Jedro

Ker tožnik skladno z dogovorom, iz katerega izhaja, da ima tožnik po preteku nepretrganega delovnega razmerja v drugi družbi pravico do zaposlitve pri toženi stranki na delovnem mestu organizatorja zastopniške mreže, po prenehanju delovnega razmerja v drugi družbi pri toženi stranki ni pravočasno uveljavljal pravice do zaposlitve, je to pravico izgubil. Posledično tožena stranka do tožnika nima nikakršnih obveznosti (tudi odškodninskih), ki bi izhajale iz tega dogovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto organizator zastopniške mreže po pogojih iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2005 sklenjene med tožnikom in družbo A d.o.o., .. c. .., B, oz. po pogojih iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010 sklenjene med tožnikom in družbo C d.o.o., .. c. .., B; da mu je dolžna izplačati odškodnino v višini 1.900,00 EUR mesečno za čas od 25. 7. 2012 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi v smislu predhodnega odstavka. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe je vložil pritožbo tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pogoj za veljavnost dogovora o zavezi ene stranke za bodočo sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni pisna oblika pogodbe. Zato sodišče ne bi smelo vztrajati le pri pisnem dogovoru z dne 14. 6. 2005, temveč bi moralo upoštevati tudi ustne obljube, ki so bile podane tožniku s strani predstavnikov tožene stranke ob prehodu iz družbe D v družbo E , zlasti obljube A.A. Te obljube so pravzaprav ustni dodatki (aneksi) k osnovnemu dogovoru. Pri vseh navedenih pravnih osebah gre za povezane osebe s prepleteno lastniško in osebno (vodstveno) strukturo, ki vse poslujejo na istem naslovu. V tem smislu je tudi pomembno, da se je vseskozi ohranjala ista zaposlitev, isto delo, v istih prostorih in končno za račun istih lastnikov. Zaposlenim je bilo vseskozi zagotovljeno, da se ne bo spremenilo nič, ter da gre pri prehodu od enega delodajalca k drugemu zgolj za formalnost in zato vsi dogovori in vse pravice veljajo še naprej. Dogovor iz leta 2005 se je tako vsebinsko „raztegnil“ tudi na zaposlitev pri novem, zgolj iz formalnih razlogov ustanovljenem, delodajalcu. Drugačno tolmačenje dogovora je izigravanje pravic delavca, ki ga je tožena stranka očitno zavajala. Če A.A. tožniku ne bi zagotavljal, da dogovor iz leta 2005 velja še naprej, bi tožnik zagotovo že takrat zahteval sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. To navsezadnje potrjuje tudi sporazum z dne 28. 12. 2010, v katerem je zapisano, da so tožniku zagotovljene vse pravice (in ne zgolj pravice iz delovnega razmerja), kot so mu šle pri prejšnjem delodajalcu. Ker je bil A.A. takrat zaposlen pri toženi stranki in je v njenem imenu urejal zaposlitev (in prehod od enega delodajalca k drugemu), in ker je bil kasneje tudi imenovan za direktorja E, katerega 100 % lastnik in ustanovitelj je bila tožena stranka, je s tem tožena stranka tudi veljavno prevzela obveznost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za primer izgube zaposlitve tožnika v omenjeni novoustanovljeni družbi. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala navedbe tožnika v pritožbi, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zgolj pavšalno zatrjuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - tožnik pri toženi stranki nikoli ni bil v delovnem razmerju; - pravdni stranki sta dne 14. 6. 2005 sklenili dogovor, iz katerega izhaja, da ima tožnik po preteku nepretrganega delovnega razmerja v družbi A d.o.o. (kasneje D d.o.o.) pravico do zaposlitve pri toženi stranki na delovnem mestu organizatorja zastopniške mreže po pogojih iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in družbo A d.o.o; iz dogovora izhaja tudi, da ima tožnik pravico do zaposlitve pri toženi stranki še 6 mesecev po neprekinjenem trajanju delovnega razmerja v družbi A d.o.o. in jo je lahko uveljavil izključno s pisno izjavo, naslovljeno na upravo tožene stranke; - tožnik se je 1. 9. 2005 zaposlil v družbi A d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo D d.o.o., v tej družbi pa mu je delovno razmerje na podlagi sporazuma prenehalo dne 31. 12. 2010; - tožnik se je dne 1. 1. 2011 zaposlil v družbi C d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v E d.o.o.; - tožnik v roku 6 mesecev, ko mu je prenehalo delovno razmerje v družbi A d.o.o. (oz. kasneje D d.o.o.) na toženo stranko ni naslovil pisne izjave, da po dogovoru z dne 14. 6. 2005 uveljavlja pravico do zaposlitve; takšno izjavo je tožnik podal šele dne 5. 7. 2012. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dogovor med pravdnima strankama, na katerem tožnik utemeljuje tožbeni zahtevek, civilnopravne narave, saj tožnik pri toženi stranki ni bil v delovnem razmerju. Iz dogovora z dne 14. 6. 2005 (A3) ne izhaja, da bi se raztezal tudi na druge morebitne tožnikove delodajalce, temveč se nanaša izključno na družbo A d.o.o. (kasneje D d.o.o.). Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahtevka pravilno sklicevalo na 82. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.), ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pravilno je zaključilo tudi, da so določbe tega dogovora jasne in razumljive, zato ne potrebujejo dodatne razlage.

Tožnikove navedbe o sprotnih ustnih dogovorih s A.A., ki naj bi predstavljali aneks k dogovoru, niso relevantne. Podpisniki tega dogovora so bili tožnik ter B.B., kot predsednik uprave tožene stranke in C.C. kot član uprave tožene stranke. A.A. ni bil podpisnik dogovora, zato tudi morebitnega sočasnega ustnega dogovora ni mogel skleniti.

Sporazum z dne 28. 12. 2010 (B1), po katerem so tožniku pri novem delodajalcu C pripadle vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot jih je imel pri delodajalcu D, za obveznost tožene stranke, za katero se je zavezala v dogovoru z dne 14. 6. 2005, ni relevanten. Relevanten bi bil zgolj v primeru, da bi ga podpisala tudi tožena stranka. Ker pa ga tožena stranka ni podpisala, se tožnikova pravica iz dogovora s toženo stranko ni prenesla na novega delodajalca.

Ker tožnik skladno z 2. odstavkom I. točke dogovora z dne 14. 6. 2005 po prenehanju delovnega razmerja v družbi A d.o.o. pri toženi stranki ni pravočasno uveljavljal pravice do zaposlitve, je to pravico izgubil. Posledično tožena stranka do tožnika nima nikakršnih obveznosti (tudi odškodninskih), ki bi izhajale iz tega dogovora. Sodišče prve stopnje je zato njegov zahtevek pravilno v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na tožbo, ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo.