Jedro

Izpodbijana začasna odredba (ki je bila izdana na pritožnikov predlog) toženki (začasno) preprečuje izvršitev pritožnikove predaje Republiki Hrvaški. To pomeni, da ni pravno odločilno, kdaj je bila odločitev o izdani začasni odredbi vročena pritožniku, temveč, kdaj je bila vročena toženki. Od trenutka, ko se je toženka seznanila z odločitvijo sodišča o odložnem učinku, predaje ni smela izvršiti. Iz dokazila o vročanju (vročilnice) pa je razvidno, da je bila toženki sodba in sklep I U 2117/2024-58 vročena 17. 3. 2025, torej pred potekom šestmesečnega roka.

Izrek

Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2117/2024-58 z dne 11. 3. 2025, se zavrne in se navedena točka izreka sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3797/2024/10 (1221-02) z dne 7. 11. 2024 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Ugodilo je tudi predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem je bil predlagan odlog izvršitve sklepa toženke do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Z izpodbijanim sklepom je toženka: - zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka); - sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, , ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III,1 odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka); - ter da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 19. 9. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka); - ter da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem in presodilo, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov in je dejansko stanje v tem obsegu neraziskano. Tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe je ugodilo na podlagi presoje, da je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper II. točko izreka navedene sodbe in sklepa, torej zoper sklep o začasni odredbi, vložil pritožbo, s katero predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep, ki ga je prejel 20. 3. 2025, razveljavi. Navaja, da je šestmesečni rok za njegovo predajo potekel 19. 3. 2025, začasna odredba, ki je bila izdana pet dni pred potekom roka, naj bi bila brezpredmetna in nezakonita, ker naj bi začela učinkovati po preteku roka. Zatrjuje, da ima pravni interes za vložitev pritožbe, ker da bi se v primeru pravnomočne izdane začasne odredbe, rok za izročitev podaljšal na osemnajst mesecev. Navaja še, da "izročitev tožnika Republiki Hrvaški s predmetno začasno odredbo pa tudi ni bila ovirana".

4. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da zaradi izdane začasne odredbe rok za predajo Republiki Hrvaški še ni potekel in da je pristojne organe Republike Hrvaške 19. 3. 2025 pravočasno obvestila o obstoju odložilnega učinka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uredba Dublin III v 29. členu določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prvi odstavek). Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek).

7. Iz določb jasno izhaja, da mora biti v šestmesečnem roku od prejema odgovora države članice, ki je sprejela odgovornost, predaja dejansko izvršena (opravljena) in da se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, to je na Republiko Slovenijo.2 Navedeni materialni rok je torej prekluziven, ovira za njegov (iz)tek pa je lahko vloženo pravno sredstvo z odložilnim učinkom oziroma tovrstna odločitev organa, ki odloča o sicer nesuspenzivnem pravnem sredstvu.3 SEU je v zadevi Ghezelbash (C-63/15) z dne 7. 6. 2016 glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitve o predaji namreč navedlo, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na preučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka).

8. To pomeni, da se predaja pred potekom šestmesečnega roka za njeno izvedbo, šteto od potrditve odgovornosti druge države članice, na podlagi vloženega pravnega sredstva lahko odloži. Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.4 Če omenjenega suspenzivnega učinka ni, pa je prosilčev položaj varovan z določbo tretjega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

9. Na potek roka za predajo sme v pravnem sredstvu opozarjati tudi prosilec za mednarodno zaščito, saj se nanaša na vprašanje pravilne uporabe navedene uredbe in kriterijev, ki so v njej navedeni (19. uvodna izjava5 v povezavi s 27. členom Uredbe Dublin III, v tem smislu tudi SEU v zadevi Kerim (C-155/15) z dne 7. 6. 2016).

10. Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je toženka 19. 9. 2024 prejela odgovor Republike Hrvaške, da sprejema odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da je Upravno sodišče dne 11. 3. 2025 izdalo izpodbijani sklep o začasni odredbi, s katerim je odložilo izvršitev sklepa toženke do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Med strankama tudi ni sporno, da je 19. 3. 2025 zadnji dan šestmesečnega roka za predajo. Sporno pa je, ali je s tem dnem rok že potekel, kot zatrjuje pritožnik, ali pa bi se rok iztekel po poteku tega dne oziroma se sploh še ni iztekel, kot meni toženka.

11. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da izračun rokov določa 42. člen Uredbe Dublin III, po katerem se obdobje iz te uredbe, izraženo v tednih ali mesecih, konča z iztekom tistega dneva v zadnjem tednu ali mesecu, ki je isti dan v tednu oziroma isti dan v mesecu kot dan, na katerega je prišlo do dogodka ali dejanja, od katerega se izračuna obdobje. Šestmesečni rok za izvedbo predaje bi se tako glede na opisani izračun rokov končal z iztekom 19. 3. 2025, vendar pa do tega v obravnavani zadevi ni prišlo zaradi izdaje izpodbijanega sklepa o začasni odredbi. Pritožnikov očitek, da je začasna odredba nezakonita, ker naj bi začela učinkovati po preteku šestmesečnega roka, ker mu je bila vročena 20. 3. 2025, pa je neutemeljen.

12. Izpodbijana začasna odredba (ki je bila izdana na pritožnikov predlog) namreč toženki (začasno) preprečuje izvršitev pritožnikove predaje Republiki Hrvaški. To pomeni, da ni pravno odločilno, kdaj je bila odločitev o izdani začasni odredbi vročena pritožniku, temveč, kdaj je bila vročena toženki. Od trenutka, ko se je toženka seznanila z odločitvijo sodišča o odložnem učinku, predaje ni smela izvršiti. Iz dokazila o vročanju (vročilnice) pa je razvidno, da je bila toženki sodba in sklep I U 2117/2024-58 vročena 17. 3. 2025, torej pred potekom šestmesečnega roka.

13. Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da se v primeru pravnomočne izdane začasne odredbe, rok za izročitev podaljša na osemnajst mesecev. Kot na to pravilno opozarja že toženka, se glede na drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III rok za predajo lahko podaljša na največ osemnajst mesecev, če prosilec pobegne. V obravnavani zadevi pa je prišlo do odložilnega učinka, v takem primeru pa, kot že pojasnjeno v 8. točki te obrazložitve, začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.

14. Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/1, 29/2