Jedro

Med strankama ostaja sporno, ali je tožnica upravičena do vrnitve plačanih davčnih obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. Tožnica je namreč v aprilu 2003 sama poplačala celotni znesek obveznosti družbe. Vračilo davka je urejal ZDavP v 95. členu oziroma ZDavP-1 v 32. členu, sedaj veljavni ZDavP-2 pa ga ureja v 97. členu. Pri tem je bistveno, da po podatkih spisa tožnica ne razpolaga z veljavnim pravnim naslovom, ki bi ji omogočal vrnitev plačanega davka, in kaj takega niti ne trdi. Razlogi za vrnitev davka, ki jih uveljavlja in ki se nanašajo na odpravo sklepov o izvršbi, za odločitev niso relevantni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Davčni urad Ljubljana zahtevi tožnice z dne 21. 7. 2004 za vračilo plačanega davka iz naslova dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. v višini 72.235,05 EUR, ni ugodil. Hkrati je tudi odločil, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. V obrazložitvi pojasnjuje dosedanji potek postopka in ugotavlja, da je bil, kot izhaja iz podatkov v spisu, v konkretnem primeru postopek prisilne izterjave zoper tožnico uveden pravočasno, saj jo je potrebno šteti za aktivno družbenico izbrisane družbe A. d.o.o. Kot taka pa je odgovorna za obveznosti izbrisane družbe. Obveznost, odmerjena z odločbo Agencije za plačilni promet št. 95126 z dne 23. 11. 1995, s strani izbrisane družbe ni bila poravnana. Zato je bila slednjo dolžna poravnati pravna naslednica izbrisane družbe, torej tožnica. Ta je v aprilu 2003 sama poplačala celoten znesek zapadlih davčnih obveznosti z izračunanimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 72.062,17 EUR. Po podatkih davčnih evidenc so bile v času plačila obveznosti izterljive, pravica do izterjave pa ni zastarala. Preveč plačani davek iz naslova zamudnih obresti od davka od dohodkov pravnih oseb v višini 36,40 EUR in iz naslova zamudnih obresti od prometnega davka v višini 119,78 EUR pa je bil zavezanki z odločbo vrnjen dne 12. 4. 2006. Razlika v višini 16.224,72 EUR, ki je nastala glede na sklep o izvršbi, izdan 21. 3. 2003 oziroma 20. 10. 2004, je zgolj posledica datumsko različnih izračunov zamudnih obresti v posameznih sklepih o davčni izvršbi. Višina dolgovanega zneska na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 21. 3. 2003 znaša 17.061.739,70 SIT, saj so bile zamudne obresti od glavnice 2.171.455,40 SIT izvršljive dne 3. 2. 1996, obračunane do dne 21. 3. 2003. Višina dolgovanega zneska na podlagi kasneje izdanega sklepa o prisilni izterjavi z dne 20. 10. 2004, znaša 13.418.314,96 SIT z zamudnimi obrestmi od glavnice 2.171.455,40 SIT izvršljive dne 3. 2. 1996, izračunanimi do 17. 9. 2001. V izračunu višine dolga po tem sklepu davčni organ ni upošteval plačil v mesecu aprilu 2003, saj je bilo dejansko stanje dolga v sklepu ugotovljeno na dan izbrisa družbe A. d.o.o. iz sodnega registra. Zaradi navedenega zavezanka ni upravičena do vračila razlike v znesku 3.888.093,00 SIT oziroma 16.224,27 EUR, saj ta razlika ne predstavlja napake v izračunu višine davčnega dolga, ampak zgolj datumsko različno stanje dolga glede na tek zamudnih obresti. V ponovnem postopku je davčni organ tako ugotovil, da zavezanka ne izkazuje preplačila davka v skladu s 97. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), zato ni upravičena do vračila davka.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-29-398/2011-6 z dne 5. 11. 2012 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi podrobno obrazloži dosedanji potek postopka. Meni, da je glede na sodbo Vrhovnega sodišča tako sporno zgolj, ali je pritožnica upravičena do zneska 16.224,72 EUR. Zahteva za vračilo preostalega zneska davka pa je nesporna. Tudi po mnenju pritožbenega organa v zadevi ni sporno, da je pritožnica tista, ki jo je potrebno šteti kot osebo, na katero je prešla obveznost iz sodnega registra izbrisane družbe A. d.o.o. Znesek 16.224,72 EUR predstavlja razliko med zneskom po sklepu o izvršbi z dne 20. 10. 2004 in tem, kar je pritožnica plačala. Do razlike je prišlo iz razloga, ker so bile nadaljnje zamudne obresti obračunane po sklepu z dne 20. 10. 2004 le do 17. 9. 2001. Je pa v izreku sklepa pisalo, da dolžnica dolguje tudi zakonite zamudne obresti od datuma, navedenega v dolgovanem seznamu, do dneva celotnega plačila davčnega dolga. Torej poleg zamudnih obresti do 17. 9. 2001 revalorizacijsko razliko za čas zadržanja po sklepu Ustavnega sodišča RS z dne 23. 5. 2002 in poleg zamudnih obresti iz seznama zaostalih obveznosti, tudi zakonite zamudne obresti od datuma, navedenega v dolgovnem seznamu, do dneva celotnega plačila dolga.

V zvezi z odločbama Ustavnega sodišča RS št. U-I-233/01-14 z dne 5. 2. 2004 in U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, na katere se tožnica v pritožbi prav tako sklicuje, pritožbeni organ citira 44. člen Zakona o Ustavnem sodišču. V konkretni zadevi so bili postopki pravnomočno končani pred izdajo navedenih odločb Ustavnega sodišča. Sicer pa pritožnica obračunanim zamudnim obrestim ni ugovarjala. Iz knjigovodske evidence davčnega organa je tako razvidno, da pritožnica v zvezi z odločbo z dne 27. 12. 1995 izdano izbrisani družbi, ni plačala nič več, kot je bila dolžna plačati oziroma je tisto, kar je plačala preveč, dobila povrnjeno.

Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo obeh davčnih organov ne strinja. Poudarja, da davčnemu organu nikoli ni ničesar dolgovala, zoper njo pa tudi ne obstaja nikakršna pravnomočna odločba, na podlagi katere bi bila karkoli dolžna. Da naj bi bila tožnica dolžna karkoli plačati kot pravna naslednica izbrisane družbe, davčni organ ni pravnomočno ugotovil z nobeno odločbo. Tako je bila prisiljena plačati tuj davčni dolg. V vseh izdanih sklepih zoper tožnico je obravnaval vprašanje pravnega nasledstva tožnice kot predhodno vprašanje zgolj v obrazložitvi sklepa o prisilni izterjavi. Odločanje davčnega organa o predhodnem vprašanju je imelo podlago v prvem in drugem odstavku 147. člena ZUP. V konkretnem primeru pa sta bili obe odločbi o izvršbi odpravljeni, zato je treba šteti, da o predhodnem vprašanju ni bilo odločeno oziroma, da predhodno vprašanje sploh ni bilo rešeno. Tožnica zoper zanjo neugodni obrazložitveni del odločb Ministrstva za finance z dne 9. 6. 2004 in 13. 9. 2006 sploh ni imela pravnega sredstva. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka prisilne izterjave. Davčni organ je z odpravo svojih sklepov z dne 21. 3. 2003 in 20. 10. 2004 vsebinsko odpravil tudi odmerni odločbi zoper tožnico. Seznam nastalih obveznosti kot izvršilni naslov se je glasil na dolžnika A. d.o.o., ne pa na tožnico. Tožnica je že v svoji prvotni pritožbi zoper sklep z dne 21. 3. 2003 izrecno ugovarjala, da ni pravna naslednica izbrisane družbe. Sklep z dne 20. 10. 2004 sploh ni imel sestavin v skladu z določbami 43. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDav-P). Dodatno nezakonit je bil tudi iz razloga, ker ga je davčni organ izdal po poteku enoletnega roka po objavi izbrisa družbe A. d.o.o. iz sodnega registra. Razlika v višini 16.224,72 EUR predstavlja po mnenju davčnega organa zgolj razliko za nadaljnje zamudne obresti, ki jih je bila tožnica dolžna poravnati. Tožnica tako logiko davčnega organa prereka, saj meni, da je nedopustno, da izdaja davčni organ odločbe z različnimi izreki po višini, nato pa v postopku išče razloge za svoje ravnanje. Čeprav je bil davčni postopek zoper izbrisano družbo končan s pravnomočno odločbo z dne 23. 11. 1995, pa se je zoper tožnico z izdajo sklepa o prisilni izterjavi z dne 21. 3. 2003 šele začel. Tako ni mogoče ignorirati odločb Ustavnega sodišča, ki so bile izdane v času po izdaji sklepa o prisilni izterjavi z dne 21. 3. 2003, do pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka zoper njo. Ker davčna organa teh odločb nista upoštevala, je bila s tem podana kršitev materialnega prava in kršitev določb postopka. Tožnica je izrecno v svojih pritožbah ugovarjala tudi znesku davčnega dolga po višini zaradi nepravilno izračunanih zamudnih obresti. Ob upoštevanju dveh odločb Ustavnega sodišča, bi bil pravilno ugotovljen dolg izbrisane družbe nekajkrat manjši. Sama ni bila aktivna družbenica izbrisane družbe, pač pa je bil to njen že pokojni mož. Z odločbo z dne 22. 6. 2012 je tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnice. Je neenakopravna stranka v davčnem postopku, saj je lahko ugovarjala, da ni pravna naslednica izbrisane družbe izključno v pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi. Poleg tega je z izpodbijano odločbo podan tudi poseg v ustavno zagotovljene pravice tožnice do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave RS.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, tožnici pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnice iz tožbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe organa prve in druge stopnje. Dodaja, da se s tožečo stranko strinja, da je v dosedanjih postopkih Vrhovno sodišče RS sodbo Upravnega sodišča odpravilo v celoti, vendar pa je tako iz sodbe Vrhovnega sodišča, kot tudi nato Upravnega sodišča nesporno razvidno, da je bil sporen le del s strani tožnice zahtevanega zneska. Glede pravnega nasledstva oziroma odgovornosti tožeče stranke za dolgove izbrisane družbe, pa iz določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) ni izhajalo, da bi za uveljavitev terjatev zoper družbenike izbrisanih družb bil potreben pravnomočen sklep o izvršbi, oziroma da bi sploh bil potreben sklep o izvršbi. ZFPPod ni predpisoval načina uveljavitve terjatev zoper družbenike izbrisanih družb, prav tako pa položaja aktivnega družbenika ne opredeljuje kot samostojno pravno celoto, ki je lahko predmet samostojnega odločanja. Glede sklicevanja tožeče stranke na določbo 147. člena ZUP tožena stranka dodaja, da iz določbe jasno izhaja, da gre za predhodno vprašanje, kadar spada to vprašanje v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo. Z odpravo sklepa o izvršbi se tudi ni odpravilo izvršilnega naslova, na podlagi katerega je bila tožeča stranka dejansko dolžna plačati dolgovani znesek. Prav tako ni mogoče govoriti o zamudi prekluzivnega roka. Terjatev je bila namreč do tožeče stranke kot družbenice izbrisane družbe uveljavljena pravočasno, odprava sklepa o izvršbi in vrnitev zadeve v ponovni postopek pa tega dejstva ne spremeni. Tožeči stranki je bilo tudi v zadostni meri pojasnjeno različno stanje dolga, ki ga je kot družbenica izbrisane družbe dolgovala. Sklicevanje tožeče stranke na odločbo Ustavnega sodišča z dne 2. 3. 2006 in 24. 5. 2007 pa je neutemeljeno, saj se nanaša na Obligacijski zakonik. Glede obresti v davčnem postopku pa se uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. Glede ostalih navedb, na katere se je tožeča stranka sklicevala tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo, pa je bilo tožeči stranki že odgovorjeno. Obveznost plačila zamudnih obresti je bila tožnici naložena že s samo odmerno odločbo, ki je bila podlaga za plačilo. Iz odmerne odločbe je tudi razvidno, da zamudne obresti tečejo, dokler obveznost ni v celoti poplačana. Slednje je bilo v skladu s 100. členom ZDavP. Nič drugače pa ne določata 31. člen ZDavP-1 in 96. člen ZDavP-2. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na seji v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Tudi v tem upravnem sporu ostaja med strankama sporno, ali je tožnica upravičena do vrnitve plačanih davčnih obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. Tožnica je v aprilu 2003 sama poplačala celotni znesek 72.062,17 EUR. V letu 2003 veljavni ZDavP je 47. členu določal, da davčni organ s sklepom ustavi postopek prisilne izterjave po uradni dolžnosti ali na predlog dolžnika med drugim tudi, če je dolžnik davčni dolg plačal. Enako določbo ima tudi 1. točka prvega odstavka 155. člena veljavnega ZDavP-2. Po mnenju sodišča bi zato davčni organ tudi v konkretnem primeru moral uporabiti omenjeno zakonsko določbo in po prejetju plačil tožnice v aprilu 2003, postopek davčne izvršbe ali po lastni presoji ali na pobudo dolžnice ustaviti, ne pa ponovno izdajati sklepov o izvršbi. Vračilo davka je urejal ZDavP v 95. členu oziroma ZDavP-1 v 32. in veljavni ZDavP-2 v 97. členu. Iz podatkov v spisu tako izhaja, da tožnica z veljavnim pravnim naslovom, ki bi ji omogočal vrnitev plačanega davka, ne razpolaga in kaj takega tudi ne trdi. Zatrjevani razlogi za vrnitev davka, ki se nanašajo na odpravo sklepov o izvršbi, prav tako niso relevantni, saj so že po aprilu 2003 nastopili zakonski pogoji za ustavitev davčne izvršbe zoper tožnico. Izdani sklepi so bili zato nepotrebni oziroma pravno zgrešeni. Ni tudi sporno, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

V ostalem se sodišče na obširne relevantne razloge, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi na razloge, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore sklicuje, in jih, da ne bi prišlo do ponavljanja, v smislu 71. člena ZUS-1 ne navaja.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.