Jedro

Novela ZZZDR iz leta 2004 je v zakonu dodala to, kar je bilo že dolga leta ustaljeno stališče sodne prakse, torej da lahko in ob katerih pogojih lahko razvezani zakonec s posebno tožbo po razvezi zakonske zveze zahteva določitev preživnine zase.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v večjem delu ugodilo tožbenemu zahtevku, vloženem po razvezi zakonske zveze pravdnih strank, in tožencu naložilo, da mora tožnici od 9.4.2001 dalje plačevati po 45.000 SIT mesečne preživnine. Tožbeni zahtevek za določitev preživnine tudi za čas pred vložitvijo tožbe je zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica iz upravičenih razlogov ni uveljavljala preživninskega zahtevka že v razveznem postopku in da so bili že takrat izpolnjeni pogoji za določitev preživnine v prisojenem znesku.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja "vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku" (ZPP) in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne ali razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču ali razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Toženec zatrjuje, da procesne in materialnopravne kršitve pomenijo tudi kršitev Ustave Republike Slovenije (URS), saj gre za grob poseg obeh sodišč v temelje pravne države in za uvajanje pravnega nereda. Zmotno je sklicevanje na načelno pravno mnenje iz leta 1957, saj je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. SRS, št. 15/76 do Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB1) začel veljati kasneje, v 81. členu pa jasno določa, da se taka preživnina določi s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže. Pravdni stranki sta zakonsko zvezo sklenili po uveljavitvi ZZZDR in zato omenjeno načelno pravno mnenje zanju ne velja. Ker preživninski zahtevek ni bil vložen hkrati z razvezno tožbo, bi ga morali sodišči zavreči. Iz razveznega spisa izhaja, da je bila toženka dolžna plačevati preživnino za dve hčerki, glede na postavljene zahtevke pa se tudi ni ugotavljala krivda za razvezo. Toženec poudarja, da se krivemu zakoncu ne prisodi preživnina. Po mnenju revizije sta sodišči hote spregledali, da je tožnica solastnica stanovanjske hiše v V., zatrjuje pa tudi solastništvo na stanovanju toženčeve matere. Takega zakonca glede na odločbo pritožbenega sodišča, ki jo toženec citira, ni mogoče šteti za nepreskrbljenega. Toženec poudarja razloge iz določene odločbe revizijskega sodišča in zatrjuje, da nič od zahtevanih pogojev za določitev preživnine v sedaj obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Glede na datume razveze in vložitve sedanje tožbe ni mogoče upoštevati kasneje pridobljene odločbe o invalidnosti III. kategorije, po kateri je tožnica pridobila status invalidne osebe, ki je sposobna za lažja dela, sede in v ugodnih klimatskih pogojih. Toženec je obolel za virusom HIV in je zato nedvomno manj sposoben za delo, pa kljub temu dela v težjih razmerah v Etiopiji, saj je od tega odvisno njegovo preživetje in preživetje dveh hčerk študentk. Upoštevanje navedene odločbe invalidske komisije predstavlja poleg materialnopravnih in procesnih kršitev tudi kršitev temeljnih načel pravne države. Toženec pojasnjuje, da je preživnino tožnici v času razveznega postopka plačeval zato, ker je bil po zakonu dolžan pomagati in preživljati svojega zakonca (50. člen ZZZDR), sedaj pa se mu to ravnanje šteje v slabo. Materialnopravno napačen je zaključek, da naj bi toženec dokazoval, da preživlja hčerki. Poleg tega mora sodišče v skladu z določeno revizijsko odločbo skrbno analizirati vse možnosti, ki jih lahko prinaša nepremično premoženje, česar pa v tej pravdni zadevi sodišči nista storili. Zato toženec pojasnjuje, da bi s prodajo skupne hiše v tržni vrednosti 400.000 EUR tožnica pridobila dovolj kapitala za spodobno življenje do upokojitve v kraju izven Ljubljane ali v bivši jugoslovanski republiki. Namesto tega zavlačuje z delitvijo skupnega premoženja, se noče izseliti in tako onemogoča prodajo ter bo to premoženje verjetno zapravila, saj toženec sedaj s tožbo uveljavlja plačilo uporabnine. V dopolnitvi revizije toženec zatrjuje, da je sedaj ugotovil, da je tožnica v letu 2003 imela dohodke tudi iz naslova pokojnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Presoja obeh sodišč, da tožnica iz upravičenih razlogov ni že v razveznem postopku uveljavljala zahtevka za svoje preživljanje, temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah. Zakonska zveza pravdnih strank je bila razvezana s prvostopenjsko sodbo z dne 11.5.2000, ki jo je pritožbeno sodišče v tem delu potrdilo s sodbo z dne 20.9.2000. Po prejemu pritožbene odločbe je toženec v decembru 2000 prenehal tožnici plačevati 45.000 SIT mesečne preživnine, ki jo je v času razveznega postopka po svoji odselitvi od doma prostovoljno plačeval vse od julija 1999 dalje. Zaradi toženčevega prenehanja s plačevanjem preživnine je tožnica 9.4.2001 vložila tožbo za določitev preživnine.

Toženec v reviziji prvič pojasnjuje, da naj bi tožnici med razveznim postopkom prostovoljno plačeval preživnino zato, ker je bila to njegova zakonska obveznost po 50. členu ZZZDR. Ta trditev je v nasprotju z njegovo izjavo pri centru za socialno delo med razveznim postopkom, da bo tožnici plačeval preživnino vse do njene zaposlitve (in ne samo do razveze zakonske zveze), poleg tega pa je v tej pravdni zadevi zaslišan kot stranka pojasnil pravi razlog za prenehanje plačevanja preživnine (kar je prvostopenjsko sodišče povzelo v razlogih svoje sodbe), ki je v tem, da se s tožnico nista uspela dogovoriti o prodaji skupne hiše. V reviziji prvič ponujene drugačne razlage zato ni mogoče upoštevati.

Toženec se ne strinja z materialnopravnimi razlogi obeh sodišč, ali in kdaj lahko zakonec po razvezi zakonske zveze s posebno tožbo še uveljavlja preživninski zahtevek proti drugemu zakoncu. Pri tem se sklicuje na pred uveljavitvijo novele ZZZDR-C veljavno besedilo 81. člena, zlasti na tisti del, po katerem se preživnina za zakonca določi s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže. Zato toženec graja razloge zlasti prvostopenjskega sodišča, ki se je sklicevalo na načelno pravno mnenje iz leta 1957 (in na odločbo revizijskega sodišča iz leta 1981) o možnem kasnejšem uveljavljanju preživninskega zahtevka za razvezanega zakonca. O pomembnem razlogu pritožbenega sodišča, ki je opozorilo na besedilo 81. a člena ZZZDR-C in na dejstvo, da je ta sprememba začela veljati 1.5.2004, torej pred izdajo prvostopenjske sodbe, revizija ne pove ničesar. Zato revizijsko sodišče pojasnjuje, da je navedena novela v zakonu dodala to, kar je bilo že dolga leta ustaljeno stališče sodne prakse, torej da lahko in ob katerih pogojih lahko razvezani zakonec s posebno tožbo po razvezi zakonske zveze zahteva določitev preživnine zase. Čeprav se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na načelno pravno mnenje, sprejeto na podlagi prejšnjih družinskopravnih predpisov, je sodna praksa tudi na podlagi novega ZZZDR dopuščala uveljavljanje preživninskih zahtevkov razvezanih zakoncev po razvezi zakonske zveze, če so bili izpolnjeni določeni pogoji. Med njimi so bile tudi zahteve, da zakonec v samem razveznem postopku iz upravičenih razlogov ni uveljavljal preživnine zase, da je tožbo vložil čimprej in da so razlogi za določitev preživnine obstajali že ob sami razvezi zakonske zveze ter ob vložitvi posebne tožbe. Taka ustaljena sodna praksa je veljala tudi v obdobju zadnjih petnajstih let pred uveljavitvijo novele (glej npr. sodbi VS RS II Ips 902/94, II Ips 486/2004 itd.). Zato so zmotne toženčeve revizijske opredelitve o kršitvah ZPP, ker naj bi bila tožnica "prekludirana" v svoji pravici, o kršitvah materialnega prava iz 81. člena ZZZDR in nekonkretizirane trditve o grobem posegu v pravno državo in posledični kršitvi same URS.

Ostale toženčeve revizijske trditve izpodbijajo popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati. Gre za vprašanje pravilnosti in popolnosti dejanske podlage za presojo, ali je tožnico šteti za nepreskrbljenega zakonca v smislu besedila 81. člena ZZZDR tako pred kot tudi po uveljavitvi novele iz leta 2004. Pritožbeno sodišče je posebej poudarilo, da toženec v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tožničini zmanjšani delovni sposobnosti. Toženec sedaj z revizijo to dejansko ugotovitev izpodbija. Opredeljuje jo sicer kot procesno kršitev, češ da se sodišči ne bi smeli opreti na odločbo z dne 14.10.2003 (dejansko sta sodišči opozarjali na odločbo ZPIZ z dne 5.8.2002 in ne na odločbo zavoda za zaposlovanje z dne 14.10.2003). Vendar ne gre za nobeno procesno kršitev, saj se je tožnica že v tožbi, vloženi tri mesece po prenehanju plačevanja preživnine, sklicevala na svoje slabo zdravstveno stanje in kronično bolezen ter predložila zdravstveno dokumentacijo, iz odločbe, na katero se sklicujeta obe sodišči, pa izhaja, da je ta bolezen kronične narave, kar pomeni, da je obstajala že v času razveznega postopka in tudi v času vložitve tožbe, ko se je tožnica nanjo sklicevala.

Netočne so tudi nekatere druge revizijske trditve. Krivdo za nevzdržne razmere, ki so pripeljale do razveze zakonske zveze, sta obe sodišči ugotavljali v tem postopku in presodili, da ne gre za take okoliščine, ki jih je pripisati tožnici oziroma ki vplivajo na njeno pravico do preživnine. Ni res, da naj bi iz razveznega spisa izhajalo, da je tožnica dolžna plačevati preživnino za dve hčerki, saj je bila tudi po toženčevi izpovedi preživnina določena za eno hčerko (druga je bila že polnoletna), pa še to v znesku samo 10.000 SIT, katerih pa toženec po lastni izjavi ni terjal v izvršilnem postopku, ker je vedel, da tožnica nima denarja. Težko razumljiva ali vsaj nenavadna je revizijska trditev, da naj bi sodišči hote spregledali tožničino solastništvo hiše (prav: skupno lastništvo), ko pa je v obeh sodbah o tem vprašanju dovolj razlogov, ki so tudi materialnopravno pravilni (prvostopenjsko sodišče: tožnica uporablja le del hiše, ostali prostori so zaklenjeni, ker ne ve, ali bi ji toženec dovolil uporabo cele hiše in ker nima niti denarja za ogrevanje cele hiše; toženec ji ni ponudil uporabe cele hiše, da bi mogoče lahko na tej podlagi pridobivala kakšne dohodke; drugostopenjsko sodišče: skupna lastnina na hiši ne prinaša tožnici nobenih dohodkov, zgolj zaradi lastništva tožnice ni mogoče šteti za preskrbljeno). Ker sta obe sodišči presojali tudi okoliščine v zvezi s skupno hišo, se toženec v reviziji neutemeljeno sklicuje na odločbo revizijskega sodišča II Ips 214/95, ki je poleg tega tudi razveljavitvene narave. Sklicevanje na odločbo II Ips 404/95 pa ni razumljivo, saj toženec v reviziji v zvezi s to odločbo v poudarjenem besedilu opozarja na razloge, ki pa pomenijo prepis zakonske določbe 81. člena ZZZDR. Tudi drugi razlogi iz navedene odločbe niso taki, da bi bili primerljivi s to pravdno zadevo. Vse ostale toženčeve trditve v zvezi s skupnim premoženjem, njegovo zatrjevano vrednostjo, potekom razdružilnega postopka itd. pomenijo nedovoljene revizijske novote.

Trditev, ki jih toženec uveljavlja v dopolnitvi revizije, revizijsko sodišče ne more obravnavati, saj je bila dopolnitev vložena po izteku revizijskega roka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev o določitvi preživnine tožnici v mesečnem znesku 45.000 SIT na podlagi tožbe, vložene po razvezi zakonske zveze, materialnopravno pravilna in skladna z 81. članom ZZZDR, ustaljeno sodno prakso in med pravdo uveljavljeno novelo ter njenim 81.a členom ZZZDR. Zato je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).