20. 11. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 40/01 z dne 8. 3. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 420/00 z dne 10. 10. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini št. P 59/95 z dne 15. 11. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je ustavni pritožnik (tožnik v pravdi) zahteval ugotovitev, da v zapuščino po pokojni materi ne spada 2/5 stanovanjske hiše ter zemljišče. Navedlo je, da bi moral tožnik izločitev svojega dela premoženja iz premoženja očeta zahtevati že v zapuščinskem postopku po očetu in ne šele po materi. Meni, da se je tožnik, s tem, ko tega ni storil, odpovedal morebitni lastninski pravici na tem premoženju. Sodišče prve stopnje tudi opozarja, da je na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD) sicer mogoče zahtevati delež na delu premoženja oziroma izločati tudi del premoženja, ki pomeni določeno celoto, vendar ne na ta način, da se na eni nepremičnini zahteva solastninski delež na drugi pa izključna lastninska pravica. To pravilo naj bi po mnenju sodišča veljalo tudi za izločitveni zahtevek na podlagi 22. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR). Tožnikov zahtevek naj tako ne bi bil sklepčen, zato ga je bilo treba zavrniti. Hkrati sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik tudi sicer ni izkazal vlaganj v sporni nepremičnini, zaradi česar bi mu sicer šel izločitveni zahtevek. Pritožba in revizija sta bili zavrnjeni. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke, saj sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki bi tožeči stranki omogočali precizirati zahtevek.

Revizijsko sodišče pa je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza z zaslišanjem ene od prič pridržalo, nato pa v sodbi podrobno obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Prav tako je po mnenju revizijskega sodišča sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi moral tožnik izvedbo dokaza z zaslišanjem druge priče po tem, ko je bilo ugotovljeno, da priča ne more hoditi in zato ne more priti na sodišče, na novo predlagati izvedbo dokaza z zaslišanjem priče v domu upokojencev, česar pa tožnik ni storil.

B.

Ustavni pritožnik v pritožbi zatrjuje, da je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prve in druge priče ne da bi svojo odločitev obrazložilo. Navaja tudi, da se je sodišče prve stopnje do dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke opredelilo šele v sodbi, s čimer mu je [onemogočilo pravico do izjave[. Ker sodišče o dokaznih predlogih ni odločalo med glavno obravnavo, naj bi po mnenju pritožnika prikrivalo svoje namere in stranki onemogočalo predlagati nadomestne dokaze. S tem naj bi pritožniku kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter načelo uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave).

C.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter načela uresničevanja in omejevanja pravic (15. člen Ustave). Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

Očitek pritožnika, da sodbe nimajo razlogov o tem, zakaj sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ne drži. Sodišča, še zlasti sodišče druge in tretje stopnje, so namreč ta očitek pritožnika razumno in izčrpno zavrnila. Očitek pritožnika, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, pomembnih za odločitev, kar bi lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave, pa tudi ni utemeljen.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana Lojze Janko in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik