Jedro

Pristojnost sodišča prve stopnje za zahtevek iz naslova izbrisne tožbe je podana, ker je za izbrisno tožbo na podlagi 1. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 (v nadaljevanju Uredba Bruselj Ia) podana izključna (mednarodna) pristojnost slovenskega sodišča, saj gre za ustanovitev oziroma izbris stvarne pravice (hipoteke) na nepremičnini, ki se nahaja v Republiki Sloveniji. Morebiten dogovor o pristojnosti ne bi imel pravne veljave, saj ne more izključiti pristojnosti sodišča, ki ima v skladu s 24. členom Uredbe Bruselj Ia izključno pristojnost (4. točka 25. člena Uredbe Bruselj Ia).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 739,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor pristojnosti slovenskega sodišča (I. točka izreka) in sklenilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pri napačni ugotovitvi, da notarski zapis SV 852/07 z dne 18. 5. 2007 vsebuje dva med seboj povsem ločena in samostojna pravna posla, sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2444/2016 z dne 15. 3. 2017, iz katere pa izhaja ravno nasprotno, in sicer da gre pri sklenitvi dolgoročnega posojila in njegovega zavarovanja za odvisna pravna posla. Sodišče prve stopnje je posledično napačno ločeno sklepalo o sodni pristojnosti za odločanje o vsakem posameznem tožbenem zahtevku. V predmetnem pravdnem postopku je primarno vprašanje ničnost kreditne pogodbe, zato je ključno, ali je Okrožno sodišče v Ljubljani pristojno za presojo zahtevka za ugotovitev njene ničnosti. V luči tega so nepravilne in tudi nerelevantne ugotovitve izpodbijanega sklepa glede pristojnosti za odločanje o izbrisni tožbi. Vprašanje materialnopravne veljavnosti pravnega posla, ki je podlaga za vknjižbo stvarne pravice, ima naravo vmesnega ugotovitvenega zahtevka. Glede tega so si razlogi izpodbijanega sklepa med seboj v očitnem nasprotju in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, saj izpodbijani sklep navaja, da sta zahtevka v medsebojnem razmerju prejudicialnosti, po drugi strani pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izključno pristojno za zahtevek iz naslova izbrisne tožbe in da dogovor o pristojnosti ne pride v poštev. Nadalje pritožba trdi, da ne gre za spor o verodostojnosti javne listine oziroma o njeni veljavnosti zaradi pomanjkljive obličnosti, temveč gre za vprašanje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti toženke in morebitne nepoštenosti pogodbenih pogojev. Sodišče prve stopnje je v posledici napačne nasprotne ugotovitve brez ustreznega pojasnila izključilo uporabo določb II. poglavja Uredbe Bruselj Ia, ki izrecno urejajo pristojnost sodišč v civilnih in gospodarskih zadevah. Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, zakaj naj bi bila v predmetni zadevi ključna pravila III. poglavja Uredbe Bruselj Ia, ki urejajo priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb. Ker tudi ne gre za sporno vprašanje verodostojnosti oziroma veljavnosti notarskega zapisa, za odločitev o ugovoru pristojnosti niso relevantna pravila o priznavanju in izvršitvi tujih sodnih odločb. Absurdna je argumentacija prvostopenjskega sodišča, da bi bil dogovor o pristojnosti potencialno relevanten za presojo pristojnosti le, če bi bil sklenjen v obliki zasebne listine, ne pa v obliki notarskega zapisa. Takšno razlikovanje med zasebnimi in notarskimi zapisi ne izhaja ne iz določb Uredbe Bruselj Ia, Zakona o notariatu, ne ustaljene sodne prakse. Odločilni razlogi o tem so materialnopravno zmotni in tudi popolnoma nejasni. Ker je dogovor o pristojnosti sodišča v Celovcu iz kreditne pogodbe, ki po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni potrošniška, veljaven, Okrožno sodišče v Ljubljani za odločanje ni pristojno.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdne stranke so 18. 5. 2007 pri notarju v Republiki Sloveniji sklenile neposredno izvršljiv notarski zapis SV-852/07, s katerim so potrdile potrošniško kreditno pogodbo št. 78 z istega dne in sklenile sporazum o zavarovanju denarne terjatve, med drugim z vknjižbo hipoteke na nepremičninah. V 16. členu kreditne pogodbe so določile, da se za to pogodbo uporablja pravo Republike Slovenije. Zapisale pa so tudi, da "v vseh sporih iz tega pravnega posla priznavajo kreditojemalec, poroki / _zastavna dolžnika ne glede na višino zneska sodstvo okrajnega sodišča v Celovcu, vendar je kreditodajalcu prepuščeno, da zahtevke iz tega kreditnega dogovora in poslovne zveze nasploh uveljavlja tudi pri vsakem drugem pristojnem sodišču, ki je pristojno za kreditojemalca ali poroke / zastavna dolžnika"._

6. Tožnika sta potem, ko je Okrajno sodišče v Domžalah s strani toženke predlagano izvršbo proti njima odložilo pod pogojem, da v roku 30 dni vložita tožbo na ugotovitev ničnosti potrošniške kreditne pogodbe št. 78, pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložila tožbo, s katero zahtevata ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in neveljavnosti vpisa hipoteke ter izbris hipoteke.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da je pristojno za odločanje v postopku, je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pristojnost presojalo za vsak tožbeni zahtevek posebej. Zmotno je prepričanje toženke, da je primarno vprašanje v sporu ničnost kreditne pogodbe in da se zato pristojnost za vse tri zahtevke naveže nanjo. Kvečjemu se pristojnost za vse zahtevke opredeli glede na zahtevek, za katerega je določena izključna pristojnost določenega sodišča.1

9. Pristojnost sodišča prve stopnje za zahtevek iz naslova izbrisne tožbe je podana, ker je za izbrisno tožbo na podlagi 1. točke 24. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 (v nadaljevanju Uredba Bruselj Ia) podana izključna (mednarodna) pristojnost slovenskega sodišča, saj gre za ustanovitev oziroma izbris stvarne pravice (hipoteke) na nepremičnini, ki se nahaja v Republiki Sloveniji.2 Morebiten dogovor o pristojnosti ne bi imel pravne veljave, saj ne more izključiti pristojnosti sodišča, ki ima v skladu s 24. členom Uredbe Bruselj Ia izključno pristojnost (4. točka 25. člena Uredbe Bruselj Ia).

10. Podana je tudi pristojnost za odločanje o zahtevku zaradi ugotovitve ničnosti sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se dogovor o pristojnosti iz kreditne pogodbe (če je sploh veljaven) ne razteza na sporazum o zavarovanju denarne terjatve, saj gre za dva ločena (čeprav odvisna) pravna posla. Morebitno razmerje odvisnosti sicer dveh ločenih pravnih poslov ne pomeni, da se dogovor o pristojnosti iz enega pravnega posla prenese tudi na drugi (ločen) pravni posel.3 Obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu zato ni protislovna in ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stranka je tako lahko tožena pred vsemi sodišči, ki so pristojna na podlagi Uredbe Bruselj Ia. Slovensko sodišče je za ničnosti zahtevek glede sporazuma o zavarovanju denarne terjatve pristojno na podlagi povezanosti tega zahtevka z izbrisno tožbo. Uredba Bruselj Ia namreč v 4. točki 8. člena določa, da če se tožba lahko povezuje s tožbo zoper istega toženca v zvezi s stvarnimi pravicami na nepremičninah, je lahko oseba s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici v zadevah v zvezi s pogodbo tožena pred sodiščem v državi članici, v kateri se nahaja nepremičnina. Zgoraj je bilo že obrazloženo, da se izbrisni zahtevek nanaša na stvarno pravico (zastavno pravico) na nepremičnini v Republiki Sloveniji in je zato podana izključna mednarodna pristojnost slovenskega sodišča. Zahtevek za ugotovitev ničnosti sporazuma o ustanovitvi hipoteke, zapisanega v notarskem zapisu, in zahtevek za izbris hipoteke, vknjižene na podlagi navedenega sporazuma, sta v medsebojnem razmerju prejudicialnosti, saj je utemeljenost izbrisne tožbe v celoti odvisna od utemeljenosti ugotovitvenega (ničnostnega) zahtevka. Oba zahtevka sta postavljena v isti tožbi zoper isto toženo stranko in ju je na podlagi njunega medsebojnega razmerja smiselno obravnavati skupaj.

11. Nazadnje pa je ne glede na morebiten dogovor o pristojnosti4 pristojnost sodišča prve stopnje podana tudi za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Tudi ta zahtevek je v medsebojnem razmerju prejudicialnosti z zahtevkom za ugotovitev ničnosti sporazuma o ustanovitvi hipoteke (in posledično z izbrisno tožbo).5 Tožnika ničnost navedenega sporazuma utemeljujeta ravno z ničnostjo same kreditne pogodbe (zaradi nepoštenih pogojev v njej). Da gre za dva med seboj odvisna pravna posla, navaja tudi toženka sama v pritožbi. Zastavna pravica ni samostojna, temveč stranska (akcesorna) pravica, ki je v svojem obstoju vezana na obstoj zavarovane terjatve.6 O (ne)veljavnosti sporazuma o ustanovitvi hipoteke in povezanega vpisa v zemljiško knjigo je zato nemogoče odločiti, ne da bi sodišče najprej odločilo o neveljavnosti kreditne pogodbe, na podlagi katere je bil navedeni sporazum sklenjen. Vse tri zahtevke je nujno obravnavati skupaj.7 Ker pa je za enega od zahtevkov izključno pristojno slovensko sodišče, lahko o njih odloča zgolj to sodišče. Upoštevaje lego zastavljene nepremičnine in vrednost spora (prvi odstavek 32. člena in prvi odstavek 57. člena ZPP) je v zadevi stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

12. Toženkin ugovor pristojnosti je na podlagi vsega navedenega neutemeljen. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako kljub napačni uporabi materialnega prava pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnikoma pa mora povrniti stroške za odgovor na pritožbo po tarifni številki 21/2 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) v višini 990 točk oziroma 594,00 EUR, materialne stroške po 11. členu OT v višini 11,88 EUR (2 %) in DDV v višini 133,30 EUR (22 %), skupno 739,18 EUR. Pritožbene stroške jima mora plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

1 Prim. drugi odstavek 182. člena ZPP, po katerem je v primeru, da veljajo za enega od zahtevkov pravila o izključni krajevni pristojnosti, različne zahtevke mogoče uveljavljati z isto tožbo samo pri sodišču, ki je pristojno po pravilih o izključni krajevni pristojnosti. 2 Tako tudi sodbi Sodišča (drugi senat) v zadevi C‑630/17 (Anica Milivojević proti Raiffeisenbank St. Stefan-Jagerberg-Wolfsberg eGen) z dne 14. 2. 2019 in v zadevi C‑417/15 (Wolfgang Schmidt proti Christiane Schmidt) z dne 16. 11. 2016. 3 Medsebojna odvisnost dveh pravnih poslov pomeni zgolj to, da je veljavnost enega pravnega posla (oziroma utemeljenost z njim povezanega zahtevka) odvisna od veljavnosti drugega pravnega posla. 4 Veljavnost prorogacijske klavzule v kreditni pogodbi je vprašljiva. Iz pogodbe ni povsem razvidno, ali so stranke z njo želele določiti zgolj krajevno pristojnost ali tudi mednarodno pristojnost (glej sklepne predloge generalne pravobranilke Verice Trstenjak v zadevi C-327/10). Tudi sicer je določilo jezikovno nejasno in ga je glede na to, da je bila pogodba vnaprej pripravljena s strani toženke, skladno z 83. členom Obligacijskega zakonika potrebno razlagati v korist druge stranke. Poleg tega je ob jezikovni nejasnosti veljavnost zapisane klavzule vprašljiva tudi zato, ker naj bi zavezovala zgolj tožnika, medtem ko toženki kot močnejši stranki (ne glede na to, ali gre za potrošniško pogodbo ali ne) omogoča alternativno izbiro kateregakoli drugega pristojnega sodišča. 5 Prim. VSL Sklep I Cp 1927/2017 z dne 15. 11. 2017. 6 VSL sodba III Cp 2444/2016 z dne 15. 3. 2017, na katero se sklicuje tudi toženka. 7 V primeru, da bi sodišče prve stopnje o neveljavnosti kreditne pogodbe odločilo zgolj kot o predhodnem vprašanju, o tem (in samo o tem) zahtevku pa bi sicer odločalo drugo sodišče, bi lahko sodišči izdali nasprotujoči si sodbi. Takšna nevarnost obstoja nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajali iz ločenih postopkov, je v nasprotju z interesi pravne varnosti na ravni EU oziroma njenih članic.