Jedro

Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „Tožečo stranko se delno oprosti plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in se ji sodna taksa določi v višini 105,00 EUR.

Tožeča stranka je sodno takso dolžna plačati v dveh mesečnih obrokih, in sicer 55,00 EUR ter 50,00 EUR na račun sodišča ..., sklic: ....“ Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da v roku 15 dni od prejema izpodbijanega sklepa iz naslova plačila sodne takse za tožbo poravna 210,00 EUR (II. točka izreka).

Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ga oprosti sodne takse ali vsaj delno, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožnik tri mesece pred vložitvijo tožbe ni prejel nikakršnih mesečnih prejemkov in da bo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti prejemal le tri mesece, potem pa ne več. Tožnik enostavno, glede na finančno situacijo, v kateri se je znašel, ne zmore plačati sodne takse v znesku 210,00 EUR. Sodišče prve stopnje je imelo kljub vsemu na voljo, da bi tožnika delno oprostilo plačila sodne takse oziroma mu omogočilo vsaj obročno plačilo, vendar pa mu je naložilo v plačilo celotno sodno takso.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožnik na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, št. ... z dne 7. 3. 2014 (v nadaljevanju odločba ZRSZ), upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas treh mesecev, in sicer v bruto znesku 737,51 EUR oz. neto znesku 572,01 EUR mesečno. Iz izjave o premoženjskem stanju pa je razvidno, da tožeča stranka nima vzdrževanih družinskih članov, da nima drugih dohodkov niti drugega premoženja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik sodišču prve stopnje sicer očita, da ni upoštevalo dejstva, da tožnik tri mesece pred vložitvijo tožbe ni prejel nikakršnih mesečnih prejemkov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odločbe ZRSZ izhaja, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki se izplačuje od 6. 2. 2014 do 5. 5. 2014. Tožnik je tako denarno nadomestilo ob vložitvi tožbe (dne 10. 3. 2014) že prejemal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za celotno oprostitev plačila sodnih taks iz prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.), saj tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovi prejemki (737,51 EUR bruto oz. 572,01 EUR neto) presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki od dne 1. 8. 2013 znaša 265,22 EUR (dvakratnik znaša 530,44 EUR) in zato s plačilom v celotnem znesku ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 513/2012 z dne 3. 7. 2013) sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določata Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadalj.) in od 1. 1. 2012 dalje in Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 in nadalj.), to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke (torej dohodke, katerih rok prejemanja ni znan vnaprej), ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej (po prenehanju delovnega razmerja dne 5. 2. 2014) drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse. Ker bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, je pritožbeno sodišče sodno takso, odmerjeno v višini 210,00 EUR, znižalo za polovico, na znesek 105,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen tudi predlog za obročno plačilo sodnih taks, saj so za to izpolnjeni pogoji. S takojšnjim plačilom v celotnem (torej zaradi delne oprostitve znižanem) znesku bi bila namreč glede na tožnikov premoženjski položaj občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da je tožnik dolžan sodno takso, določeno v višini 105,00 EUR, plačati v dveh mesečnih obrokih, in sicer 55,00 EUR ter 50,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Povrnitev pritožbenih stroškov je odvisna od izida pravde in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo, tožnik pa jih predhodno krije sam (152. člen ZPP).