Jedro

Dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno, če je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca cestno prometne stroke zaključilo, da obdolženčevo vključevanje v promet na prednostno cesto v nepreglednem križišču ni bilo zadosti previdno. O objektivni odgovornosti tako ni mogoče razpravljati.

Izrek

Pritožba obdolženega M. P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi M. P. je dolžan plačati 70.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila denarna kazen v višini 35 dnevnih zneskov, torej 227.010,00 SIT. Rok plačila tega zneska je 3 mesece. Odločeno je še bilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 114.365,00 SIT in povprečnino v znesku 40.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi po zagovornikih iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje je predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in se ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno in v popolnosti ugotovilo dejansko stanje. Ob razsoji je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Sodišče druge stopnje,prav tako kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da je obdolženi kršil določila V. odstavka 50. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa ter da je ta kršitev v neposredni vzročni zvezi s prometno nezgodo. Čeprav je res, da križišče zaradi žive meje ni popolnoma pregledno, pa ta okoliščina nikakor ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obdolženi ni storil vsega, da bi se varno vključil v promet iz stranske na prednostno cesto. Iz mnenja izvedenca cestno- prometne stroke jasno izhaja, da bi obdolženi, če bi ustavil pred robom prednostne ceste, lahko zagledal motorno kolo oškodovanca T. G., ko je bilo to od njega oddaljeno 20 - 30 metrov. Kljub nepreglednosti križišča bi obdolženi zato lahko preprečil trčenje. Drugače kot pritožnik je sodišče druge stopnje mnenja, da je pravilna tudi ugotovljena krivdna oblika nezavestne malomarnosti. Obdolženi bi se glede na okoliščine, da je poznal križišče, v katerega je pripeljal, da je vedel, da je slabše pregledno, ter da je promet zaradi obvoza večji, moral in mogel zavedati, da po prednostni cestni lahko pripelje vozilo in da brez posebno skrbnega ravnanja lahko pride do prometne nesreče. Zato o objektivni odgovornosti ni mogoče razpravljati. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z zakonom, ko je opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženega. Iz spisa je razvidno, da je bil obdolženi pravilno vabljen na glavno obravnavo, prav tako pa tudi v vabilu opozorjen na možnost sojenja v nenavzočnosti, če se na vabilo ne bi odzval. Prav tako ne drži pritožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje priče S. L.. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj zaslišanje te priče ni potrebno. Sicer pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje kakorkoli dajalo prednost državnemu tožilcu. Tudi s sklicevanjem na učbenik o varni vožnji ni mogoče izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V konkretni kazenski zadevi je potrebno upoševati le konkretne prometne razmere. Evidentno je, da te, vsaj glede preglednosti, niso bile ugodne in so zato narekovale obdolžencu še previdnejše vključevanje v promet na prednostni cesti. Izvedenec cestnoprometne stroke je samo kot eno izmed možnosti prepričanja o varnem izpeljavanju na prednostno cesto res navedel pomoč sopotnika izven avtomobila. Če ta možnost pri obdolžencu ni prišla v poštev, pa bi moral sam ravnati previdneje, da ne bi izsilil prednosti, kakor se je to tudi zgodilo. Kar se tiče grajanja "postavitve" vozila (5. stran sodbe) pa je jasno, da gre za pisno napako, saj kršeno določilo prometnega zakona postavitve vozila ne omenja. Ob vsebinski razlagi obrazložitve izpodbijane sodbe se očitek sodišča prve stopnje nanaša le na nadaljevanje vožnje (neustavitev), zaradi česar obdolženi ni pustil mimo skuterja z obema oškodovancema. Tako ne gre za odločilno dejstvo. Sicer pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navesti mesta dolžne ustavitve, saj je dokazano, da je prišlo do trčenja, ko je bilo obdolženčevo vozilo v gibanju že na prednostni cesti. Sodišče druge stopnje je ocenilo tudi primernost izrečene kazenske sankcije. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki so vplivale na izbiro in na odmero denarne kazni ter dolžino plačilnega roka. Izrečena denarna kazen je povsem primerna in zato ni potrebe za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sicer pritožnik ni pojasnil, katere okoliščine niso bile upoštevane. Sodnega opomina za to kaznivo dejanje pa sploh ni mogoče izreči. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati povprečnino kot edini strošek pritožbenega postopka.Ta je odmerjena glede na zapletenost zadeve, trajanja pritožbenega postopka in glede na obdolženčeve premoženjske razmere, ki so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji.