Jedro

Četudi je toženka pri gradnji svoje stanovanjske hiše odstopila od pogojev lokacijskega dovoljenja, predmetni dogovor, ki je bil sklenjen za ureditev okolice gradnje, ni v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi in tudi ne v nasprotju z moralo, zato takšen dogovor ni ničen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je dogovor pravdnih strank z dne 25.6.1991 zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, ničen. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 409.202,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2003 do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po zakonu. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, kajti to je dejansko označilo vprašanje dopustnosti legalizacije odstopov tožene stranke od veljavnega lokacijskega dovoljenja, kot predhodno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna zatrjevana tožnikova zahteva. To vprašanje bi po določilu 13. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče lahko samo rešilo. Ker se za to ni odločilo, bi moralo postopek prekiniti in v skladu s 1. tč. 1. odst. 206. čl. ZPP. S svojo odločitvijo sodišče ni upoštevalo določila postopka, ki bi ga moralo upoštevati in je s tem po mnenju tožnika podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Poleg tega pa pri tem, ko se je spustilo v presojo dela zatrjevane nemožnosti izpolnitve glede vstopa v garažo, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo materialnih predpisov. Nestrokovno je zavzelo stališče, da je izpolnitev mogoča, konkretno vhod v garažo možen, pa čeprav se je potrebno pri tem nekoliko bolj potruditi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči o prekinitvi postopka do rešitve predhodnega vprašanja, ker so za tako odločitev v spisu podani vsi dokazi in le gre za pravno vprašanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je po spremenjeni tožbi zatrjevala, da je ničen dogovor z dne 25.6.1991, po katerem je tožena stranka dolžna prestaviti vhodna vrata za peš dostop na njeno dvorišče z leve na desno stran glavnega vhoda in odstraniti kamnita stebra z vsake strani peš vrat, ki segata iz linije zidu, izravnati ograjni mejni zid desno od vhoda na dvorišče tožnikov s tem, da bo zid potekal v ravni liniji, prestaviti ograjni in mejni zid med parcelama št. 307/5 last tožnikov in 307/1 last toženke, ki sega v parcelo tožnikov na pravo lastniško mejo, zato ker je toženka pri gradnji stanovanjske hiše odstopila od pogojev določenih v lokacijskem dovoljenju. Gradnja je bila po mnenju tožeče stranke nedopustna, zato je tudi predmetni dogovor ničen. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje povedalo, da o (ne)dopustnosti gradnje še ni bilo odločeno, kajti 65. čl. Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor dopušča legalizacijo, pa to ni razlog za prekinitev postopka, kot napačno zatrjuje v pritožbi tožeča stranka, kajti od tega vprašanja ni odvisna odločitev o veljavnosti oziroma neveljavnosti predmetnega dogovora v tej pravdi. Tožeča stranka uveljavlja v tožbi absolutno neveljavnost dogovora, to je ničnost, katera je v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR) urejena v določbah 103 do 110. čl. in kateri se v tem postopku uporablja, na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Po določbi 1. odst. 103. čl. ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Tožeča stranka zatrjuje, da je dogovor ničen zato, ker je toženka odstopila od pogojev določenih v lokacijskem dovoljenju. Četudi je toženka pri gradnji svoje stanovanjske hiše odstopila od pogojev lokacijskega dovoljenja, predmetni dogovor, ki je bil sklenjen za ureditev okolice gradnje, ni v nasprotju z ustavnimi načeli, s prisilnimi predpisi in tudi ne v nasprotju z moralo, zato takšen dogovor ni ničen. Kot drugi razlog za ničnost dogovora pa tožeča stranka zatrjuje nemožnost izpolnitve dogovora, zaradi dostopa do garaže v primernem radiusu. Sodišče prve stopnje se je sicer ukvarjalo tudi z vprašanjem ali je dostop možen, stranki sta se dogovorili za radius 6,5 m, potreben pa naj bi bil 8 m. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da ne gre za nemožnost izpolnitve, kajti ugotovilo je, da se z določenim manevriranjem lahko v garažo zapelje. Ne glede na to pa je potrebno izrecno poudariti, da četudi sta v dogovoru stranki določili krajši radius za vstop v garažo kot je bil potreben, zaradi tega dogovor ni ničen, saj ne gre za izpolnitev, ki ni mogoča, ampak je le možnost dostopa otežena. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.