, pogodbena odškodninska odgovornost toženke se obravnava v tej zadevi, medtem ko je bil (le)2 delovno pravni vidik zadeve presojan pred delovnimi sodišči (op. glej odločbe, ki so navedene v izpodbijani sodbi). Iz pogodb o zaposlitvi sicer izhaja, da lahko nadzorni svet (op. izraz „kadarkoli“, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, je delno zavajajoč) pred potekom mandata brez krivdnega razloga odpokliče tožnika in da imata tožnika v tem primeru pravico do odpravnine, a predmetno ne pomeni in ne more pomeniti, da sta z navedenim tožnika že kar sklenila nekakšen poseben dogovor o možnosti takojšnjega odpoklica s strani nadzornega sveta izven siceršnjih okvirov kogentne določbe 268. člena ZGD-1 oziroma brez razlogov ali morebiti celo iz protipravnih (ničnih) razlogov. Ni sporno, da je bila tožnikoma odpravnina prisojena, saj nista bila odpoklicana iz krivdnega razloga, ki po pogodbi izključuje pravico do odpravnine, vendar omenjene pogodbeno dogovorjene odpravnine za primeru nekrivdnega odpoklica, ni mogoče enačiti z odškodnino, ki jo tožnika vtožujeta na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti zaradi protipravnega odpoklica. Za primer (zakonitega, utemeljenega) nekrivdnega odpoklica, do katerega ni prišlo, je bila predvidena le odpravnina, saj odškodnina tožnikoma v takšnem primeru ne bi pripadala. Takšen bi bil lahko npr. odpoklic iz razloga po 4. alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1 (iz drugih ekonomsko-poslovnih razlogov (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija in podobno)). Ni podlage za zaključek, da naj bi pogodbo o zaposlitvi glede na zahtevke iz spora o ničnosti sklepa nadzornega sveta in odpravnini tako kot sodišče prve stopnje razumela tudi tožnika. Predmetnemu nasprotuje že sam delovni spor, pri čemer tamkajšnja ugotovitev o posebnem dogovoru o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) ne pomeni posebnega dogovora o prenehanju korporacijskega razmerja in z njim povezanega pogodbenega razmerja. Iz pogodb o zaposlitvi ne izhaja, da sta tožnika pristala na nekakšne druge (in celo protipravne) možnosti odpoklica izven določb ZGD-1 in na posledično prenehanje pogodbenega razmerja. ZGD-1 ne ureja odpoklica brez utemeljenega razloga in nadzorni svet, ki je tako kot uprava organ sestavljen iz članov, za katere je zahtevana profesionalna skrbnost, je vezan na zakonske razloge za odpoklic po 268. členu ZGD-1. Razloge mora opredeliti in utemeljiti. Drugačno stališče bi povsem porušilo razmerja med organi delniške družbe in bi nadzornemu svetu omogočilo prevelik vpliv na upravljanje družbe, ki je v domeni uprave. „Poseben dogovor o odpoklicu brez krivdnih razlogov“ (izraz, ki ga uporablja sodišče prve stopnje), ne pomeni posebnega dogovora o odpoklicu brez razlogov oziroma dogovora o odpoklicu iz protipravnih razlogov. V primeru protipravnih (ničnih) odpoklicev je zaradi zgoraj omenjenih korporacijskih učinkov ničnih sklepov nadzornega sveta najpomembnejše pravno varstvo oškodovancev (odpoklicanih članov organov vodenja) prav v zahtevkih za plačilo odpravnine in odškodnine, ki je po višini povezana s prejemki iz pogodbe.3 Iz pogodb o zaposlitvi nikjer ne izhaja, da sta se tožnika odpovedala pravici do odškodnine oziroma da naj bi odpravnina predstavljala odškodnino.4 Odškodnina v 3. členih pogodb o zaposlitvi niti ni omenjena, čeprav pravna teorija izpostavlja, da je v interesu družbe in člana organa upravljanja, da pogodba določa način in pogoje za prenehanje mandata in s tem povezane pravice (odpravnino in odškodnino).5 Prenehanje delovnega razmerja ni stvar tega spora in je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikoma zaradi zakonitega prenehanja delovnega razmerja škoda ni nastala, ker jo uveljavljata v višini prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnika uveljavljata pogodbeno škodo, katere nastanek sta izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti (op. glej navedbe o prejemkih po pogodbah in trajanju mandatov) in ki je (čeprav je njena višina povezana s prejemki po pogodbi) ne gre enačiti s pravicami iz delovnega razmerja. Zahtevek za nadomestilo prejemkov iz delovnega razmerja (na podlagi delovnega razmerja), ki je bil pred delovnimi sodišči zavrnjen, ni zahtevek za plačilo odškodnine na pogodbeni podlagi. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba jasne določbe pogodb o zaposlitvi razlagati tako kot se glasijo, vendar je razlaga pogodb s strani sodišča prve stopnje napačna. Pritožnika utemeljeno v tej smeri izpostavljata kogentno določbo 268. člena ZGD-1, ki ji pogodbi ne nasprotujeta in katere vsebino je treba povezati z razlago 3. člena pogodb. 3. člena pogodba urejata krivdne in nekatere druge razloge (glej pogodbi v zvezi z 268. členom ZGD-1), ki izključujejo odpravnino, ter nekrivdne, utemeljene in neutemeljene oziroma protipravne odpoklice. Slednji utemeljujejo odškodninske zahtevke, saj toženka zaradi protipravnega ravnanja tožnikoma ni omogočila pogodbeno dogovorjenega opravljanja funkcije do izteka mandatov.

9. Ali je šlo za zlorabo instituta odpoklica, ni bistveno, saj je pravnomočno ugotovljena ničnost odpoklica iz krivdnih razlogov (protipravno ravnanje). Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da sta bila tožnika upravičena do odpravnine le v primeru odpoklica brez krivdnih razlogov. Gre za napačno logično sklepanje. Tožnika po pogodbi namreč nista bila upravičena do odpravnine le v primeru krivdnih (hujša kršitev delovnih obveznosti) in še nekaterih drugih utemeljenih razlogov za odpoklic, ki niso nujno krivdni (nesposobnosti voditi posle, utemeljene nezaupnice skupščine, lastne odpovedi pogodbe). Do odpravnine sta bila upravičena v (vseh drugih) primerih odpoklica brez krivdnih razlogov, kar zagotovo vključuje tudi protipraven odpoklic. Plačilo odpravnine ni saniralo protipravnega ravnanja oziroma ni pomenilo dogovorjenega plačila odškodnine za protipravno ravnanje.

10. Nenazadnje je utemeljeno tudi sklicevanje tožnikov na zadevo VS RS VIII Ips 309/2017 z dne 22.1.2019 in je stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za primerljiv položaj in da posledično stališča VS RS niso uporabljiva v konkretnem primeru napačno. Stališča VS RS iz omenjene odločbe, ki se povzemajo strnjeno, so v celoti uporabljiva tudi v konkretnem primeru. Nezakonit sklep o odpoklicu pomeni protipravnost ravnanja toženke in kršitev pogodb o poslovodenju. Krivdni in nekrivdni razlogi so določeni v pogodbah in niso izven okvirov kogentne določbe ZGD-1, saj ni bilo dogovora o možnosti odpoklica brez razlogov ali iz protipravnih razlogov. Z nezakonito razrešitvijo je prenehalo statusno pravno razmerje tožnikov in toženka obveznosti iz pogodb, to je omogočanja opravljanja funkcij do izteka mandata, ni izpolnila. Zato imata tožnika na podlagi 239. in 243. člena OZ pravico zahtevati povrnitev škode, ki jima je s tem nastala. Namen odškodnine je odpraviti škodo, ki je ne bi bilo, če ne bi bilo ničnega (nezakonitega) odpoklica. Posledica odpoklica je bilo prenehanje opravljanja funkcij in škoda ni posledica odpovedi delovnega razmerja, ki je bila zakonita. Škoda je posledica nezakonitega odpoklica oziroma kršitve pogodbe, kar vzpostavlja tudi vzročno zvezo med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Zakonitega odpoklica ni bilo. V primeru pogodbene odškodninske odgovornosti se povzročitelj škode ne more razbremeniti že s trditvijo, da za njen nastanek ni kriv, ampak le na podlagi ekskulpacijskega razloga po 240. členu OZ (op. takšne okoliščine se ne zatrjujejo, medtem ko toženkine navedbe o skrbnem ravnanju nadzornega sveta ne zadoščajo6). Bistveno je, da je vzrok za nastanek škode v sferi toženke, kar je v konkretnem primeru, ko je bila pravnomočno ugotovljena ničnost odpoklica iz razlogov hujših kršitev, podano. VS RS je v predmetni odločbi sprejelo tudi stališča, da odpravnina in odškodnina zaradi nezakonitega odpoklica nista povezani; da narave odškodninskega zahtevka ne spremeni dejstvo, da za osnovo zahtevane odškodnine služijo prejemki, ki bi jih oškodovanec prejel, če bi delal; in da je treba pri odmeri odškodnine zaradi kršitve obveznosti upoštevati tudi korist, če je ta nastala poleg škode.

11. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presojalo obstoj odškodninske odgovornosti in ker je pritožbeno sodišče ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe o temelju tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in z vmesno sodbo odločilo tako, kot to izhaja iz izreka (2., 4. in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 315. členom ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Ker bo končen uspeh strank znan šele ob koncu postopka, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).

1 Tam sta tožnika vtoževala pravice iz delovnega razmerja (iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi/delu oziroma v zvezi z njenim domnevnim kršenjem), ki se nanašajo na drugačen dejanski stan, zato ne velja prepoved sojenja o isti stvari (t.i. pravilo ne bis in idem). Podobno izhaja tudi iz primerljivih zadev VS RS VIII Ips 13.2020 z dne 27.10.2020 in VDSS Pdp 607/2018 z dne 13.2.2019. Nenazadnje je pri odločanju o pristojnosti sama toženka poudarjala, da predmetni odškodninski zahtevek ne izhaja iz delovnega razmerja. 2 Glej B. Bratina, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, GV Založba, 2007, komentar k 268. členu ZGD-1. 3 Že pred novelo ZGD-F, ki je dopuščala odpoklic brez utemeljenega razloga s pravico do odpravnine, je sodna praksa sprejela stališče, da pravica do odpravnine ne izključuje odškodninskih zahtevkov zaradi predčasnega odpoklica (glej npr. zadevo VSL I Cpg 625/2006 z dne 14.12.2006). 4 B. Bratina, ibidem, str. 366 in 367. 5 V zvezi z navedenim sta tožnika toženko opozorila, da se ne more razbremeniti s trditvami, da ni kriva, in neprerekano navajala, da škoda ni bila nepredvidljiva.