Jedro

Ker je bila tožnica ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let, je že na podlagi zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji v trajanju 6 mesecev, izpolnila pogoje določene v drugem odstavku 59. člena ZUTD in seštevanje zavarovalnih dob na podlagi 25. člena MBKSZ ni potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2020 in odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, št. ... z dne 17. 2. 2020 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 406,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, II. točka izreka izpodbijane sodbe pa posledično odpravi in odloči, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. Navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnica državljanka Severne Makedonije, kjer ni dopolnila zavarovalne dobe, da je bila ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let in da je z zaposlitvijo od 1. 8. 2019 do 31. 2. 2020 pri A. v Republiki Sloveniji dopolnila 6 mesecev zavarovalne dobe. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica po drugem odstavku 59. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD) izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, materialno pravno zmotno. Tožnica je namreč državljanka Severne Makedonije, s katero ima Republika Slovenija sklenjen in ratificiran sporazum, v katerem sta državi pogodbenici dogovorili in določili medsebojne odnose na področju socialnega zavarovanja. V skladu s Sporazumom o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (Ur. l. RS, št. 35/2000, v nadaljevanju: BMKSZ) denarno nadomestilo med brezposelnostjo, do katerega je oseba upravičena po pravnih predpisih ene države pogodbenice, ne sme biti zmanjšano, spremenjeno, zamrznjeno, odvzeto ali zaseženo, ker upravičenec prebiva na ozemlju druge države pogodbenice. V skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije so mednarodne pogodbe, ki jih sklene Republika Slovenija, nadrejene sprejeti zakonodaji v Republiki Sloveniji. Zato se v obravnavanem primeru upošteva pogoj kot je določen v mednarodnem sporazumu. Meni, da se pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za tožnico uporablja izključno sporazum, ki pa kot pogoj določa pridobljeno zavarovalno dobo v trajanju 9 mesecev v zadnjih 12 mesecih pred nastankom brezposelnosti. Tožnica pogoja za dodelitev pravice ne izpolnjuje, saj se upošteva 25. člen Sporazuma. Ta določa, da se zavarovalna doba, dosežena z obveznim zavarovanjem po pravnih predpisih ene države pogodbenice, upošteva pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po pravnih predpisih druge države pogodbenice, če je bil brezposelni v državi pogodbenici, v kateri uveljavlja nadomestilo, v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo zahtevka za nadomestilo v delovnem razmerju in obvezno zavarovan za primer brezposelnosti najmanj 9 mesecev, in če pri tem niso bili kršeni predpisi o zaposlovanju tujcev. Po mnenju tožene stranke Sporazum določa splošni pogoj za priznanje pravice do denarnega nadomestila zavarovancem, državljanom pogodbenic, in sicer ne glede na njihovo starost, zaradi česar posebnih določb drugega odstavka 59. člena ZUTD v povezavi z drugim odstavkom 60. člena ZUTD za tujca, državljana Republike Severne Makedonije, ki nima 9 mesecev zavarovalne dobe v 12 mesecih v državi, kjer uveljavlja pravico, ni mogoče uporabiti.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim navedbam. Sklicuje se na 7. člen Sporazuma, iz katerega izhaja, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno pridobitno dejavnost, veljajo pravni predpisi države pogodbenice, na katere ozemlju se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja. Določba 25. člena Sporazuma bi eventualno prišla v poštev le, če bi tožnica ob nastanku zavarovalnega primera v Republiki Sloveniji uveljavljala tudi zavarovalno sodbo v Republiki Severni Makedoniji. Tožnica uveljavlja zavarovalno dobo zgolj v Republiki Sloveniji. Po določbah ZUTD izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, saj za obvezno zavarovanje zaposlenih tujih državljanov v Republiki Sloveniji veljajo pravni predpisi Republike Slovenije.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2020 s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 17. 2. 2020. S slednjo odločbo je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker tožnica ni dosegla 9 mesecev zavarovalne dobe, ki ga kot splošni pogoj za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti določa 25. člen Sporazuma.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in katero pravno podlago je potrebno uporabiti za odločanje o tej pravici.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med strankama ni sporno, čemur tudi pritožba ne osporava, da je tožnica državljanka Severne Makedonije, kjer ni dopolnila zavarovalne dobe, da je z zaposlitvijo od 1. 8. 2019 do 31. 1. 2020 pri A. v Sloveniji dopolnila 6 mesecev zavarovalne dobe in da je bila tožnica ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let. Nadalje iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti vložila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje dne 5. 2. 2020 po tem, ko ji je dne 31. 1. 2020 pri A. v Republiki Sloveniji prenehalo delovno razmerje.

9. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v ZUTD in sicer v določbi 59. člena ZUTD in BMKSZ.

10. Pritožba pravilno navaja, da so v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije mednarodne pogodbe, ki jih sklene Republika Slovenija, nadrejene sprejeti zakonodaji v Republiki Sloveniji. To pomeni, da je Sporazum hierarhično nad ZUTD. Vendar za pritožbeno rešitev zadeve v obravnavanem primeru to ni relevantno.

11. Dvostranski sporazumi o socialnih zavarovanjih so namenjeni zagotavljanju pravic oseb - zavarovancev, ki se gibljejo med državami. Zanje med drugim velja temeljno načelo enakega obravnavanja, določenega v 4. členu Sporazuma in načelo izključne uporabe zakonodaje ene države določeno v 7. členu. Ta določa, da za obvezno zavarovanje zaposlenih oseb in oseb, ki opravljajo samostojno pridobitno dejavnost, veljajo pravni predpisi države pogodbenice, na katere ozemlju se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja. Posebej pa je uveljavljeno tudi načelo ohranitve pridobljenih pravic. Po Sporazumu ne sme biti državljan Republike Severne Makedonije, ki v nekem trenutku dela in živi v Republiki Sloveniji, pred tem pa je delal in živel v Republiki Severni Makedoniji, ob nastanku zavarovalnega primera in uveljavljanju pravic iz tega naslova, v slabšem položaju kot državljan Republike Slovenije, ki ves čas dela in živi v Republiki Sloveniji.

12. V takšnem primeru predstavlja pravno podlago 25. člen BMKSZ, ki ga je že v celoti citiralo sodišče prve stopnje in ga tudi pravilno razlogovalo. Določba 25. člena BMKSZ določa namreč pogoje za upoštevanje tuje zavarovalne dobe oziroma seštevanje zavarovalnih dob pri uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Po tej določbi se za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po predpisih druge države pogodbenice, to je po ZUTD, lahko upošteva Severno makedonska zavarovalna doba pod pogojem, da ima zavarovanec najmanj 9 mesecev slovenske zavarovalne dobe v zadnjih 24 mesecih. V nasprotnem primeru Severno makedonske zavarovalne dobe ni mogoče upoštevati za izpolnjevanje (splošnega) pogoja 9 mesecev zavarovalne dobe v zadnjih 24 mesecih (prvi odstavek 59. člena ZUTD).

13. V obravnavanem primeru določba prvega odstavka 59. člena ZUTD za tožnico pri uveljavljanju pravice do nadomestila za primer brezposelnosti ne pride v poštev, pač pa določba drugega odstavka. Ta določa, da se ne glede na prejšnji odstavek brezposelni osebi, mlajši od 30 let, pravico prizna, če je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 6 mesecev v zadnjih 24 mesecih.

14. Ker je bila tožnica ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let, je že na podlagi zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji v trajanju 6 mesecev, izpolnila pogoje določene v drugem odstavku 59. člena ZUTD in seštevanje zavarovalnih dob na podlagi 25. člena MBKSZ ni potrebno.

15. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nepravilni in nezakoniti in zadevo v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) vrnilo v ponovno upravno odločanje, da se skladno z njegovimi napotki popolno ugotovi dejansko stanje in ponovno odloči o vtoževani pravici. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da v prvem postopku drugi zakonski pogoji za priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti niso bili ugotavljani, saj je bila tožničina zahteva zavrnjena že iz razloga, ker naj ne bi izpolnila splošnega pogoja dopolnjene zavarovalne dobe.

16. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP tožnici priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 379,99 EUR. Stroški v takšnem znesku predstavljajo 375 točk po Odvetniški tarifi 15/4 in 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, to je 7,5 točke oziroma skupaj 382,5 točke, kar pri vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 229,50 EUR. Ker so pooblaščenci tožnice zavezanci za DDV, je sodišče na skupni znesek v višini 229,50 EUR priznalo še 22 % DDV, to je 50,49 EUR, skupno torej 279,99 EUR. Stroške za odgovor na pritožbo v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, da jih plača v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.