Jedro

Na območju, urejenim z zazidalnim načrtom, je dopustna le gradnja, ki jo zazidalni načrt izrecno dovoljuje. Ker gradnja skednja na obravnavani parceli po zazidalnem načrtu ni izrecno predvidena, je gradnja v nasprotju z zazidalnim načrtom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Slovenj Gradec zavrnila zahtevek tožnikov za legalizacijo gradnje nezahtevnega objekta - skednja na zemljišču s parc. št. 960 k.o. … V obrazložitvi odločbe upravni organ navaja, da sta tožnika dne 13. 4. 2011 vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo skednja. Gre za enoetažen, pritličen objekt za opravljanje kmečkih opravil in shranjevanje krme in kmetijskih strojev v bruto tlorisni površini 98 m2 in v višini 4 m. Objekt je lesen in pokrit z betonsko opeko. V skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. list RS, št. 37/08, 99/08, v nadaljevanju Uredba) je obravnavani objekt glede na površino in višino najvišje točke mogoče uvrstiti med pomožne kmetijsko gozdarske objekte (5. e točka 11. člena). Zemljišče, na katerem stoji objekt, se nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o zazidalnem načrtu individualne stanovanjske gradnje „Gozdna pot“ v Slovenj Gradcu (MUV, št. 21/83, Ur. list RS, št. 115/06, v nadaljevanju ZN). Na obravnavanem območju ZN določa zazidavo 31 individualnih stanovanjskih hiš, med drugim tudi na zemljišču, na katerem stoji objekt, ki je predmet legalizacije. ZN namreč tudi določa, da se bo obstoječa kmetija tožnikov v perspektivi odstranila, tako, da bo možna gradnja tudi na parcelah z oznako 18, 19, 20, 24 in 25, ki so na območju obstoječe kmetije. Tudi po spremembi ZN v letu 2006 parcele, ki so last tožnikov in so sestavni del obstoječe kmetije, niso bile izvzete iz ureditve po ZN. Tako je po ZN še vedno predvidena prestavitev kmetije, na tem prostoru pa zazidava 4 parcel za individualno stanovanjsko gradnjo. Glede na določbe ZN gradnja novih kmetijskih objektov ni dovoljena, zato niso izpolnjeni pogoji za legalizacijo sporne gradnje, saj ta ni v skladu z določili prostorsko izvedbenega akta.

Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka odločbo št. 35108-205/2011-2 MŠ z dne 24. 10. 2011. Ugotavlja, da še vedno veljavni ZN na območju obravnavane gradnje predvideva prestavitev kmetije in na teh parcelah postavitev stanovanjskih objektov. Pri tem pa ZN ne dovoljuje gradnje drugačnih objektov. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožena stranka ugotavlja, da je sporni objekt zgrajen na mestu starejšega, v letu 1993 rekonstruiranega objekta, ki pa je bil ob pričetku gradnje sedanjega objekta odstranjen. Iz navedenega razloga gre v tem primeru za gradnjo novega objekta, ki pa ni skladen z ZN.

Tožnika v tožbi navajata, da je ZN neustaven in nezakonit že zaradi nedoločenosti. Določa namreč, da bo treba njuno kmetijo v perspektivi prestaviti, vendar se glede tega od leta 1983 ne dogaja nič. Prav tako ne bo nič tudi v prihodnosti, ker na tem mestu ni prostora za nobeno hišo in nihče tukaj ne bi želel graditi. Če bi občina želela realizirati svoj ZN, bi morala tožnika razlastiti, kar pa ni mogoče, ker ZN ni v javnem interesu. Zaradi navedenega je njun pomožni gospodarski objekt propadel in ga je bilo treba obnoviti. Od starega ni bilo več kaj uporabiti, zato zgolj propad objekta ne more biti razlog, da se obnova avtomatično šteje za novo gradnjo. Kmetija potrebuje prostor za številne stvari za normalno kmetovanje. Menita, da jima je zaradi ZN kršena ustavna pravica do dela ter pravica do osebne lastnine. ZN je namreč ovira za pridobitev gradbenega dovoljenja za sporni objekt, s tem pa jima je odvzeta lastninska pravica na njuni parceli, saj je ne moreta uporabljati za potrebe kmetijske dejavnosti. Ker sodišče sodi po ustavi in zakonih, predpisov, ki so v nasprotju z ustavo in zakoni, ne sme uporabljati. ZN pa je v nasprotju z ustavo in zakoni, saj očitno in grobo posega v njune ustavne pravice. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi za odločitev, ki sta jo v obrazložitvi svojih odločb navedla upravna organa obeh stopenj, zato se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Po določbi 74. c člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko določi minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če ugotovi med drugim, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom (druga alinea prvega odstavka). Po določbi tretjega odstavka 96. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) do uveljavitve občinskega prostorskega načrta ostanejo v veljavi prostorski akti občine, ki jih je ta sprejela na podlagi ZUN. ZUN v prvi 1. točki drugega odstavka 27. člena uvršča zazidalne načrte med prostorske izvedbene načrte, s katerimi se po določbi 28. člena podrobneje določijo urbanistični, oblikovalski, gradbeno tehnični, tehnološki in drugi pogoji za zagotovitev ustreznih bivalnih, delovnih in proizvodnih razmer ter ukrepi za ohranjevanje in razvijanje naravnih in z delom pridobljenih vrednot človekovega okolja.

Glede na navedene zakonske določbe je na območju, urejenim z zazidalnim načrtom, dopustna le gradnja, ki jo zazidalni načrt izrecno dovoljuje. V obravnavanem primeru ni sporno, da sta tožnika postavila gospodarski objekt na zemljišču, ki je urejeno z ZN. Po ZN pa je tam predvidena gradnja štirih stanovanjskih individualnih hiš in sicer pod zaporednimi številkami 18, 19, 24 in 25. Ker torej gradnja skednja na obravnavani parceli, ne glede na to, da gre za objekt v sklopu kmetije tožnikov, po ZN ni izrecno predvidena, je gradnja v nasprotju z ZN, zato je tudi po presoji sodišča upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta. Na območju urejenim z zazidalnim načrtom je namreč dopustna le gradnja, ki je z zazidalnim načrtom izrecno predvidena.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vplivajo tožbeni ugovori tožnikov. Prostorski izvedbeni načrti res podrobneje določajo prostorsko ureditev na posameznih območjih, vendar ne preprečujejo rabe in vzdrževanja že obstoječih objektov. Tako lahko tožnika kmetijo uporabljata za opravljanje svoje dejavnosti, ter tudi vzdržujeta obstoječe objekte, dokler z občino ne dosežeta sporazuma o preselitvi kmetije. Vendar pa po podatkih spisa v obravnavanem primeru ne gre zgolj za obnovo starega že obstoječega objekta, kot navajata tožnika v tožbi. Iz odločbe gradbenega inšpektorja je namreč razvidno, da sta tožnika pred pričetkom gradnje stari objekt odstranila in na tem mestu zgradila nov objekt. Zaradi navedenega sporni objekt predstavlja novo gradnjo, takšna gradnja pa, kot je že ugotovljeno v tej sodbi, z ZN ni predvidena.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori o kršitvah ustavnih pravic. V skladu z Ustavo RS je zagotovljena pravica do zasebne lastnine, vendar je uživanje lastninske pravice omejeno z gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine (člen 67 Ustave RS). Preko navedenih kategorij je tako izražen javni interes za omejevanje lastninske pravice. Takšen poseg v določenem smislu predstavljajo tudi prostorski akti, s katerimi se določa način uživanja lastnine in s tem omejujejo posamezna lastninska upravičenja. Prostorski akti kot podzakonski predpisi torej imajo podlago v ustavi ter v zakonu (v obravnavanem primeru v ZUN), ki določa urbanistično načrtovanje graditve ter pogoje za posege v prostor. Pri tem pa je treba v teh predpisih upoštevati sorazmernost med varovanjem lastninske pravice in med javnim interesom. Kolikor pa gre za bistvene omejitve, se takšen poseg izravna z odškodnino. V zvezi z omejitvami, ki se nanašajo na tožnika, ZN dolgoročno predvideva preselitev kmetije oziroma plačilo odškodnine. Glede na navedeno po presoji sodišča ni utemeljen tožbeni očitek o neustavnosti ZN, zaradi česar sodišče ne bi smelo uporabiti navedenega podzakonskega predpisa (načelo exceptio illegalis), saj ne določa pogojev, ki bi mimo zakona omejili uživanje in rabo njihove nepremičnine. Prav tako po presoji sodišča ni utemeljen ugovor o kršitvi ustavne pravice iz 49. člena Ustave RS, ki zagotavlja svobodo dela. Z ZN namreč tožnikoma ni omejeno opravljanje kmetijske dejavnosti, saj parcela, ki je zajeta z ZN, predstavlja stavbno zemljišče s kmečko hišo, hlevom in gospodarskim poslopjem. Kot je že navedeno v tej sodbi, pa ZN tožnikom ne onemogoča vzdrževanja navedenih obstoječih objektov.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.