Jedro

Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je sodišče prve stopnje povzelo v razloge sodbe tudi obrambne trditve (pravilno) tožeče stranke proti trditvam tožene stranke o zatrjevani škodi, ni podana. Sodišče v pisni obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitev sodbe povzelo navedbe tožeče stranke, ki jih je podala kot obrambne trditve proti terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot njenemu zahtevku, v nadaljevanju pa na več mestih pojasnilo tudi razloge, zakaj ocenjuje zanikanje tožeče stranke proti nastanku zatrjevane škode za neobrazloženo, torej premalo konkretizirano za obravnavo.

Glede na pojasnilo, kaj pomeni povzemanje navedb strank za razliko od razlogov sodišča za sprejeto odločitev, ne gre za pomanjkljivost sodbe in tudi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, kar izhaja iz nadaljnje obrazložitve te sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 280,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prvič odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke s sklepom in sodbo I Pg 1368/2018 z dne 5. 2. 2020. Sodba je postala pravnomočna v delu, v katerem je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.766,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.060,62 EUR za čas od 18. 5. 2018 do plačila in od zneska 706,00 EUR za čas od 13. 6. 2018 do plačila. Na pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe pa je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 629/2020 z dne 18. novembra 2020 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil preostali del tožbenega zahtevka zavrnjen in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje z uvodoma citirano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 3.213,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.404,24 EUR za čas od 15. 4. 2018 do 20. 11. 2018, od zneska 1.391,13 EUR za čas od 21. 4. 2018 do 20. 11. 2018 in od zneska 418,40 EUR za čas od 18. 5. 2018 do 20. 11. 2018 (I. točka izreka); ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.250,55 EUR (II. točka izreka); zaradi medsebojnega pobota terjatev je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 3.250,55 EUR (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača (razliko) v višini 112,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožeči stranki pa je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 222,86 EUR (V. točka izreka).

3. Zoper takšno odločitev se je tožeča stranka (ponovno) pritožila. Navedla je, da uveljavlja „vse“ pritožbene razloge ter višjemu sodišču predlagala, da razpiše obravnavo, pritožbi ugodi in zavrne pobotni ugovor tožene stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. V celoti je nasprotovala neutemeljenim pritožbenim trditvam in pritožbenemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožečo stranko pa obsodi še na povrnitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Pritožba mora v skladu z določbo 2. točke 335. člena ZPP obsegati (tudi) izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu. Te izjave obravnavana pritožba ne obsega, zato je pritožbeno sodišče pritožbo obravnavalo v skladu z določbo prvega odstavka 350. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. V konkretnem primeru tožeča stranka ni zmagala v sporu v delu, v katerem je sodišče prve stopnje v izreku sodbe: - ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke v višini 3.250,55 EUR (II. točka izreka), - zavrnilo zaradi pobota s terjatvijo tožeče stranke v isti višini tožbeni zahtevek, da ji mora tožena stranka plačati znesek 3.250,55 EUR (IV. točka izreka) in - tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške (V. točka izreka).

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Nesporno je, da je tožena stranka obrambo proti plačilu gradila na stališču, da je terjatev tožeče stranke prenehala po materialnem pravu zaradi pobota, podredno pa je uveljavljala svojo terjatev tudi v procesni pobot terjatvi tožeče stranke. V prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2019 je navedla terjatve, ki jih ima zoper tožečo stranko in s katerimi terjatvami tožeče stranke jih želi pobotati. Izrecno je navedla, da uveljavlja ugovor procesnega pobotanja in da sodišču predlaga, da odloči s tričlenskim izrekom. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zaključilo, da je del terjatve tožeče stranke prenehal zaradi materialnopravnih določb o pobotu. Višje sodišče pa se je v sklepu I Cpg 629/2020 opredelilo, da terjatev tožeče stranke ni prenehala na podlagi določbe 311. člena OZ o pobotu in sodišču prve stopnje naložilo, da naj obravnava ugovor procesnega pobotanja, pred tem pa toženo stranko pozove, da naj še določno opredeli tričlenski izrek, o katerem naj sodišče odloči, kar je ta tudi v ponovljenem postopku storila v vlogi z dne 14. 1. 2021. Tožeča stranka v prvem prvostopnem postopku ni ugovarjala, da niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo procesnega pobotnega ugovora (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku obravnavalo v pobot uveljavljeno terjatev tožene stranke in o njej tudi odločilo. V 14. točki obrazložitve sodbe je pojasnilo, da je tožena stranka dejstva v zvezi z v pobot ugovarjanemu zahtevku podala pravočasno v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnica pa v pritožbi uveljavlja, da tako postopanje ni bilo zakonito ter da ji je bila zato, ker se presoja o utemeljenosti ugovora nanaša le na dejstva in dokaze, ki jih je tožena stranka podala še preden je določno postavila zahtevek iz pobotnega ugovora, odvzeta pravica obravnavanja pred sodiščem. Trdi, da je tožena stranka šele z vlogo 22. 1. 2020 (pravilno 14. 1. 2021) določno postavila „pobotni zahtevek“ in da zato tudi ona ne bi smela biti prekludirana, da šele od takrat dalje nasprotuje prej podanim dejstvom, ne pove pa natančno, katera relevantna dejstva je podala v postopku, pa naj bi jih sodišče prve stopnje prezrlo. Zato ji ni mogoče pritrditi, da ji ni bila dana možnost obravnavanja.

8. Pritožnica je v pritožbi uveljavljala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih sami s sabo v nasprotju zato, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo „ugovora tožene stranke, da predloga bremepisa, ki sta bila izstavljena zaradi nepravočasne dobave vijakov, ne predstavljata ustreznega dokaznega sredstva za zatrjevano škodo, in da iz računov za prevoz blaga ni razvidno, da se ti nanašajo na prevoz blaga, ki ga je tožeča stranka dobavila toženi stranki“, kar naj bi po njenem stališču pomenilo, da iz razlogov same sodbe izhaja, da je tožeča stranka utemeljeno prerekala navedbe tožene stranke o zatrjevani škodi in kar naj bi bilo zato v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje, da obstoju škode ni ugovarjala.

9. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je sodišče prve stopnje povzelo v razloge sodbe tudi obrambne trditve (pravilno) tožeče stranke proti trditvam tožene stranke o zatrjevani škodi, ni podana. V skladu z določbo četrtega odstavka 324. člena ZPP sodišče v pisni obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. V konkretnem primeru je v skladu s citirano procesno določbo sodišče prve stopnje v obrazložitev sodbe povzelo navedbe tožeče stranke, ki jih je podala kot obrambne trditve proti terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot njenemu zahtevku, v nadaljevanju pa na več mestih pojasnilo tudi razloge, zakaj ocenjuje zanikanje tožeče stranke proti nastanku zatrjevane škode za neobrazloženo, torej premalo konkretizirano za obravnavo. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Glede na pojasnilo, kaj pomeni povzemanje navedb strank za razliko od razlogov sodišča za sprejeto odločitev, ne gre za pomanjkljivost sodbe in tudi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, kar izhaja iz nadaljnje obrazložitve te sodbe.

10. Pritožnica tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Višje sodišče je v sklepu I Cpg 629/2020 v točki 12 obrazložitve dalo jasne napotke in sicer, da mora tožeča stranka glede na njeno zavezo, da bo tožeči stranki škodo povrnila, ko ji bo ona plačala zapadle obveznosti, če sedaj temu v pravdi nasprotuje, trditi za vsako posamezno postavko, zakaj nasprotuje zatrjevani škodi zaradi prevoznih stroškov v višini 182,87 EUR in 115,44 EUR ter zaradi zastoja v proizvodnji kupca tožene stranke v višini 800,00 EUR in 1.565,00 EUR. Tožeča stranka pa je v prvi pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku ne glede na navedeno vztrajala, da je dala izjavo o priznanju škode posmehljivo in da zato na njej ni ne trditveno ne dokazno breme glede neobstoja škode. Takemu stališču sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo in je posledično tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka dejstva, da se je tožeča stranka toženi stranki zavezala, da ji bo škodo (specificirano v računu) plačala takoj po plačilu vseh njenih zapadlih obveznosti (B17)1, ni izpodbila, zanikanje dejstev o nastanku škode pa je ostalo na ravni neobrazloženosti, kar bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

11. Tožena stranka je svojo terjatev do tožeče stranke utemeljevala na poslovno odškodninski podlagi. Trdila je, da so ji zaradi zamude dogovorjenega roka dobav tožene stranke nastali stroški, ki ji sicer ne bi nastali, če bi tožena stranka dobave izvedla v rokih v skladu z dogovorom. Tožena stranka ni zanikala, da je z dobavami zamujala. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček).

12. Razloge za presojo utemeljenosti terjatve je sodišče prve stopnje obširno navedlo v 15. točki obrazložitve sodbe. V tem delu vsebuje sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je tudi mogoče preizkusiti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede obstoja odločilnih dejstev za uporabo določbe 239. člena OZ sledi metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka podala ustrezne navedbe in tudi predložila ustrezne dokaze (B9 do B15) o tem, da je zaradi zamude tožeče stranke z dobavami morala sama organizirati prevoz naročenega blaga po delih, namesto celotne količine od enkrat, in da jo je končni kupec bremenil za škodo za zastoj v proizvodnji, ker mu ni pravočasno dobavila vsega naročenega blaga. Zaključilo je, da tožeča stranka ni obrazloženo ugovarjala njenim trditvam o nastali škodi zaradi nespoštovanja dogovorjenih rokov dobave. Na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke je ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko večkrat opozorila na posledice zamud z izpolnitvijo ter da je bila o višini škode tudi obveščena. Ugotovilo je, da se je tožeča stranka z elektronskim sporočilom z dne 17. 5. 2018 dolgovani znesek za škodo tudi zavezala plačati, ko ji bo tožena stranka plačala vse svoje zapadle obveznosti. Zavrnilo je obrambo tožeče stranke, da je bilo navedeno elektronsko sporočilo cinične narave in da nobena škoda sploh ni izkazana.

13. Tožeča stranka trdi v pritožbi, da je tožena stranka za stroške prevoza vijakov zatrjevala, da so ji nastali 6. 3. 2018 in 13. 3. 2018, da pa tožeča stranka ugotavlja, da je iz računa tožene stranke št. 165/2018, ki naj bi utemeljeval škodo, razvidno, da je toženi stranki v znesku 85,40 EUR „obračunala prevoz z 8. 3. 2018“, ko tožeča stranka ni opravila nobene dobave toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka sklicuje na račun v prilogi B14. Ta vsebuje dva zaračunana prevoza in sicer 6. 3. 2018 in 8. 3. 2018, 2X po 85,40 EUR. Ne drži trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni zatrjevala, da so ji nastali stroški prevoza tudi 8. 3. 2018. O tem je podala trditve že v prvi pripravljalni vlogi, kar izhaja tudi iz podatkov spisa.

14. Pritožnica nadalje trdi v pritožbi, da je iz računa št. 195/2018 še razvidno, da se nanaša na relacijo Kamnik-Velenje, medtem ko ima tožeča stranka sedež v ..., račun št. 165/2018 pa se nanaša na relacijo „Velenje-Kamnik-Velenje“, kar pomeni, da je bil prvi prevoz blaga opravljen v Velenju, iz česar naj bi bilo očitno, da obravnavani račun nima opore v ugovoru tožene stranke. Tožena stranka je na navedene pritožbene trditve odgovorila, da je podala pred sodiščem prve stopnje trditve, da je v luči zmanjševanja škode, ki bi lahko nastala zaradi tožničine zamude, pri podizvajalcu tožeče stranke B. d. o. o. sama morala neposredno prevzeti delne izpolnitve; prevoz je opravila družba C. d. o. o. s sedežem v Velenju. Glede „sporne“ relacije pa je navedla, da je prav tako v prvostopenjskem postopku tudi pojasnila, da se sama s prevozništvom ne ukvarja in da je družba C. d. o. o. zaračunala prevoz iz kraja svojega sedeža v Velenju v Kamnik, kjer je bil opravljen prevzem blaga in nazaj v Velenje, kjer je sedež njenega kupca D. d.d., za katerega je naročila vijake. Navedeno tudi izhaja iz podatkov spisa, tožeča stranka pa v pritožbi ne trdi, zakaj tem dejstvom ni ugovarjala pravočasno. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi v odgovoru na pritožbo pravilno poudarjenemu opozorilu, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki vse račune za prevozne storitve posredovala še preden je tožeča stranka zoper njo vložila tožbo zaradi plačila naročenega blaga, kar pomeni, da bi lahko ugovore glede relacije podala že prej, to tudi pravočasno zatrjevala pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storila.

15. Predmet spora je odškodnina zaradi zamude z dobavami tožeče stranke, ki jih je tožena stranka utemeljila tudi na dejstvu, da je morala prevzemati delne dobave. Temu dejstvu tožeča stranka ni nasprotovala. Ni se sklicevala niti na nobena pogodbena določila o tem, da lahko njo bremeni glede na pogodbena določila o kraju dobave drugačna kilometrina. Zato ni mogoče slediti njenim pritožbenim trditvam, da ne obstaja nobena zakonita niti pogodbena podlaga zato, da se tožeči stranki kot dobavitelju blaga nalagajo prevozni stroški do kupca tožene stranke. V kolikor je obstajal dogovor, da mora tožena stranka blago sama prevzeti pri podizvajalcu tožeče stranke po delih, bi morala tožeča stranka pravočasno prerekati trditve tožene stranke, ki je v prvi pripravljalni vlogi natančno opisala pogodbeno razmerja med pravdnima strankama. Trdila je, da so vsa naročila vsebovala tako izdelavo kot dobavo blaga, da je tožeča stranka kršila vse dogovorjene pogodbene pogoje, da je bila tožena stranka prisiljena pri podizvajalcu tožeče stranke po izteku roka za dobavo prevzemati delne dobave in zato najeti prevoznika; opisala je tudi potek dogodkov v zvezi z neaktivnostjo tožeče stranke v razmerju do podizvajalca, zaradi česar je morala namesto nje sama z njim kontaktirati za prevzem delnih dobav, pa ničemur od tega tožeča stranka ni konkretno ugovarjala, čeprav je to možnost imela.

16. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da je tožena stranka glede škode zaradi zastoja proizvodnje pri njenem kupcu zatrjevala le dejstvo, da ji je ta izdal predlog bremepisa, ki naj bi ga dokazovala le s predlogoma bremepisov št. 1 in 2, ki ju je D. d. d. izstavil toženi stranki zaradi nepravočasne dobave dne 28. 2. 2018 in 12. 3. 2018 v skupnem znesku 2.365,00 EUR. Posledično ne drži niti stališče pritožnice, da je te trditve in ta dokaz tožene stranke uspešno izpodbila, česar naj bi sodišče prve stopnje zmotno pri odločitvi ne upoštevalo. Res je, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo podala svoje stališče, da bi morala v knjigovodskem pomenu bremepis svojemu kupcu izstaviti tožena stranka, ki je zaračunala blago, ker se z bremepisom popravlja vrednost na izdanem računu, vendar navedeno stališče za odločitev v sporu ni bilo pomembno, ker je tožena stranka podala v prvi pripravljalni vlogi ustrezne trditve o tem, zakaj in za koliko ter na kakšni podlagi jo je kupec bremenil v zvezi s kupljenim blagom, ki ga je tožena stranka kupila pri tožeči stranki. Kaj drugega v zvezi s temi trditvami naj bi tožeča stranka obrazloženo prerekala, razen tega, da bi v takem primeru morala izdati bremepis tožena stranka, v pritožbi ne trdi. Trdi le, da je iz previdnosti za obstoj škode predlagala zaslišanje E. E., F. F. in G. G., ki so izdali oba predloga bremepisa in da je opozorila, da iz bremepisa ni mogoče identificirati družbe, ki jo omenjeni zastopajo, oziroma, kje so zaposleni, saj je v bremepisu navedeno le „H.“, družba s tako firmo pa v sodnem registru ni vpisana. Medtem pa v zvezi s temi podanimi trditvami sodišču prve stopnje konkretno ne očita, da bi navedene priče tudi moralo zaslišati ter o čem, in da je zato, ker jih ni zaslišalo, ostalo dejansko stanje neraziskano. Tudi v zvezi s predlogom, da naj sodišče razpiše pritožbeno obravnavo, ne predlaga, da naj te priče zasliši pritožbeno sodišče. Zato pritožbene trditve o „iz previdnosti“ predlaganih pričah, za odločitev o pritožbi niso bile pomembne. Glede očitka o neidentificiranem izdajatelju predloga bremepisa pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču iz odgovora na pritožbo, da je s takimi trditvami tožeča stranka prekludirana, saj je bistveni namen sistema prekluzije zahteva po zagotavljanju sodnega varstva v razumnem roku. Ob tem pa je tožena stranka vseeno vnovič pojasnila tožeči stranki, da gre pri oznaki „H.“ za zaščitni znak podjetja, ki ga družbe uporabljajo na svojih dokumentih. Priložila je tudi zgodovinske izpiske AJPES za svojega kupca, ki jih je očitno vpogledala tudi tožeča stranka, saj se sama sklicuje na podatke sodnega registra. Če je menila, da predloga bremepisa ni izdala oseba, ki jo je navedla tožena stranka za svojega kupca, bi to morala pravočasno trditi, pa ni.

17. S tem se izkaže, da tudi pritožbeni očitek nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni podan. Glede na neizpodbito ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

18. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile odločilne za presojo pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je presodilo, da pritožba ni utemeljena, jo je v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških, ki jih je glede na dosežen uspeh v pravdi sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožeči stranki v izračunani višini 112,63 EUR (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo v skladu s stroškovnikom: 375 točk po OT za odgovor na pravno sredstvo, 7,5 točk po OT za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese skupaj 229,50 EUR, povečano za 22% DDV, skupaj 280,00 EUR.

1 A. A. je 17. maja 2018 poslala naslednje sporočilo toženi stranki: Pozdravljeni, Obveščamo vas, da bomo vaš račun 31-18000507 plačali takoj po plačilu vseh vaših obveznosti. IOP se nahaja v priponki. Prosimo, da nam ga podpišete in vrnete na naš e mail. Hvala in lep dan, A. A.