Jedro

Tožnica nima prav, ko navaja, da zato, ker je bila v konkretnem primeru ponudba za prodajo kmetijskih zemljišč dana na oglasno desko leta 1999, to je v času veljavnosti ZKZ, ki ni predpisoval roka za podajo vloge za odobritev pravnega posla, ni mogoče uporabiti določbe 22. člena ZKZ, ki je pričela veljati 17. 4. 2003 z uveljavitvijo ZKZ-B. Za odločitev v tej zadevi namreč ni odločilno, kdaj je bila dana ponudba za prodajo teh nepremičnin na oglasno desko, temveč kdaj je tožnica vložila vlogo za odobritev pravnega posla, kar pa je nesporno storila 7. 3. 2007, to je po uveljavitvi ZKZ-B. Postopek odobritve pravnega posla se namreč začne z vlogo za odobritev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijanim sklepom v zvezi s sklepom o popravi pomote zavrgel zahtevo tožnice za odobritev pravnega posla pridobitve lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 235 in 225 k.o. ..., ki ga nadomešča sodba Okrajnega sodišča v Brežicah P 95/1999 z dne 21. 8. 2002, ki je postala pravnomočna 6. 7. 2004. V obrazložitvi navaja, da je tožnica 7. 3. 2007 vložila zahtevo za odobritev pravnega posla nakupa nepremičnin parc. št. 235 - stanovanjska stavba v izmeri 65 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 51 m2 in dvorišče v izmeri 1012 m2 ter parc. št. 225 – sadovnjak v izmeri 3235 m2, vinograd v izmeri 423 m2, pašnik v izmeri 275 m2, vse k.o. ..., last A.A. in B.B., na podlagi sodbe, ki nadomešča kupoprodajno pogodbo. O zahtevi je upravni organ že trikrat odločil, vendar pa so bili v posledici vloženih pravnih sredstev izdani akti odpravljeni in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek z ustreznimi postopkovnimi usmeritvami. Tako je bila nazadnje s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS U 2233/2008 z dne 20. 10. 2009 odpravljena odločba prve stopnje z dne 24. 4. 2008, s katero je upravni organ predlagani pravni posel odobril, Upravno sodišče RS pa mu je zadevo vrnilo v ponovni postopek. Pri obrazložitvi svoje odločitve se je sodišče oprlo na stališče in sprejeto sodno prakso (sodbe Upravnega sodišča RS št. U 357/2008 z dne 13. 10. 2009, U 2447/2007 z dne 26. 8. 2008 in U 2322/2005 z dne 5. 9. 2006), po kateri je treba prvi odstavek 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) razlagati tako, da v primeru, če stranka s svojim zahtevkom za sklenitev kupoprodajne pogodbe pri sodišču uspe, 60-dnevni rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla pri pristojnem upravnem organu teče od pravnomočnosti sodbe dalje. Na podlagi podatkov v upravnih spisih tako sodišče ugotavlja, da je sodba Okrajnega sodišča v Brežicah P 95/1999 z dne 21. 8. 2002 postala pravnomočna 6. 7. 2004, to pa je v času, ko je že veljal ZKZ-B (Uradni list RS, št. 36/03), ki je pričel veljati 17. 4. 2003 in je dopolnil ZKZ/96 ter določil rok za vložitev vloge za odobritev, ki ga prejšnji zakon ni predpisal. Glede na navedeno bi morala biti vloga za odobritev pravnega posla vložena pri prvostopnem upravnem organu najkasneje do 6. 9. 2004. Ker pa je bila vložena šele 7. 3. 2007, bi jo moral upravni organ kot prepozno zavreči. V obravnavanem primeru gre namreč za prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. V primeru zamude pa pomeni za stranko izgubo pravice do odobritve pravnega posla in s tem posledično nezmožnost pravno veljavnega prenosa lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. Upravni organ prve stopnje v izpodbijanem sklepu v celoti povzema navedeno razlago kot utemeljitev za izdajo tega sklepa. Sklep je izdan na podlagi določb 3. točke prvega odstavka 129. člena v povezavi z drugim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Drugostopni organ je z odločbo z dne 18. 1. 2011 pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil. V obrazložitvi poudarja, da je bil izpodbijani sklep izdan v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS U 2233/2008 z dne 20. 10. 2009. Ugotavlja, da je prvostopni organ v ponovnem postopku, skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sledil napotkom Upravnega sodišča RS, danem v navedeni sodbi. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila zahteva za odobritev pravnega posla vložena prepozno. Pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na napačno stališče sodišča glede določbe prvega odstavka 22. člena ZKZ, na katerem temelji izpodbijani sklep, pa pritožbeni organ ni presojal, ker ti ne vplivajo na odločitev v zadevi.

Tožnica v tožbi uvodoma podaja navedbe o kronološkem poteku postopkov. Poudarja da ZKZ/96 ni določal roka za vložitev vloge za odobritev pravnega posla. Z uveljavitvijo ZKZ-B 17. 4. 2003 pa je bil določen rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla, in sicer v 60 dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, to je po izteku 30 dnevnega roka objave ponudbe na oglasni deski. Za primere, ko sklenjeni pravni posel nadomešča sodna odločba, začetek teka roka v zakonu ni določen. Stališču Upravnega sodišča RS v sodbi U 2233/2008 nasprotuje sodna praksa drugih sodišč (višjega in vrhovnega sodišča), kot tudi pravna teorija. Meni, da je pravno nesprejemljivo, da bi zamuda roka za vložitev vloge stranki odvzela pravico do preveritve, ali pravni posel izpolnjuje pogoje po ZKZ, in pravico do njegove odobritve. V sodbah, ki jih v izpodbijanem sklepu citira prvostopni upravni organ, sprejeto stališče je v medsebojnem nasprotju in delno arbitrarno. Po mnenju tožnice je takšno stališče Upravnega sodišča RS potrebno ustavne presoje, saj evidentno predstavlja tudi kršitev z Ustavo RS zagotovljene pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj nejasne in nepopolne zakonske določbe ni dopustno razlagati tako restriktivno, da za stranke predstavljajo izgubo pravic. Sicer pa na podlagi sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 547/2010 z dne 24. 2. 2010 in II Cp 1621/2010 z dne 7. 7. 2010 v 22. členu ZKZ določen 60 dnevni rok ni prekluziven, ker zakon nikjer ne določa, da bi zamuda tega roka imela za posledico neodobritev pravnega posla. Ker zamuda prekluzivnega roka za stranko pomeni prenehanje pravice ipso iure, mora biti narava roka iz namena zakonske določbe jasno razvidna. V nadaljevanju navaja, da je bila ponudba za prodajo nepremičnin parc. št. 225 in 235 k.o. ... na oglasno desko dana 12. 5. 1999, to je v času veljavnosti ZKZ, ki ni predpisoval roka za podajo vloge za odobritev pravnega posla. Določba 22. člena ZKZ, s katero je bil uzakonjen rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla, je bila uveljavljena šele 17. 4. 2003 z ZKZ-B. Po Ustavi RS je retroaktivna veljavnost zakonov prepovedana, zato spremenjene določbe 22. člena ZKZ za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo sprememb ZKZ, ne morejo veljati. Meni, da je prehodna določba 5. člena ZKZ-B, ki določa, da se postopki za odobritev pravnega posla, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo v skladu z ZKZ-B, mogoče upoštevati le za postopke, ko je bila ponudba na oglasno desko dana po uveljavitvi ZKZ-B oziroma eventualno še za ponudbe, dane v času 90 dni pred njegovo uveljavitvijo, ko je bilo 60 dnevni rok objektivno še možno ujeti. Zato se določba 5. člena ZKZ-B za primere, ko je bila ponudba na oglasno desko dana v letu 1999, ne morejo nanašati in za takšne primere 60 dnevni rok za podajo vloge ni predpisan. Za takšne primere, ko je bila ponudba na oglasno desko dana v letu 1999 in je tožnica kot edina sprejemnica ponudbe morala sklenitev pravnega posla uveljavljati s tožbo zoper ponudnika, je nesprejemljivo sklicevanje Upravnega sodišča RS na namen zakonodajalca pri uveljavitvi roka iz 22. člena ZKZ-B, ko naj bi se ponudnika zavarovalo negotovosti in neomejene vezanosti na ponudbo, saj že samo dejstvo, da je edina sprejemnica ponudbe sklenitev pravnega posla uveljavljala s tožbo, dokazuje njen pravni interes za sklenitev pravnega posla in uveljavitev lastninske pravice z vknjižbo v zemljiški knjigi, kar je po pravnomočnosti sodbe tudi predlagala. V nadaljevanju tožbe se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 835/2007, iz katerega izhaja, da ni razlogov, da bi določbe ZKZ o sklepanju pogodb za prodajo kmetijskih zemljišč razlagali drugače kot tako, da je pogodba sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, ko ponudnik prejme izjavo kupca o sprejemu ponudbe, kar izhaja iz celotnega poglavja ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči, saj je določil obliko in vsebino ponudbe ter izjave o sprejemu ponudbe, ni pa uredil morebitnega naknadnega trenutka sklenitve pogodbe. Zaradi tega je sklepati, da je bil zakonodajalčev namen, da se za določitev časa sklenitve pogodbe uporabijo splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker je za veljavnost takšne pogodbe določena naknadna odobritev pristojne upravne enote, je pogodba sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve. Sklicuje se tudi na članke, objavljene v Pravni praksi, avtorjev dr. Miha Juharta, Francija Krivica, Danila Ukarja ter Janča Ljubinskega. Stališča pravne teorije v celoti pritrjujejo vsem dosedanjim prizadevanjem tožnice, da za primere, kot je konkreten, ko je torej edina sprejemnica ponudbe sklenitev pravnega posla oziroma sestavo listine o pravnem poslu morala uveljavljati s tožbo zoper ponudnika, ki je ponudbo podal v letu 1999, rok iz prvega odstavka 22. člena ZKZ ne velja, ker ga objektivno ni mogoče izpolniti. Zaradi tega je izpodbijani sklep nezakonit in predstavlja kršitev z Ustavo RS zagotovljene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožnico zasliši ter po izvedeni glavni obravnavi odloči tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep v zvezi s sklepom o popravi pomote odpravi ter samo odloči o stvari tako, da odobri pravni posel pridobitve lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 235 in 225 k.o. ..., ki je sklenjen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 95/1999 z dne 21. 8. 2002 med A.A. in B.B. kot prodajalcema in tožnico kot kupcem, podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep v zvezi s sklepom o popravi pomote odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Stranki z interesom A.A. in B.B. se v odgovoru na tožbo sklicujeta na sodbo Upravnega sodišča RS U 2233/2008 in izpostavljata, da je pravno naziranje tožnice zmotno. V zvezi s tožničinim stališčem glede 5. člena ZKZ-B izpostavljata, da ne gre za enotni postopek in prehodne določbe 5. člena ZKZ-B ni mogoče upoštevati le za postopke, ko je bila ponudba dana na oglasno desko po uveljavitvi ZKZ-B. Novela ZKZ-B je izrecno določila, da se uporablja zgolj za postopke za odobritev pravnega posla, začete pred uveljavitvijo tega zakona. Če je novela izrecno določila, da velja le za postopke za odobritev pravnega posla, po sklepanju po nasprotnem razlogovanju torej ne velja za druge postopke, predvidene po tem zakonu, torej tudi ne za postopke ponudbe za prodajo predmetnih nepremičnin. Gre namreč za dva povsem ločena postopka, saj se postopek ponudbe za prodajo nepremičnin začne na predlog lastnika kmetijskih zemljišč, medtem ko se postopek za odobritev pravnega posla začne na predlog pridobitelja nepremičnine oz. osebe, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, torej na predlog kupca. Iz povedanega tudi izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za retroaktivno uporabo ZKZ-B. Tožnica je vlogo za odobritev pravnega posla vložila šele 7. 3. 2007, torej mnogo po 17. 4. 2003, ko je začel učinkovati ZKZ-B. Glede tožničinega sklicevanja na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 835/2007 pa poudarja, da le-ta ni uporaben za konkreten primer. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne ter ji naloži plačilo njunih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2011 se tožnica sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011, ki sicer obravnava problematiko nepopolne vloge za odobritev pravnega posla, je pa analogno sklepati, da je vloga za odobritev pravnega posla pravočasno vložena, če jo je oseba, ki je „pravočasni sprejemnik ponudbe“, vložila v roku 60 dni od izteka roka za sprejem ponudbe (tj. 30 dni od dneva, ko je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote). Z navedenim stališčem je Vrhovno sodišče RS v celoti izpodbilo dosedanjo sodno prakso Upravnega sodišča RS, da je v primeru izdaje sodne odločbe, kot pisnega dokaza sklenjenega pravnega posla treba za začetek teka roka za vložitev vloge za odobritev pravnega posla upoštevati dan pravnomočnosti.

Stranki z interesom v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2011 odgovarjata na navedbe tožnice v njeni pripravljalni vlogi in navajata, da je tako po prvem odstavku 20. člena starega ZKZ, kot po prvem odstavku 22. člena novele ZKZ-B k vlogi za odobritev pravnega posla treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu. Enako je določeno tudi s sedaj veljavnim ZKZ-C. Stališče Vrhovnega sodišča RS, podano v sodbi X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011, je po mnenju strank z interesom v celoti v nasprotju z veljavno sodno prakso in bo deležno kritične presoje in verjetno spremenjeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni spora o tem, da je tožnica vlogo za odobritev pravnega posla nakupa nepremičnin parc. št. 225 in 235, obe k.o. ... vložila 7. 3. 2007. Prav tako ni sporno, da je sodba Okrajnega sodišča v Brežicah P 95/99 z dne 21. 8. 2002, ki nadomešča kupoprodajno pogodbo za nepremičnini parc. št. 225 in 235 k.o. ..., postala pravnomočna 6. 7. 2004. Sporno pa je, ali je vlogo za odobritev pravnega posla vložila pravočasno oziroma, glede na tožbene ugovore, ali je v konkretnem primeru sploh podan rok, v katerem bi morala tožnica takšno vlogo vložiti.

Sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče v obravnavani zadevi že odločilo, in sicer s sodbo U 2233/2008 z dne 20. 10. 2009, s katero je tožbi B.B. in A.A. (v tej zadevi strank z interesom) ugodilo, odločbo Upravne enote Brežice št. 330-569/07-21 (B1403) z dne 24. 4. 2008, s katero je le-ta odobrila pravni posel pridobitve lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 225 in 235 k.o. ..., ki ga nadomešča sodba Okrajnega sodišča v Brežicah P 95/99 z dne 21. 8. 2002, v katerem so udeleženi: A.A. in B.B. kot prodajalca ter C.C. kot kupec, odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V tej sodbi je Upravno sodišče, v skladu s sprejeto sodno prakso Upravnega sodišča RS, zavzelo stališče, da je treba prvi odstavek 22. člena ZKZ razlagati tako, da v primeru, če stranka s svojim zahtevkom za sklenitev kupoprodajne pogodbe pri sodišču uspe, 60 dnevni rok za vložitev vloge za odobritev pravnega posla pri pristojnem upravnem organu teče od pravnomočnosti sodbe dalje. Glede na takšno stališče v navedeni sodbi, na katero je bil upravni organ po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan, ob upoštevanju zgoraj navedenih nespornih dejanskih okoliščin (to je datum vložitve vloge za odobritev pravnega posla in datum pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah P 95/99), sodišče sodi, da je odločitev upravnih organov obeh stopenj pravilna. Pri tem se sodišče, v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopne odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi ugovori pa je treba še dodati: Po presoji sodišča tožnica nima prav, ko navaja, da zato, ker je bila v konkretnem primeru ponudba za prodajo nepremičnin parc. št. 225 in 235 k.o. ... dana na oglasno desko leta 1999, to je v času veljavnosti ZKZ, ki ni predpisoval roka za podajo vloge za odobritev pravnega posla, ni mogoče uporabiti določbe 22. člena ZKZ, ki je pričela veljati 17. 4. 2003 z uveljavitvijo ZKZ-B. Za odločitev v tej zadevi namreč ni odločilno, kdaj je bila dana ponudba za prodajo teh nepremičnin na oglasno desko, temveč kdaj je tožnica vložila vlogo za odobritev pravnega posla, kar pa je nesporno storila 7. 3. 2007, to je po uveljavitvi ZKZ-B. Postopek odobritve pravnega posla se namreč začne z vlogo za odobritev. Zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je pri svoji odločitvi uporabil določbo prvega odstavka 22. člena ZKZ, ki določa, da fizična ali pravna oseba, ki sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, poda vlogo za odobritev pravnega posla; pri čemer se vloga vloži pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del; vlogo za odobritev pa je treba vložiti najpozneje v šestdesetih dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ. Tako v tej zadevi ni prišlo do retroaktivne uporabe zakona, zato sodišče takšen tožbeni ugovor zavrača. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 547/2010 z dne 24. 2. 2010 in II Cp 1621/2010 z dne 7. 7. 2010 pa sodišče odgovarja, da gre v navedenih dveh sodnih odločbah za vprašanje roka za vložitev tožbe na izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma tožbe za sklenitev pogodbe z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine. Tako stališče Višjega sodišča v Ljubljani, da 60-dnevni rok iz 22. člena ZKZ ni prekluziven rok, saj zakon nikjer ne določa, da bi zamuda tega roka imela za posledico neodobritev pravnega posla, po presoji sodišča ni bilo bistveno za odločitev v zadevah I Cp 547/2010 in II Cp 1621/2010. Zato sodišče meni, da ni v nasprotju z odločilnim razlogom predmetne sodbe. Pri tem pa sodišče opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 714/2008 z dne 4. 3. 2010, iz katere izhaja, da mora kupec vlogo za odobritev vložiti v prekluzivnem roku 60 dni od poteka roka za sprejem ponudbe, kar pomeni, da postane po poteku tega roka izpolnitev odložnega pogoja odobritve upravne enote nemogoča, kar pomeni, da pogodba ne more ostati v veljavi. Po presoji sodišča pa se tožnica ne more uspešno sklicevati niti na sodni odločbi Vrhovnega sodišča RS, in sicer na sklep II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009 ter na sodbo X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011, saj le-ti govorita o tem, kdaj je sklenjena pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča oziroma o tem, kdaj je vloga za odobritev pravnega posla popolna. Tudi stališče Vrhovnega sodišča v navedenih dveh sodnih odločbah, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem, ker je za njeno veljavnost določena naknadna odobritev pristojne upravne enote, ni v nasprotju s stališčem sodišča v obravnavani zadevi. Tako sodišče sodi, da odločitev sodišča v predmetni zadevi ni v nasprotju z obstoječo sodno prakso.

Po vsem povedanem je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je prvostopni organ vlogo za odobritev pravnega posla pravilno zavrgel. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno in je sodišče v konkretnem primeru presojalo pravilnost uporabe materialnega prava, je odločitev na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na nejavni seji. Zato je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnice.

Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.