Jedro

Presoja pridobitve lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši zaradi reševanja stanovanjskega vprašanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zoper četrto toženko, prvim trem tožencem pa je z izpodbijano sodbo naložilo izpraznitev podstrešnega stanovanja na K ter njegovo izročitev tožnici. Obenem je tožence zavezalo k povračilu tožničinih pravdnih stroškov v znesku 2.840,59 EUR z obrestmi. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek prvih dveh tožencev, naj se ugotovi, da sta pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju, in njun zahtevek, da jima mora tožnica izročiti ustrezno listino za vpis njune etažne lastnine na navedenem stanovanju.

2. Prvi trije toženci (v nadaljevanju: toženci) so se pravočasno pritožili. Uveljavljajo „vse“ pritožbene razloge. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožničin zahtevek zavrne, njihovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa ugodi. Podrejeno predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpodbijana sodba posega v njihove že pridobljene pravice, kar za tožence pomeni protipravno razlastitev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo Zakona o pravicah na delih stavb in Zakona o stanovanjskih razmerjih, na katera se sklicuje pogodba z dne 28.10.1988. Če do prenehanja družbene lastnine ne bi prišlo, bi imeli toženci še danes tak pravni položaj, kot so ga pridobili ob izgradnji spornega stanovanja. Lastninska pravica na njem jim pripada tudi na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Sodišče prve stopnje ni celovito ocenilo vsebine pogodb z dne 28.10.1988 in 4.11.1988 s priloženimi potrdili o plačilih in gradbenim dovoljenjem. Navedene listine dokazujejo, da jim je bila po končani gradnji na zgrajenem stanovanju priznana lastninska pravica. To je bilo znano tudi tožnici, sicer jim ne bi leta 1995 ponujala sporazumne ureditve zadeve. Dejstvo, da je bilo stanovanje zgrajeno do uveljavitve Stanovanjskega zakona, v postopku med strankama sploh ni bilo sporno. Sodišče je kršilo pravila postopka, ko je ugotavljalo nesporna dejstva. Tudi predlaganih prič ni zaslišalo, niti ni opravilo ogleda. V tem primeru je šlo za nadgradnjo že obstoječega stanovanja v isti zgradbi, do klasične preselitve pa ni prišlo zaradi povezanosti obeh stanovanjskih enot. Pravic, ki so jih toženci pridobili ex lege, z oddajo stanovanja v najem niso mogli izgubiti. Izpodbijana sodba napačno ugotavlja, da je bila tožnica v dobri veri. V resnici sta tako tožničin pravni prednik kot sama tožnica ves čas vedela, da je bilo sporno stanovanje zgrajeno na novo, zato je tožničino sklicevanje na podatke zemljiške knjige zgolj sprenevedanje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, naj se vpogleda pogodba, na podlagi katere je tožnica pridobila nepremičnino. Ta dokazuje, da je tožnica v času sklenitve pogodbe vedela, da je v stavbi tudi sporno podstrešno stanovanje in da zemljiškoknjižno stanje ni skladno z dejanskim. Sodišče tudi ni zaslišalo predlagane priče R.B., od katerega je tožnica odkupila na enak način zgrajeno podstrešno stanovanje. Neutemeljen je tožničin očitek tožencem, da se niso pravočasno vknjižili. Toženci namreč svoje izključne lastninske pravice na delu zgradbe niti niso mogli vpisati, ker prav tožnica, ki je bila upravnik zgradbe, ni poskrbela, da bi bila na zgradbi vzpostavljena etažna lastnina. Izpodbijana sodba molči o dejstvu, da je bilo sporno stanovanje zgrajeno po nacionalizaciji in zato ni moglo biti predmet denacionalizacije. Tožnica očitno šteje tožence za najemnike spornega stanovanja, torej bi morala zahtevati odpoved najemne pogodbe. Sploh pa tožencem pripada najmanj tak status, kot ga imajo najemniki denacionaliziranih stanovanj. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica kopičila vloge, v katerih je le ponavljala svoja stališča. 3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Meni, da tožencem pripada le zahtevek za povrnitev njihovih vlaganj, ne pa stvarnopravni zahtevek.

4. Sodišče druge stopnje je s sodbo I Cp 3887/2008 z dne 18.2.2009 zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo prvo sodbo. Vrhovno sodišče je nato s sklepom II Ips 509/2009 z dne 9.9.2010 zavrglo revizijo tretjega toženca zoper sodbo druge stopnje v zvezi z odločitvijo o nasprotnem tožbenem zahtevku, medtem ko je reviziji prvih dveh tožencev v celoti in reviziji tretjega toženca zoper sodbo druge stopnje v zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku ugodilo ter v tem delu razveljavilo sodbo in jo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1; Ur. l. RS, št. 69/2003 do 62/2010) ugodilo tožničinemu zahtevku za izpraznitev in izročitev spornega stanovanja, ki ga toženci zasedajo brez pravnega naslova. Ugotovilo je namreč, da nobeden od tožencev na tem stanovanju nima zatrjevane lastninske pravice, najemna pogodba s tožnico pa ni bila sklenjena.

7. Darilna pogodba, na katero se je skliceval tretji toženec, brez vknjižbe v zemljiški knjigi ne zadošča za pridobitev lastninske pravice, sploh ker prva dva toženca, ki sta mu stanovanje podarila, sama nikoli nista postala lastnika stanovanja, ki sta ga sicer pridobila s preureditvijo prej skupnega podstrešja v večstanovanjski stavbi. Po 1. odstavku 116. člena prejšnjega Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/1991-I do 29/2003) so občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki tako pridobljenih stanovanj; v zemljiško knjigo so se lahko vpisali na podlagi gradbenega dovoljenja oz. odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za pridobitev lastninske pravice je bilo torej potrebno, da je bilo stanovanje dograjeno do 19.10.1991, ko je začel veljati SZ, ter še, da je bila preureditev ali nadzidava skupnih prostorov namenjena razrešitvi stanovanjskega vprašanja bodočega lastnika stanovanja.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da prva dva toženca nobenemu od teh dveh pogojev nista zadostila. Tako toženka ni znala natančno, predvsem pa ne prepričljivo pojasniti, kdaj je bilo sporno stanovanje dograjeno, niti kdaj so se toženci vanj preselili. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno podvomilo o verodostojnosti njihove trditve, da se je to zgodilo že pred uveljavitvijo SZ. Neupravičen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da to dejstvo med pravdnima strankam nikdar ni bilo sporno. Res je sicer, da ga tožnica ni obrazloženo prerekala, kar pa ne zadošča, da bi se to dejstvo lahko štelo za priznano, saj je bila izpodbijana sodba izdana še pred uveljavitvijo noveliranega 2. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008). Na nobenem od narokov ni bilo kot nesporno ugotovljeno, da je bilo stanovanje že izdelano pred uveljavitvijo SZ, ki je omogočil lastninjenje na tak način pridobljenih stanovanj. Končno bi lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar toženci v pritožbi niso pojasnili, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Neumesten je tudi pritožbeni očitek, da gre za sodbo presenečenja, saj so se toženci v pravdi sami sklicevali na 116. člen SZ kot pravno podlago za svoje ugovore in za svoj nasprotni zahtevek. Toženka je bila v zvezi s tem dejstvom celo dvakrat zaslišana, zato je brez podlage pritožbena trditev, da tožencem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Njihovi dokazni predlogi za zaslišanje prič in ogled spornega stanovanja so bili utemeljeno zavrnjeni. Priči (R.B. in K.O.), ki naj bi izpovedali, v katerem časovnem obdobju se je stanovanje gradilo, so toženci predlagali v nasprotni tožbi, ne da bi jasno navedli, kdaj se je stanovanje gradilo. V tem primeru gre torej za dokazni predlog, ki sploh ne navaja dokaznega stavka in je zato nedopusten.

9. Sicer pa nosilni razlog izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev, da preureditev dela podstrešja v sporno stanovanje ni bila potrebna zaradi rešitve stanovanjskega vprašanja tožencev. Tožničini trditvi, da so toženci v istem času imeli na razpolago poleg stanovanja, v katerem so živeli pri toženkini materi, še vsaj eno stanovanje, toženci v pravdi niso nikoli obrazloženo nasprotovali. Ne glede na to pa se je sodišče prve stopnje po zaslišanju prvih dveh tožencev lahko zanesljivo prepričalo, da njihovega zatrjevanega stanovanjskega problema v resnici ni bilo. Kot je mogoče povzeti iz toženkine izpovedi, naj bi se preselili zgolj delno oziroma naj bi v v spornem stanovanju predvsem shranjevali svoje stvari, nakar so ga sploh oddali v najem četrti toženki. Takšno ravnanje tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže, da toženci stanovanja niso potrebovali za svoje stanovanjske potrebe. Jalovo je tudi pritožbeno vztrajanje, da v tem primeru ni šlo za klasično preselitev, ampak za nadgradnjo stanovanja, v katerem je bila imetnica stanovanjske pravice toženkina mati, pri čemer naj bi bili obe stanovanji povezani v celoto, tako da je bila mogoča njuna hkratna uporaba. Potemtakem je tudi brez izvedbe predlaganega ogleda mogoče zaključiti, da z zatrjevano preureditvijo v resnici ni nastalo novo, samostojno stanovanje, ki bi lahko predstavljalo rešitev stanovanjskega vprašanja. Predvsem pa toženci, če bi res bili v stanovanjski stiski, stanovanjskih prostorov, ki so nastali s preureditvijo podstrešja, gotovo ne bi prepustili v uporabo drugi osebi. Tehtnih razlogov za dvom o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja torej ni.

10. Prva dva toženca pa nista pridobila lastninske pravice na spornem stanovanju niti na nobeni od preostalih pravnih podlag, na katere se sklicuje pritožba. Po 68. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/1982 in 14/1984) je bilo s preureditvijo podstrešnih, kletnih in drugih skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini mogoče pridobiti lastninsko pravico na stanovanju kot posebnem delu stavbe le, če je šlo za preureditev zaradi rešitve stanovanjskega vprašanja. Tudi Zakon o pravicah na delih stavb (Ur. l. SRS, št. 19/1976 in 33/1995) se je v 4. členu v zvezi s preureditvijo podstrešja kot skupnega dela stavbe v stanovanju skliceval na tedaj veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 18/1974 in 10/1976). Sicer pa pritožba ne pove, katerega določila teh dveh predpisov, ki naj bi prvima dvema tožencema omogočilo pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi ga moralo. Njuno sklicevanje na Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, 20/1980 in 36/1990) je bilo v izpodbijani sodbi že obrazloženo zavrnjeno. Določbe tega zakona o gradnji na tujem svetu niso uporabne, ker je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Po 24. členu ZTLR je bilo z gradnjo mogoče pridobiti lastninsko pravico le na nepremičnini, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico; ta pogoj pa pri družbeni lastnini ni bil izpolnjen, medtem ko so pravila iz 22. in 23. člena istega zakona veljala le za premičnine. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997 in 59/2001), ki je imetnikom pravice uporabe na družbeni lastnini omogočil pridobitev lastninske pravice, ni imel nobenega vpliva na pravni položaj prvih dveh tožencev, saj na spornem stanovanju nista pridobila pravice uporabe. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da izpodbijana sodba posega v njune pridobljene pravice. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh bistvenih dejanskih in pravnih razlogov, ki so jih uveljavljali toženci v pravdi. Podrobnejši odgovor na očitno neutemeljene trditve ni potreben. Zgolj na podlagi pogodb z dne 28.10.1988 in z dne 4.11.1988, ki ju ponovno izpostavljata v pritožbi, prva dva toženca nista mogla pridobiti lastninske pravice na spornem stanovanju. Kot jima je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi morala poskrbeti za vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi. Pri pravnoposlovni pridobitvi šele vknjižba omogoči prehod lastninske pravice na novega lastnika. Prva dva toženca posledice te svoje opustitve zmotno pripisujeta tožnici, češ da ni poskrbela za vzpostavitev etažne lastnine. Tudi prva dva toženca bi se namreč lahko vknjižila kot solastnika, tako kot je to storil R.B., ki je na enak način pridobil stanovanje s preureditvijo podstrešnih prostorov v isti zgradbi. Odveč je zato pritožbeni očitek o neenakopravni obravnavi, češ da je tožnica odkupila stanovanje R.B., ne pa tudi spornega stanovanja. Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena trditev, da sporno stanovanje sploh ni moglo biti predmet denacionalizacije, ker je bilo zgrajeno šele po nacionalizaciji. To dejstvo bi prva dva toženca lahko uveljavljala le, če bi na spornem stanovanju pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vendar jima ta dokaz v pravdi ni uspel. Stališče, izraženo v obrazložitvi odločbe Ministrstva za kulturo z dne 26.1.2006, na katerega se posebej sklicujeta v pritožbi, pa sodišča ne veže. Ker torej toženci niso pridobili lastninske pravice na spornem stanovanju, ne po zakonu in ne na podlagi pravnega posla, je odveč tudi razpravljanje o tem, ali je bila tožnica ob nakupu stanovanjske zgradbe, v kateri je sporno stanovanje, dobroverna ali ne. Na pritožbene trditve v zvezi s tem zato sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker za odločitev niso več bistvene.

11. Prva dva toženca po navedenem neupravičeno terjata od tožnice izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis etažne lastnine, obenem pa se toženci tudi neupravičeno upirajo zahtevani izselitvi in izpraznitvi spornega stanovanja. Brez podlage je namreč pritožbeno stališče, da bi tožnica morala zahtevati odpoved najemne pogodbe, saj takšna pogodba med pravdnima strankama nikdar ni bila sklenjena. Enako velja za pritožbeno stališče, da tožencem pripadajo vsaj takšne pravice, kot jih imajo najemniki denacionaliziranih stanovanj. Zgolj dejstvo, da toženci uporabljajo sporno stanovanje, jim takšnega položaja in pravic še ne daje.

12. Končno toženci neutemeljeno izpodbijajo tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo ter pri tem ustrezno upoštevalo merilo njihove potrebnosti za pravdo. Svojo odločitev je izčrpno in pregledno obrazložilo. Pritožbeni očitek o nepotrebnosti oz. kopičenju pripravljalnih vlog ni konkretiziran, sicer pa je tožnica v svojih vlogah, z izjemo tožbe, zgolj odgovarjala na vloge tožencev v postopku. Glede na njihovo obširnost ji pravice do pisnega odgovora nanje ni mogoče odrekati.

13. Pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali toženci, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo tožencev je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

14. Toženci so s pritožbo propadli, glede na izid pravde pa tudi njihovi revizijski stroški niso bili potrebni. Toženci zato do njihovega povračila niso upravičeni. Tudi tožnica mora svoje pritožbene in revizijske stroške kriti sama, ker z odgovorom na pritožbo in z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi in o reviziji.