Jedro

Carinski organ je imel v postopku izvršbe zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti in priloženega obračuna obresti, ki ga je izdal organ, ki je pristojen za odmero te obveznosti, to je predlagatelj izvršbe, začne za obveznost, ki ni plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinski urad Celje je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločil, da je na podlagi sklepa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, Območne enote Koper, št. 22 0368517 1 z dne 15. 1. 2009, ki je postala izvršljiva dne 24. 1. 2012, tožeča stranka dolžna plačati neupravičeno izplačane denarne prejemke v znesku 14.817,67 EUR, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 4. 9. 2012 v znesku 841,16 EUR, zamudne obresti od dne 5. 9. 2012 do 15. 11. 2012 v znesku 263,52 EUR ter nadaljnje zamudne obresti od zneska 14.817,67 EUR od dne 16. 11. 2012 do neplačila ter stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Določil je način oprave izvršbe in odločil, da pritožba tožnika in ugovor banke oziroma hranilnice zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju predlagatelj izvršbe) v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) toženi stranki kot stvarno in krajevno pristojnemu davčnemu organu poslal predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z v izreku navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožeča stranka ni poravnala dolgovane denarne obveznosti je bilo zoper njo v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeta davčna izvršba. V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu s 146. členom ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Če se terjatev, ki je predmet izterjave, obrestuje, predlagatelj izvršbe zaračuna zamudne obresti od dneva izdaje predloga za izvršbo. Od dneva izdaje predloga dalje obračuna zamudne obresti davčni organ oziroma po prejemu sklepa o izvršbi banka oziroma hranilnica, po davčnih predpisih, ob upoštevanju 96. člena ZDavP-2 po katerem se zamudne obresti plačajo po 0,0247 % obrestni meri. V skladu z določbo prvega odstavka 66. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku znašajo stroški za izdajo izpodbijanega sklepa 25,00 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-118/2013-2 z dne 31. 1. 2014 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V tožbi navaja, da izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje ni ustrezno obrazložen, saj iz njega ni mogoče razbrati, kaj je podlaga same davčne izvršbe, zato se ga ne da preizkusiti. Očita da, niti izrek niti obrazložitev ne vsebujeta vseh sestavin oziroma podatkov, ki bi jih skladno z zakonodajo morala vsebovati, poleg tega pa izpodbijani sklep o davčni izvršbi ni imel priloženih dokazil, na katerih naj bi temeljil in sicer izvršilnega naslova s potrdilom o izvršljivosti.

V nadaljevanju ugovarja izvršilnemu naslovu in navaja kršitve, ki jih je v postopku njene izdaje zakrivil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije ter zatrjuje, da tožeča stranka kot komanditist v komanditni družbi ni nikoli prejela nobenih dohodkov ali prejemkov ter z njo ni imela sklenjenega nobenega delovnega razmerja, zato je terjatev predlagatelja izvršbe neutemeljena. Navaja še, da bo predmetna izvršba glede na težko finančno stanje tožeče stranke resno ogrozila njeno preživljanje, saj je tožeča stranka invalid prve kategorije, torej nesposobna za delo, zaradi česar si ni zmožna priskrbeti sredstev za preživetje.

Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep upravnega organ prve stopnje odpravi ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje ter ima oporo v podatkih iz upravnih spisov. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Predmet tega upravnega spora je glede na pravno podlago izdaje izpodbijanega sklepa (146. člen ZDavP-2) presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, ne pa tudi presoja izvršilnega naslova, na katerega se vsebinsko nanašajo tožbeni ugovori tožeče stranke. Carinski organ je imel v postopku izvršbe zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti in priloženega obračuna obresti, ki ga je izdal organ, ki je pristojen za odmero te obveznosti, to je predlagatelj izvršbe, začne za obveznost, ki ni plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje.

Izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, to je osebno ime in naslov dolžnika, davčno številko dolžnika, izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost, znesek odprte terjatve in pripadajoče obresti tako zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do 4. 9. 2011 kot zamudne obresti od dne 5. 9. 2012 do dne 15. 11. 2012, sredstva in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe in naslov izvajalca plačilnega prometa v primeru, da so sredstva davčne izvršbe denarna sredstva dolžnika.

Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi vložila pravno sredstvo zoper izvršilni naslov, kakor tudi ne, da sporne odločbe ne bi prejela. Potrdilo o izvršljivosti je potrdilo po 179. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za dokazana. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, lahko v kolikor temu nasprotuje, izpodbija potrdilo pri predlagatelju izvršbe, ki je pravni naslov izdal. Niti ZDavP-2, niti druge zakonske odločbe za primere, kot je naveden, namreč davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal ali je potrditev izvršljivosti pravilna, saj je to dolžnost organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti ter obračun zapadlih obresti izdal. Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na slabo finančno stanje tožeče stranke, na odločitev o stvari ne more vplivati. Socialni položaj je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. členom ZDavP-2 in ne določbami 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža banka upoštevati tudi po izpodbijanem sklepu. Glede na navedeno tožeča stranka nima prav, ko zatrjuje, da ni bilo dopustno voditi postopka davčne izvršbe.

Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.