Jedro

Nepravilna vročitev za naslovnika ne more imeti pravnih posledic, če pa je iz njegovega ravnanja razvidno, da je pisanje dejansko prejel, začne z dnem dejanskega prejema dokumenta teči rok za opravo procesnega dejanja.

V konkretnem primeru pa dejanskemu prejemu dokumenta ni moč pripisati posledic pravilne vročitve, saj specifične okoliščine konkretnega primera (nepravilna vročitev, vsebina oškodovankinega dopisa ter njena laičnost in mladost) utemeljujejo sklep, da je bila oškodovanka v opravičljivi negotovosti glede izteka roka, v katerem mora prevzeti pregon.

Za presojo, ali je sodišče posamezni predlog za izvedbo razbremenilnega dokaza (ne)utemeljeno zavrnilo, je ključna utemeljitev dokaznega predloga.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v izreku o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se glasi: Obtoženi B. V. je kriv, da je kot rejnik z zlorabo svojega položaja spolno občeval z osebo, ki še ni bila stara 14 let in mu je bila zaupana v vzgojo, varstvo in oskrbo, tako, da je kot poklicni rejnik, kateremu je bila z rejniško pogodbo Centra za socialno delo Ž. z dne 7. 1. 1983 dana v rejniško oskrbo A. A., rojena … 1981, na svojem domu v P., od 4. 2. 1993, ko je bila A. stara komaj 11 let, do njenega dopolnjenega 14. leta, torej do … 1995, z njo večkrat spolno občeval na seniku, v drvarnici in delavnici tako, da je od nje zahteval, da si sleče spodnji del oblačil, nakar se je slekel tudi sam in z njo spolno občeval. S tem je storil nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonikaRepublike Slovenije in se mu po istem členu zakona i z r e č e k a z e n 3 (tri) leta in 5 (pet) mesecev zapora.

Po prvem odstavku 49. člena Kazenskega zakonikaRepublike Slovenije se obtoženemu B. V. v izrečeno zaporno kazen všteje čas prestan v priporu od 27. 10. 1998 od 13.45 ure do 17. 12. 1998 do 15.00 ure.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne in se izpodbijana pravnomočna sodba potrdi.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega B. V. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ RS). Obsojencu je izreklo kazen tri leta in osem mesecev zapora ter mu v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prestal v priporu. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa je naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Celju je pritožbi obsojenčeve zagovornice in okrožne državne tožilke zavrnilo ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve določb kazenskega zakona, ki bodo natančneje predstavljene v nadaljevanju. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču pred popolnoma spremenjen senat. 3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot utemeljeno le v delu, ki se nanaša na delno absolutno zastaranje kazenskega pregona. V preostalem delu Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so vztrajali pri razlogih zahteve, stališča vrhovnega državnega tožilca, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa ocenili kot nepravilna.

B.

K zatrjevani kršitvi po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

5. Zagovorniki v zahtevi trdijo, da se v spisu nahaja zapisnik o zaslišanju obsojenca pred preiskovalno sodnico z dne 30. 10. 1998, ki bi moral biti iz spisa izločen. Zaslišanje, ki je bilo opravljeno po tem, ko je bila obsojencu odvzeta prostost in je bil priveden pred preiskovalno sodnico, je namreč potekalo brez prisotnosti njegovega zagovornika. Po določbah ZKP, ki je veljal v času zaslišanja, obramba z zagovornikom v takšni situaciji sicer ni bila obvezna, vendar zagovorniki ocenjujejo, da je bila obsojencu kršena ustavna pravica do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pa tudi pravica do enakosti orožij, ki je integralni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navedeno stališče utemeljujejo s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-143/97 z dne 19. 6. 1997, sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 63367/2011 z dne 26. 1. 2012 in odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice Galstyan proti Armeniji z dne 15. 2. 2008. Po stališču zagovornikov se obdolženec v primeru odvzema prostosti in privedbe pred preiskovalnega sodnika pravici do zagovornika ne more odpovedati, saj se zaradi odvzema prostosti znajde v izredno obremenjujoči situaciji, ki pomembno vpliva na njegovo psihično stanje, zmožnost razumne presoje ter sposobnost za varovanje lastnih interesov. Izjavo obdolženca, ki je podana brez navzočnosti zagovornika, je zato potrebno izločiti iz spisa na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP. Zagovorniki v nadaljevanju zahteve pojasnijo, da se sodba na navedeni zapisnik o zaslišanju pred preiskovalno sodnico sicer ne opira, zaradi česar po njihovem mnenju ni podana kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker pa so se vsi člani senata, ki so v tej zadevi odločali, s tem zapisnikom nedvomno seznanili, zagovorniki menijo, da je prišlo do t. i. psihološke okužbe senata z dokazom, ki bi moral biti iz spisa izločen. Po določbi 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP je za tak primer predvidena izločitev članov senata, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Zagovorniki nasprotujejo stališču vrhovnega državnega tožilca, da navedeni zagovor obsojenca pred preiskovalno sodnico na odločitev sodišča očitno ni mogel imeti vpliva, glede na to, da je obsojenec storitev očitanega kaznivega dejanja v tem zagovoru zanikal. V zvezi s tem navajajo, da je obsojenec v spornem zagovoru zavzel obširno vsebinsko stališče do očitanih kaznivih dejanj, v nadaljevanju postopka pa je svoja procesna dejanja moral prilagajati vsebini teh izjav. Po njihovem stališču zato ni moč izključiti, da bi ta dokaz lahko vplival na odločitev sodišča. Ob tem pa poudarjajo, da je breme dokazovanja, da vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev na strani državnega tožilca.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen ZKP) razen, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev.(1) Če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti na podlagi navedene določbe izločen, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Kadar stranka s pravnim sredstvom uveljavlja navedeno kršitev je treba najprej preizkusiti, ali je zahtevo za izločitev sodnika podala pravočasno. Skladno z drugim odstavkom 41. člena ZKP mora namreč stranka izločitev sodnika ali sodnika porotnika zahtevati takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP (prej 4.a točke 39. člena ZKP) samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Če stranka izločitve sodnika ali sodnika porotnika ni zahtevala v navedenih zakonskih rokih, pa za to ni bilo opravičljivega razloga, je prekludirana s pritožbo izpodbijati prvostopno sodbo iz razloga po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zakonski pogoj, da sme pritožnik v pritožbi uveljavljati to procesno kršitev namreč je, da na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali da je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). Navedeno smiselno velja tudi za uveljavljanje te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti.(2)

8. Vrhovno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je obramba zahtevo za izločitev senata v obravnavani zadevi prvič podala šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obramba je sicer pred začetkom glavne obravnave dne 15. 6. 2011 podala zahtevo za izločitev spornega zapisnika o zaslišanju. To zahtevo je senat zavrnil s sklicevanjem na sklep, ki ga je v prvotnem sojenju sprejelo Višje sodišče v Celju dne 12. 1. 2009 in s katerim je bil sklep prvostopnega sodišča o izločitvi dokazov spremenjen tako, da se listine iz spisa niso izločile. Ni pa obramba hkrati z zahtevo za izločitev dokaza podala zahteve za izločitev članov senata, ki naj bi se s tem dokazom seznanili, čeprav bi to lahko storila.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba izločitve članov senata ni pravočasno zahtevala v postopku na prvi stopnji, zato razlogov za njihovo izločitev ne more uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom v okviru kršitve 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve tako ni vsebinsko obravnavalo.

K zatrjevani kršitvi 3. alineja 29. člena Ustave

10. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo številne dokazne predloge obrambe in s tem kršilo obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ki jo zagotavlja tretja alineja 29. člena Ustave.

11. V zvezi s stališčem vrhovnega državnega tožilca, da bi podrobnejše razčlenjevanje razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov pomenilo presojo pravilne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pravica stranke izvajati dokaze element pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Pravica do izvajanja dokazov v svojo korist je izrecno navedena tudi v tretji alineji 29. členu Ustave, ki se nanaša na kazenski postopek. Presoja, ali je sodišče dokazne predloge obrambe (ne)utemeljeno zavrnilo zato primarno pomeni presojo, ali so bila obdolžencu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Vprašanje, ali je sodišče pravilno ugotovilo obstoj vseh odločilnih dejstev (kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za

vložitev zahteve za varstvo zakonitosti) pa se lahko zastavi šele, ko je bilo obrambi ob popolni enakopravnosti nasprotne stranke sploh omogočeno, da z izvajanjem dokazov vpliva na izid kazenskega postopka v svojo korist. 12. Vrhovno sodišče nadalje poudarja, da je za presojo, ali je sodišče posamezni predlog za izvedbo razbremenilnega dokaza (ne)utemeljeno zavrnilo, ključna utemeljitev dokaznega predloga. Za uspešno uveljavljanje pravice do izvajanja dokazov namreč ne zadostuje, da stranka navede dokaz, ki naj se izvede, temveč mora hkrati obrazložiti, katera dejstva naj bi se z njim dokazala (prvi odstavek 289. člena ZKP). Le na tej podlagi sodišče presoja pravno relevantnost predlaganega dokaza ter verjetnost za njegov uspeh. Kadar iz dokaznega predloga ne izhaja, da bi se z izvedbo dokaza lahko razjasnila pravno pomembna dejstva oziroma kadar je očitno, da dokaz ne more biti v korist obdolženca, sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrne.(3)

13. Obramba je v postopku na prvi stopnji med drugim predlagala, da se izvede ogled kmetije, kjer naj bi prišlo do očitanih ravnanj; dokaz z izvedencem, ki naj bi ugotovil preglednost in medsebojno oddaljenost med objekti na kmetiji; dokaz z izvedencem, ki naj bi preučil, ali molža 30 krav sploh dopušča, da bi oseba, ki opravlja molžo zapustila prostor, ter zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale, kako je potekalo delo na kmetiji (N. in I. M., molzni kontrolor F. M., P. Š.). Kot izhaja iz dokaznega predloga z dne 16. 6. 2011, v katerem se obramba sklicuje na navedbe v ugovoru zoper obtožnico z dne 24. 6. 2002, naj bi se z izvedbo teh dokazov ugotovilo, da očitanih dejanj ni bilo moč izvršiti na način, kot je opisala oškodovanka. Sodišče je navedene dokazne predloge zavrnilo z utemeljitvijo, da njihova izvedba ne bi privedla do drugačne dokazne ocene. Navedlo je, da so o načinu dela na kmetiji izpovedali tako obsojenec kot zaslišane priče ter da se je o objektih na kmetiji prepričalo na podlagi fotografij, ki jih je predložila obramba.

14. Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da izvedba navedenih dokazov očitno ne more biti v obsojenčevo korist. S takšno oceno soglaša tudi Vrhovno sodišče. Teza obrambe, da obsojenec očitanih kaznivih dejanj iz objektivnih razlogov ni mogel izvršiti na način, kot izhaja iz obtožbe, saj naj bi bil neprestano zaposlen z delom na kmetiji, objekti, v katerih naj bi se odvijala očitana spolna občevanja, pa naj bi bili na očeh drugih, je do te mere neprepričljiva, da sodišče dokazov v tej smeri utemeljeno ni izvajalo ter je dalo prednost načelu ekonomičnosti postopka. Sicer pa se je sodišče glede poteka dela na kmetiji prepričalo na podlagi izpovedb do tedaj že zaslišanih prič, o postavitvi objektov pa si je ustvarilo sliko na podlagi fotografij kmetije.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale o tem, kar so videle in slišale o odnosih v družini V. in odnosih v šoli, načinu umivanja ter hišnih in kmečkih opravilih (učitelj A. L., župnik A. K., J. L., B. J., S. V., J. V., M. V., P. Š.). Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču obrambe, da je pri presoji, ali je imel obsojenec zadostne možnosti za obrambo treba upoštevati, da glede na naravo očitanega kaznivega dejanja ni neposrednih prič, ki bi lahko potrjevale ali zanikale verzijo oškodovanke. Prav tako drži, da očitana ravnanja niso časovno konkretizirana, zato obdolženec svoje nedolžnosti ni mogel dokazovati s pomočjo alibija. Edino orožje, ki je bilo na voljo obrambi, je zato izpodbijanje verodostojnosti oškodovanke oziroma dokazovanje verodostojnosti obsojenca. Vendar obramba dokaznih predlogov za zaslišanje prič v tej smeri ni utemeljila z zadostno stopnjo verjetnosti, saj ni navedla, da bodo priče izpovedale o kakšnem konkretnem dogodku, obnašanju ali lastnostih oškodovanke oziroma drugih okoliščinah, ki bi lahko postavile pod vprašaj verodostojnost oškodovanke oziroma dokazovale verodostojnost obsojenca. Le če bi obramba navedla konkretne okoliščine, o katerih bodo izpovedale predlagane priče, bi sodišče lahko presodilo, ali take okoliščine, če se izkažejo za resnične, lahko vplivajo na presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe oziroma zagovora obsojenca (pravna relevantnost dokaza). Nasprotno pa je obramba potrebo po zaslišanju navedenih prič utemeljila zgolj s tem, da priče poznajo posamezne člane družine V., odnose med njimi ter odnose v šoli. Takšna utemeljitev pa za izvedbo razbremenilnega dokaza ne zadostuje. V nasprotnem primeru bi sodišče moralo zaslišati vsakogar, za katerega se trdi, da pozna prizadete osebe, s čimer bi se dokazni postopek nesorazmerno podaljšal. 16. Utemeljeno pa je sodišče zavrnilo tudi dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič R. L., B. N., A. V., T. V. in C. V., saj obramba sploh ni navedla, katera pravnorelevantna dejstva naj bi se z njihovim zaslišanjem dokazovala.

K zatrjevani prepozni izjavi oškodovanke o prevzemu pregona

17. Zagovorniki obsojenca nadalje navajajo, da je oškodovanka po tem, ko je okrožni državni tožilec odstopil od kazenskega pregona za očitano kaznivo dejanje, izjavo o prevzemu pregona podala prepozno. S temi navedbami smiselno uveljavljajo, da naj bi bila obsodilna sodba izrečena kljub obstoju okoliščine, ki izključuje kazenski pregon, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

18. V zvezi z navedenim očitkom so relevantne naslednje okoliščine, ki izhajajo iz podatkov spisa: - okrožni državni tožilec je po končani preiskavi dne 18. 7. 2000 podal izjavo, da odstopa od kazenskega pregona za obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje; - preiskovalni sodnik je oškodovanki na naslov P., Z. P. posredoval obvestilo o tem, da je državni tožilec odstopil od pregona ter jo poučil, da ima pravico nadaljevati kazenski pregon v roku 8 dni od prejema tega sklepa ter da v ta namen lahko sodišču predlaga dopolnitev preiskave ali pa vloži obtožnico; - Center za socialno delo S. je sodišču že dne 17. 3. 1999 posredoval dopis, v katerem je navedel, da se oškodovanka, ki ima prijavljeno stalno prebivališče na naslovu v P., ne nahaja več v rejniški oskrbi pri D. v V. ter da naj se kakršnakoli vabila za oškodovanko pošiljajo na naslov Dijaškega doma ... oziroma Centra za socialno delo S.; - oškodovanka je dne 25. 9. 2000 sodišču posredovala dopis z naslednjo vsebino: „ Obveščam vas, da mi je moja mama E. E., ki stanuje na naslovu, Z. P., danes dne 25. 9. 2000 izročila obvestilo o odstopu od pregona, vendar mama ni vedela kdaj je prejela vaš dopis. Zato ne vem, kdaj se izteče 8. dnevni rok za izjasnitev o tem ali bom nadaljevala kazenski pregon ali ne. Ker sodne pošiljke nisem prejela osebno je vročitev nepravilna ter vas zaradi varstva mojih interesov prosim, da mi pošiljko vročite še enkrat in pravilno na zgoraj naveden naslov [tj. Dijaški dom ...]“; - po prejemu navedenega dopisa je sodišče oškodovanki obvestilo o odstopu od kazenskega pregona ter pouk o pravici do prevzema pregona vročalo ponovno, tokrat na naslov Dijaškega doma ... Ta dopis je bil oškodovanki osebno vročen 6. 10. 2000, kot izhaja iz vročilnice v spisu; - oškodovanka je dne 13. 10. 2000 po pooblaščenki sodišču posredovala izjavo, da prevzema kazenski pregon zoper obsojenca, hkrati pa je vložila tudi zahtevo za dopolnitev preiskave.

19. Zagovorniki opozarjajo, da iz citiranega dopisa oškodovanke jasno izhaja, da je obvestilo sodišča dejansko prejela najkasneje 25. 9. 2000, izjavo o prevzemu pregona pa je podala šele 13. 10. 2000, tj. po poteku 8 dnevnega roka od dejanskega prejema dopisa. Navajajo, da prošnja za ponovno vročitev sodnega pisanja nikakor ne predstavlja izrecne, nepogojne in nedvoumne izjave oškodovanke, da prevzema pregon. Po oceni zagovornikov bi zato sodišče moralo njeno izjavo z dne 13. 10. 2000 zavreči kot prepozno ter posledično kazenski postopek zoper obsojenca ustaviti.

20. Po določbah 180. člena ZKP preiskovalni sodnik v primeru, če državni tožilec med preiskavo ali po končani preiskavi izjavi, da odstopa od pregona, obvesti o tem oškodovanca in ga posebej pouči o njegovi pravici, da sme nadaljevati pregon (60. in 62. člen ZKP). Če oškodovanec ne nadaljuje pregona ali če oškodovancu obvestila ni bilo mogoče vročiti, ker sodišču ni prijavil spremembe naslova ali prebivališča, preiskovalni sodnik s sklepom ustavi preiskavo. Drugi odstavek 60. člena ZKP določa, da ima oškodovanec pravico nadaljevati pregon v osmih dneh, odkar je prejel obvestilo sodišča. Po splošnih pravilih o vročanju prične navedeni rok za prevzem pregona teči naslednji dan od dneva, ko je bilo naslovniku pisanje pravilno

vročeno. Nepravilna vročitev za naslovnika ne more imeti pravnih posledic. Vendar se po teoriji in sodni praksi naslovnik ne more sklicevati na kršitve pravil o vročanju, če je iz njegovega ravnanja razvidno, da je pisanje dejansko prejel. Tedaj je namreč poglavitni namen formalizacije postopka vročanja (tj. zagotovitev dejanske seznanitve naslovnika s pisanjem), kljub kršitvi, v celoti dosežen. Rok za opravo procesnega dejanja prične v tem primeru teči od dneva dejanskega prejema dokumenta.(4)

21. Iz povzetih okoliščin obravnavanega primera izhaja, da je sodišče oškodovanki obvestilo o možnosti prevzema pregona vročalo na napačen naslov, saj je bilo s strani CSD S. predhodno seznanjeno, da oškodovanka na tem naslovu ne prebiva. Vendar se je oškodovanka z obvestilom sodišča dejansko seznanila 25. 9. 2000, kot to izhaja iz njenega dopisa, datiranega z istim datumom. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem zagovornikov, da tega dopisa oškodovanke ni moč šteti kot izjavo o prevzemu pregona, saj oškodovanka v njem ni niti implicitno izrazila volje za prevzem pregona. Sporočilo oškodovankinega dopisa je jasno: glede na to, da je oškodovanki pisanje izročila mati, ki ni vedela povedati, kdaj je pisanje prevzela, se oškodovanka obrača na sodišče s prošnjo za pojasnitev, koliko časa še ima za odločitev, ali bo pregon prevzela ali ne. Vrhovno sodišče zato ne more pritrditi niti stališču sodišča prve stopnje, da je oškodovanka že v tem dopisu izrazila voljo za prevzem pregona, niti stališču pritožbenega sodišča, da naj bi bil oškodovankin dopis, kolikor ga ni moč šteti kot izjavo o prevzemu pregona, vsaj nerazumljiv oziroma nepopoln, kar bi narekovalo postopanje preiskovalnega sodnika v skladu s tretjim odstavkom 76. člena ZKP (poziv na dopolnitev oziroma popravo vloge).

22. Kljub temu, da je oškodovanka obvestilo dejansko prejela že 25. 9. 2000 in v roku 8 dni od navedenega datuma ni podala izjave o prevzemu pregonu, pa Vrhovno sodišče meni, da - glede na specifične okoliščine obravnavanega primera - v tem primeru ni moč šteti, da rok za opravo zahtevanega procesnega dejanja teče od dneva, na katerega je oškodovanka obvestilo sodišča dejansko prejela. Res je sicer, da se je oškodovanka tedaj, ko je od matere prejela obvestilo sodišča, s tem obvestilom seznanila. Vendar je pri oškodovanki zaradi napačne vročitve nastal dvom o tem, kdaj začne teči rok za opravo zahtevanega procesnega dejanja. Pravni pouk sodišča, da ima oškodovanka „pravico nadaljevati kazenski pregon v roku 8 dni od prejema

tega sklepa“ je v delu, ki se nanaša na začetek teka roka, zaradi nepravilne vročitve postal nejasen. Iz dopisa oškodovanke z dne 25. 9. 2000 izhaja, da je bila oškodovanka prav zato, ker je bilo pisanje vročeno materi, ki je živela na drugem naslovu, v negotovosti, ali rok za prevzem pregona prične teči od dneva, ko je pisanje prejela mati (oškodovanka navaja, da mati ni vedela povedati, kdaj je pisanje prejela, zato ne ve, kdaj se izteče 8 dnevni rok) ali pa bo potrebna ponovna vročitev na pravilni naslov oškodovanke (oškodovanka v nadaljevanju sodišče poziva k ponovni pravilni vročitvi), medtem ko na pravno pravilno rešitev oškodovanka očitno sploh ni pomislila. Ob tem je potrebno upoštevati, da je oškodovanka prava nevešča oseba, ki je bila tedaj stara komaj 19 let ter da v postopku do tedaj ni imela pooblaščenca. Navedene okoliščine (nepravilna vročitev, vsebina oškodovankinega dopisa ter laičnost in mladost oškodovanke) utemeljujejo sklep, da je bila oškodovanka v opravičljivi negotovosti glede izteka roka, v katerem mora prevzeti pregon. To negotovost pa je oškodovanka poskušala nemudoma odpraviti tako, da je še istega dne, ko je bila seznanjena s pisanjem, posredovala sodišču citirani dopis.

23. Namen pravila, po katerem se naslovnik ne more sklicevati na kršitve pravil o vročanju v primeru dejanskega prejema obvestila je preprečitev zlorab, do katerih bi prišlo, če bi naslovnik napačno vročitev dokumenta, s katerim bi bil sicer seznanjen, izkoristil za neutemeljeno podaljšanje roka oziroma zavlačevanje postopka. V obravnavanem primeru, ko je oškodovanka preiskovalnemu sodniku nemudoma sporočila, da je prejela njegovo obvestilo ter poskušala razjasniti tek roka, pa o kakršnikoli zlorabi ni moč govoriti. Zato v tem primeru dejanskemu prejemu dokumenta ni moč pripisati posledic pravilne vročitve. Nasprotno stališče bi naslovnika, ki je kljub nepravilni vročitvi dokument dejansko prejel, neutemeljeno postavilo v slabši položaj, kakor naslovnika, ki mu je bil dokument pravilno vročen.

24. Glede na navedeno je preiskovalni sodnik ravnal pravilno, ko je oškodovanki ponovno vročal obvestilo na pravilni naslov in ji s tem omogočil, da procesno dejanje opravi v zakonsko določenem roku, in to brez tveganja, da bo rok zamudila oziroma da je že pretekel. Ker je oškodovanka nato v 8 dneh od pravilne vročitve po pooblaščenki podala izjavo, da prevzema pregon ter hkrati zahtevala dopolnitev preiskave, je pregon prevzela pravočasno.

K zatrjevani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

25. Navedeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovorniki utemeljujejo s tem, da je sodišče prve stopnje obsojencu izreklo kazen 3 leta in 8 mesecev zapora, medtem ko je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je glede na težo dejanja, stopnjo kazenske odgovornosti in osebnost obsojenca primerna kazen 3 leta in 4 mesece zapora.

26. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dne 12. 10. 2012 izdalo sklep, s katerim je obrazložitev izpodbijane prvostopne sodbe popravilo tako, da je navedbo 3 leta in 4 mesece zapora nadomestilo z navedbo 3 leta in 8 mesecev zapora. V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da je prišlo pri obrazložitvi sodbe do napačnega zapisa izrečene kazni kot to sicer izhaja iz izvirnika razglašene sodbe in izreka pisnega odpravka sodbe, torej za formalno napako pri zapisu posamezne besede v obrazložitvi sodbe.

27. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je uveljavljano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe posledica očitne pisne pomote v obrazložitvi sodbe, ki jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 365. člena smelo odpraviti s popravnim sklepom. Ker torej ne gre za situacijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče tudi ta očitek zagovornikov zavrnilo.

K zatrjevani kršitvi materialnega prava zaradi delnega absolutnega zastaranja kazenskega pregona

28. Utemeljeno pa zagovorniki uveljavljajo, da je kazenski pregon za obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje delno zastaral. Temu delu zahteve pritrjuje tudi vrhovni državni tožilec, ki pa meni, da kratko obdobje, za katerega je nastopilo zastaranje, ne more vplivati na izrečeno kazen, glede na trajanje, intenziteto in naravo siceršnjih posegov v spolno nedotakljivost oškodovanke.

29. Za kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ RS je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora. Skladno s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ RS kazenski pregon za to dejanje ni več dovoljen, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja (t. i. relativni zastaralni rok). V vsakem primeru (tj. ne glede na določbe o pretrganju zastaranja) kazenski pregon zastara, če preteče dvakrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (šesti odstavek 112. člena KZ RS, t. i. absolutni zastaralni rok). V obravnavanem primeru je torej absolutni zastaralni rok dvajset let od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

30. Iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec očitana ravnanja, ki jih je sodišče opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, izvršil v obdobju od aprila 1992 do 3. 9. 1995. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 sprejelo stališče, da se zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru bi se z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje znova vzpostavila pravica države za kazenski pregon za to kaznivo dejanje, kar bi pomenilo obid določb o absolutnem zastaranju.

31. V obravnavanem primeru to pomeni, da so zastarala vsa posamična kazniva dejanja, ki so bila izvršena pred 4. 2. 1993, saj je sodba postala pravnomočna 4. 2. 2013, ko je sodišče prve stopnje prejelo spis z overjenim prepisom sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP).

C.

32. Glede na ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je v dejanskem opisu zožilo inkriminirano obdobje na čas od 4. 2. 1993 do 3. 9. 1995 ter posledično obsojencu znižalo izrečeno kazen, v novo izrečeno kazen pa je vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu. Upoštevaje o

bteževalne in olajševalne okoliščine, ki izhajajo iz izpodbijane pravnomočne sodbe, je Vrhovno sodišče obsojencu izreklo kazen 3 leta in 5 mesecev zapora. Nižja zaporna kazen po stališču Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne bi bila primerna, saj gre, kljub zožitvi inkriminiranega obdobja, še zmeraj za vztrajno in dolgotrajno zlorabo mladoletne oškodovanke.

33. Ker druge zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo v preostalem delu zavrnilo (425. člen ZKP).

34. Obsojenec je z zahtevo za varstvo zakonitosti delno uspel, zato Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 98. člena v zvezi s 98.a členom ZKP ni določilo sodne takse.

Op. št. (1): Isto pravilo je vsebovano v 4.a točki 39. člena ZKP, ki je veljal v času, ko je bila v obravnavani zadevi glavna obravnava začeta znova (tj. 15. 6. 2011).

Op. št. (2): Tako že odločba Vrhovnega sodišča I Ips 333/2003 z dne 19. 2. 2004. Op. št. (3): Te kriterije je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-34/93 z dne 8. 6. 1995. Op. št. (4): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 175/2004 in I Ips 176/2004 z dne 26. 1. 2006.