Jedro

Rok iz 41. člena ZD je zastaralni rok, za katerega veljajo pravila o zastaranju iz OZ, tudi pravilo o pretrganju roka.

Aktivnost, s katero dedič povzroči spor o utemeljenosti razdedinjenja, ustreza pogoju iz 365. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delnim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo: - da so zakonite dedne upravičenke zapustnikova vdova M. Z. in zapustnikovi hčeri J. B. in M. Z., vsaka do 1/3 zapuščine, - da je zapustnik 8. 12. 1997 napravil pisno oporoko pred pričama, s katero je vse svoje premoženje zapustil ženi M. Z., z isto oporoko in z dodatkom k oporoki dne 16. 11. 2006 pa razdedinil hčer M. J., rojeno Z., - da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 389/2008 z dne 14. 6. 2011 zavrnjen tožbeni zahtevek, ki se je glasil na ugotovitev, da je razdedinjenje M. Z. pravno veljavno in - da se je M. Z. priglasila k dedovanju na podlagi oporoke, J. B. in M. Z. pa sta uveljavljali svoj nujni delež.

V II. točki izreka je sodišče prve stopnje razglasilo M. Z. za oporočno dedinjo do 4/6 zapuščine in za nujni dedinji J. B. in M. Z., vsako do 1/6 zapuščine.

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožili dedinji M. Z. in J. B. zaradi bistvene kršitve določb zapuščinskega postopka. Menita, da je stališče sodišča prve stopnje, da zastaralni rok iz 41. člena ZD še ni potekel, napačno. Gre za materialnopravni zastaralni rok, za katerega se uporabljajo materialnopravna pravila o pretrganju in zadržanju zastaranja, ki jih določa Obligacijski zakonik. Roki materialnega prava so tudi med prekinitvijo zapuščinskega postopka neovirano tekli in tudi v času prekinitve ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla M. Z. postaviti zahtevka za zmanjšanje oporočnih razpolaganj. Čeprav sodna praksa šteje, da aktivno prizadevanje za izpodbijanje oporoke pretrga zastaranje, je pogoj, da je to pravno dejanje učinkovito, v tem, da dediči tudi vložijo ustrezno tožbo, s katero napadajo oporoko. M. Z. tožbe na ugotovitev neveljavnosti oporoke ni vložila. Napačno je stališče sodišča, da je vložena tožba na razdedinjenje pretrgala zastaranje, ker naj bi terjala aktivno ravnanje dedne upravičenke M. Z. v dokazovanju, da njeno razdedinjenje ni utemeljeno. Slednja ni pokazala praktično nobene aktivnosti v zvezi z uveljavitvijo zakonitega dednega deleža, zato ne more iti za pretrganje zastaranja. Tudi pravda na razdedinjenje ni bila posledica aktivnosti M. Z., temveč dedinj M. Z. in J. B. Pretrganje zastaranja po sodni praksi velja le za tistega, ki je aktiven pri uveljavljanju svoje dedne pravice, pravda, ki sta jo sprožili pritožnici, je bila sprožena zaradi uveljavljanja njunih interesov in pravic, M. Z. pa bi imela interes le za sprožitev pravde na ugotovitev neveljavnosti oporoke, pa take tožbe ni vložila. Sodišče ob izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo navedb pritožnic, da zaradi oporočnih razpolaganj M. Z. ni prikrajšana, ker je od zapustnika prejela več daril, ki jih je treba upoštevati. S sinom je živela v skupnem gospodinjstvu z zapustnikom v obdobju od 1983 do 1998. V tem času ji je zapustnik odpustil njen dolg za povračilo stroškov za varstvo otroka, prehrano zanjo in za sina, stanarine, režijske stroške. Obstaja tako spor o obsegu nujnega deleža kot razpoložljivega deleža zapuščine in obsegu zatrjevanega prikrajšanja M. Z. in vračunanju prejetih daril v dedni delež. Zaradi tega bi bila nujna napotitev M. Z. na pravdo.

3. V odgovoru na pritožbo dedinja M. Z. navaja, da do zastaranja ni prišlo in pojasnjuje razloge, zakaj ni izpodbijala oporoke. Za primer ponovne napotitve na pravdo predlaga, da se nanjo napoti ostali dedinji, ki imata manjšo verjetnost uspešnosti pravde.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem zapuščinskem postopku je med drugim sporno, ali je dedinja M. Z. pravočasno uveljavljala svoj nujni dedni delež oziroma zahtevala zmanjšanje oporočnih razpolaganj (1). Sodišče prve stopnje je o spornem vprašanju zastaranja te pravice odločilo z izpodbijanim delnim sklepom.

6. V skladu z določbo 41. člena Zakona o dedovanju (ZD) se zmanjšanje oporočnih razpolaganj lahko zahteva v treh letih od razglasitve oporoke, vrnitev daril pa v treh letih od zapustnikove smrti (2). Ni sporno, da je bila oporoka razglašena 12. 4. 2007 in da je M. Z. nujni delež uveljavila na naroku dne 10. 12. 2012, zahtevo na istem naroku umaknila (3), nato pa z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 24. 12. 2012, izrecno uveljavila nujni delež in zahtevala zmanjšanje oporočnih razpolaganj.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je rok iz 41. člena ZD zastaralni rok, za katerega veljajo pravila o zastaranju iz Obligacijskega zakonika (OZ), tudi pravilo o pretrganju roka iz 365. člena OZ. Po navedeni določbi se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

8. Sodišče prve stopnje je najprej omenilo ustaljeno stališče sodne prakse, da pride do pretrganja zastaranja omenjenega roka tudi, če nujni dedič vloži tožbo, s katero izpodbija oporoko in da v takem primeru rok iz 41. člena ZD začne teči po pravnomočnosti sodbe o veljavnosti oporoke. Dedinja M. Z. res ni vložila tožbe zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke, čeprav je bila v tem smislu napotena na pravdo s sklepom zapuščinskega sodišča, vendar pritožnici zmotno menita, da bi kvečjemu vložitev te tožbe predstavljala „aktivnost“ dedinje M. Z., ki bi pretrgala zastaranje. Pravilno je namreč stališče prve stopnje, da je za vprašanje zastaranja pravice iz 41. člena ZD v konkretnem primeru pravno pomembno (tudi), da je bila M. Z. z oporoko razdedinjena.

9. Pritožnici menita, da njuna tožba z dne 1. 9. 2008 (ki sta jo vložili zaradi ugotovitve, da je razdedinjenje M. Z. pravno veljavno) ni pretrgala zastaranja, ker ni šlo za aktivnost dedinje M. Z. zaradi uveljavljanja njenega nujnega deleža, ampak je bila posledica njune aktivnosti, pretrganje zastaranja pa velja le za tistega, ki je aktiven pri uveljavljanju svoje pravice (4). Ta očitek je neutemeljen že zato, ker mora v primeru spora po izrecni določbi tretjega odstavka 43. člena ZD utemeljenost razdedinjenja dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje, torej pritožnici.

10. Tudi sicer pritožnici zmotno menita, da dedinja M. Z (ker ni izpodbijala veljavnosti oporoke) ni izkazala nobene aktivnosti v zvezi z uveljavitvijo nujnega deleža, ki bi lahko pretrgala zastaranje. Vložitev tožbe na ugotovitev, da je razdedinjenje pravno veljavno, je posledica nestrinjanja M. Z. z razdedinjenjem. Aktivnost, s katero je M. Z. povzročila spor o utemeljenosti razdedinjenja, po mnenju višjega sodišča ustreza pogoju iz 365. člena OZ. Dokler pa je trajal spor o utemeljenosti razdedinjenja, je bila dedna pravica M. Z. vprašljiva, kot je navedlo že sodišče prve stopnje. Njena dedna pravica je postala gotova (5) šele s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 389/2008 z dne 14. 6. 2011, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je razdedinjenje pravno veljavno. Triletni zastaralni rok po 41. členu ZD je začel teči od trenutka, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da M. Z. pripada dedna pravica (8. 7. 2011) in ne do 10. 12. 2012 ne do 24. 12. 2012 ni potekel. 11. Kljub pravilnemu stališču sodišča prve stopnje glede zastaranja, pa je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti. Pritožnici sta namreč med postopkom trdili tudi, da je bila dedinja M. Z. že dedno odpravljena oziroma, da zaradi oporočnih razpolaganj njen nujni delež ni prikrajšan, ker je od zapustnika prejela več daril, ki jih je treba upoštevati. Sodišče prve stopnje bo moralo še presoditi, ali gre za tak spor, ki narekuje ponovno prekinitev zapuščinske obravnave (primerjaj 3. točko drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju).

12. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).

(1) Glede na to, da je zapustnik z oporoko vse svoje premoženje zapustil vdovi M. Z. (2) Oziroma od dneva, ko je postala pravnomočna odločba o njegovi razglasitvi za mrtvega oziroma odločba, s katero se ugotavlja njegova smrt. (3) Zaradi posveta z odvetnikom.

(4) Sklicujeta se na sklep VSL I Cp 1073/2012 z dne 16. 5. 2012, kjer so obravnavane drugačne dejanske okoliščine, ki niso primerljive s predmetno zadevo.

(5) Podobno kot v sporih o veljavnosti oporoke.