Jedro

Pravica do subvencioniranja najemnine je po njeni vsebini in pravni naravi enaka kot pravice, ki jih navaja Zakon o socialnem varstvu, za odločanje v teh zadevah pa je po 4. točki 1. odstavka 7.člena Zakona o delavnih in socialnih sodiščih pristojno Socialno sodišče.

Izrek

1. Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici se v zadevi izreka za stvarno nepristojno. 2. Zadeva se po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Delavnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka je na podlagi pravnega pouka tožene stranke pri tem sodišču vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.11.2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo javnega stanovanjskega sklada Mestne občine A. z dne 12.9.2005, s katero je organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke za subvencioniranje neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje na naslovu v A.. Predmet odločanja v tej zadevi je odločanje o subvencioniranju najemnine tožeče stranke v neprofitnem stanovanju. Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 69/3 in 18/4 - ZVKSES) v 1. odstavku 121. člena določa, da je do subvencioniranja najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju do višine neprofitne najemnine ali bivalni enoti, namenjeni začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, če njegov dohodek ali dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, povečanega za 30% njihovega ugotovljenega dohodka in za znesek najemnine, določene v 3. odstavku istega člena. Minimalni dohodek in ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, se ugotavlja na način, kot ga za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči določajo predpisi o socialnem varstvu. Subvencioniranje najemnine je torej socialna kategorija, saj se pri njenem dodeljevanju kot bistvena uporabljajo predvsem socialna merila, ki določajo pravico do subvencioniranja najemnine. Pravica do subvencioniranja najemnine je po njeni vsebini in pravni naravi enaka kot pravice, ki jih navaja Zakon o socialnem varstvu (Ur. list RS, št. 54/92, 56/92, 41/99, 26/01 in 7/04 - ZSV). Za odločanje v teh zadevah pa je po 4. točki 1. odstavka 7.člena Zakona o delavnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 2/04 - ZDSS-1) pristojno Socialno sodišče. V navedeni zakonski določbi je namreč določeno, da je Socialno sodišče pristojno za odločanje na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov to je o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takšnega prejemka odločilen premoženjski cenzus (točka 4.b 1.odstavka 7.člena ZDSS-1).

Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni stvarno pristojno, zato je na podlagi 19. člena in 1. odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 16/99 in 96/02 - ZPP), v zvezi z določbo 16. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki je na podlagi 2. točke 2. odstavka 13. člena ZDSS stvarno in krajevno pristojno za reševanje predmetnega spora.