Jedro

Za začetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR je odločilno, kdaj je bil z razlogi za izredno odpoved seznanjen predstojnik (generalni direktor Policije), pri tem pa ni pomembno, kdaj so z zadevo seznanjene druge osebe pri toženi stranki (npr. policisti, ki so prometno nesrečo obravnavali). Le predstojnik je tisti, ki lahko v imenu delodajalca odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja.

Tožnik (policist) je na lokalni cesti, zaradi neprilagojene hitrosti s sprednjim levim delom osebnega vozila trčil v pešca ter ga po trčenju z vozilom potiskal po vozišču še 44,25 metra, nato pa nadaljeval z vožnjo, ne da bi mu pomagal. S takšnim svojim ravnanjem je kršil pogodbene in druge delovne obveznosti, ki imajo znake kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR..

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki glasita: - primarni tožbeni zahtevek: „Ugotovi se, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 6. 10. 2011 in sklep tožene stranke št. …. z dne 16. 11. 2011 nezakonita, brez pravnih učinkov ter se odpravita in se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo.

Tožena stranka je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od 28. 11. 2011 dalje, do vključno 3. 1. 2012 ter za morebitna kasnejša obdobja brezposelnosti, mu za isto obdobje delovno dobo vpisati v delovno knjižico, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna izplačati tožniku za čas brezposelnosti od 28. 11. 2011 dalje do 3. 1. 2012 bruto plačo v znesku …. EUR mesečno za vsak mesec brezposelnosti, za čas od 3. 1. 2012 pa razliko med omenjenim zneskom in med zneskom plače, ki jo je tožnik dejansko prejel, od teh plač in razlik pri plačah pa obračunati in plačati dolžne davke in prispevke in neto zneske izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne plače oziroma posamezne mesečne razlike pri plači od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v 15 dneh od dneva izdaje sodbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse, da ne bo izvršbe.“ - podredni tožbeni zahtevek: „Ugotovi se, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. …. z dne 6. 10. 2011 in sklep tožene stranke št. …. z dne 16. 11. 2011 nezakonita, brez pravnih učinkov ter se odpravita in se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 3. 1. 2012. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas brezposelnosti od 28. 11. 2011 dalje, do 3. 1. 2012 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu obračunati bruto plačo v znesku ... EUR mesečno za vsak mesec brezposelnosti, plačati od tako obračunanega zneska predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati neto zneske mesečnih plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne plače od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 15 bruto mesečnih plač po ...EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v 15 dneh od dneva izdaje sodbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse, da ne bo izvršbe“ (I. točka izreka sodbe).

Obenem je toženi stranki v končno plačilo naložilo stroške prič A.A. v višini 12,58 EUR, C.C. v višini 14,80 EUR in B.B. v višini 23,68 EUR. Tožena stranka je dolžna pričam prisojene stroške plačati v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. do 3. točke 1. odst. 338. člena ZPP, to je zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Pritožba uvodoma navaja bistveno kršitev določb postopka iz razloga, ker je sodišče I. stopnje zavrnilo po tožeči stranki predlagane dokaze. Smiselnih razlogov, zakaj je sodišče I. stopnje ravnalo tako, v sodbi ni navedlo. S tem je kršeno načelo dispozitivnosti in je tožeči stranki onemogočeno, da bi izvajala dokaze v svojo korist. Ta kršitev pa je odločujoče vplivala na pravilnost in s tem zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je zato potrebno razveljaviti že iz tega razloga. Sodišče I. stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki je v predmetni zadevi bistven za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstvo je, da utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazuje tožena stranka. Ona bi morala biti tista, ki bi dokazala, da je bil prav tožnik tisti, ki je storil, kar se mu očita v izredni odpovedi. V konkretnem primeru se tožniku očita storitev dejanja, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči. Tožena stranka bi torej morala dokazati obstoj vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Bistven zakonski znak kaznivega dejanja je tudi dokazanost storitve v subjektivnem smislu. V konkretni zadevi pa tožena stranka ni predložila niti enega dokaza, ki bi kaj takšnega dokazoval. Kazenski postopek se niti še ni začel. To pomeni, da ima tožnik bistveno težjo vlogo v predmetnem individualnem delovnem sporu, kjer mora kot stranka izpovedovati po resnici in zgolj izjemoma odkloniti odgovor na posamezno vprašanje. Privilegij samoobtožbe je pri zaslišanju v civilnih in delovnopravnih sporih mnogo manj poudarjen kot v kazenskem postopku. Že iz tega razloga je sodba sodišča I. stopnje najmanj preuranjena. Poleg tega bi bilo potrebno odgovoriti na bistveno vprašanje, ali se je peljal tožnik v kritičnem času po cesti ... ali ne. Izpoved policista, ki je o tem vodil postopek s tožnikom, ne da bi tožnika poučil o njegovih pravicah, je dokazno brez pomena. Gre za nedovoljen dokaz v kazenskem postopku, ki ga zato tudi v delovnopravnem sporu ni moč upoštevati. Sodišče I. stopnje sodbe ne bi smelo opreti na izpoved priče D.D., ki je odšel do tožnika in najprej z njim opravil razgovor, v katerem je ugotovil, da je tožnik kritičnega večera vozil osebni avtomobil B po lokalni cesti ….. in šele ko je izvedel vse podatke, tožniku povedal, da je osumljenec in mu podal pravni pouk. Policisti so na kraju našli odpadli delec iz vozila B, ki ga je uporabljal tožnik. Na tem vozilu so našli tudi biološke sledi pokojnega E.E.. Ti dokazi dokazujejo, da je vozilo B povozilo E.E.. Ali je bil tožnik tisti, ki je povzročil prometno nesrečo, kako je do nje sploh prišlo, ali je bil E.E. v času trčenja s tožnikovim vozilom še sploh živ, sodišče I. stopnje sploh ni ugotavljalo. Tožena stranka tudi ni ponudila nobenega dokaza, da je prav tožnik povzročil prometno nesrečo. Dokazuje se zgolj, da je tožnik bil tisti, ki je E.E. povozil. Ali je E.E. v trenutku domnevnega povoženja s strani tožnika stal, ležal, se gibal, ne vemo ničesar. Tožniku pa je zaradi zgoraj opisane bistvene kršitve določb postopka bilo tudi onemogočeno dokazovati nasprotno. Sodišče pravilno ugotavlja, da v delovnopravnem sporu ni potrebno ugotavljati vseh elementov kaznivega dejanja, temveč zgolj obstoj vseh zakonskih znakov. To se pokaže pri drugem očitanem kaznivem dejanju – zapustitvi poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči. Vsekakor je bistveni zakonski znak tega kaznivega dejanja zopet subjektivni – kdor zapusti poškodovanca. Tudi v tem delu ni dokazov, da je tožnik zapustil poškodovanca brez nudenja pomoči. Tožena stranka namreč ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da je bil E.E. še živ v trenutku, ko bi ga naj povozil tožnik.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je podana prepozno. To potrjuje izpoved priče F.F., ki je jasno izpovedal, da je o sumu storitve kaznivega dejanja po tožniku v roku 12 ur obvestil nadrejenega. S tem je že prišlo do seznanjenosti z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedi priče tudi jasno in nedvoumno izhaja, da je bil o zadevi istega dne, to je 11. 9. 2011, seznanjen vodja službe direktorja PU ... G.G. in še pomočnik direktorja PU ... H.H.. O obstoju odpovednih razlogov je bila dne 11. 9. 2011 obveščena tista služba, ki je vodila postopek izredne odpovedi. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena 17. 10. 2011, v vsakem primeru prepozna in je zamujen 30 dnevni subjektivni rok. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge, zlasti izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, s čimer naj bi kršilo načelo dispozitivnosti in tožniku onemogočilo izvajanje dokazov v njegovo korist, ni podana. Skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Zavrnitev dokaznih predlogov sama po sebi ne predstavlja niti absolutne (po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) niti relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Zavrnitev dokaznih predlogov ima sicer lahko za posledico nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, če se ne izvedejo dokazi glede vseh dejstev, ki so pomembna za odločbo, vendar – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – v obravnavani zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z oceno, da izvedba predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni potrebna, ker je bilo dejansko stanje že na podlagi vseh drugih dokazov, izvedenih v obsežnem dokaznem postopku, v celoti razčiščeno in popolno in pravilno ugotovljeno. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da naj bi zavrnitev dokaznih predlogov odločujoče vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z določbami 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZJU), in sicer določbe o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca, zlasti 110. in 111. člen ZDR.

Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožeči stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po določbah 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (2. odstavek istega člena). Skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2011 mu je tožena stranka očitala, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, v kateri je umrl pešec (2. odstavek 323. člena KZ-1) in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči (2. odstavek 328. člena KZ-1), saj je v času med 22:30 uro dne 10. 9. 2011 in 00:31 uro dne 11. 9. 2011 na lokalni cesti ... v bližini hiše M zaradi neprilagojene hitrosti 0,80 metra od levega roba vozišča s sprednjim levim delom osebnega vozila trčil v pešca ter ga po trčenju z vozilom potiskal po vozišču še 44,25 metra, nato pa nadaljeval z vožnjo v smeri …., ne da bi mu pomagal in ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnikov ugovor zoper sklep o izredni odpovedi z dne 6. 10. 2011 je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 16. 11. 2011 zavrnila in potrdila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je sodišče prve stopnje pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala citirane določbe ZDR o postopku pred odpovedjo in da tožnikova pravica do zagovora ni bila kršena. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi, da so bile v obravnavanem primeru podane takšne okoliščine, da bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor.

Pravilna je tudi ugotovitev, da je bila izredna odpoved podana pravočasno, v okviru 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca, ki je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR, zato je pritožbeni ugovor s tem v zvezi neutemeljen.

Za začetek teka 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi v smislu citirane določbe je odločilno, kdaj je bil z razlogi za izredno odpoved seznanjen predstojnik (generalni direktor ), pri tem pa ni pomembno, kdaj so z zadevo seznanjene druge osebe pri toženi stranki. Le predstojnik je tisti, ki lahko v imenu delodajalca odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da se je predstojnik tožene stranke seznanil z zadevo ob prejemu predloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to pa je bilo dne 19. 9. 2011, ko je bilo za tožnika spisano obvestilo in vabilo na zagovor. Kdaj so bili z zadevo seznanjeni tožnikov neposredno nadrejeni delavec, vodja službe direktorja PU ….G.G. in pomočnik direktorja PU ... H.H. ter služba, ki je vodila postopek izredne odpovedi, kar kot bistveno izpostavlja pritožba, ni relevantno. Sicer pa v obravnavanem primeru niti od dneva prometne nesreče (10. 9. 2011) do dneva podaje odpovedi (6. 10. 2011) še ni preteklo 30 dni, zato v nobenem primeru 30 dnevni subjektivni rok ni bil prekoračen. Izredna odpoved je podana pravočasno, če je podana pred iztekom prekluzivnega roka. Datum vročitve izredne odpovedi delavcu namreč ni pomemben za presojo pravočasnosti podane odpovedi s strani delodajalca. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dokazala očitano kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči. Pri tem se je utemeljeno oprlo na listinske dokaze ter izpovedi zaslišanih prič, ki jih je natančno opisalo in prepričljivo dokazno ocenilo v izpodbijani sodbi. Nobenega dvoma ni, upoštevajoč vse izvedene dokaze, da je bil povzročitelj prometne nezgode prav tožnik, zlasti če se upošteva izpoved kot priče zaslišanega pomočnika komandirja PP …. D.D., ki je izpovedal, da je v postopku raziskave okoliščin prometne nesreče potem, ko so ugotovili, da naj bi bila nesreča povzročena s tožnikovim vozilom, izrecno vprašal tožnika, kdo se je vozil z njegovim vozilom, tožnik pa mu je povedal, da ga je vozil le on in da se je dejansko prejšnji večer (ko je prišlo do prometne nesreče) gibal na relaciji, kjer se je zgodila prometna nesreča. V okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne upoštevajo pravila kazenskega postopka in ni mogoče šteti, da naj bi izpoved policista, ki je vodil postopek s tožnikom, ne da bi ga poučil o njegovih pravicah, v delovnem sporu predstavljala nedovoljen dokaz. Ne nazadnje policist tožnika tudi ni štel za osumljenca, dokler ni ugotovil, da je v spornem času vozilo vozil prav on sam, ne pa kakšna druga oseba, zato je vprašanje, ali gre res za nedovoljen dokaz v okviru kazenskega postopka. Zato stališču pritožbe, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na izpoved priče D.D., ni mogoče pritrditi. Sodišče je ugotovilo vse bistvene okoliščine prometne nesreče, zato tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da je prav tožnik povzročil prometno nesrečo, niti dokaza, da je prav tožnik zapustil poškodovanca brez nudenja pomoči, niso utemeljene. Dejstvo pa je, da tožnik niti v sodnem postopku ni želel dajati izjav, da ne bi s tem sam sebi škodoval glede na kazenski postopek, vendar pa očitanih kršitev tudi ni zanikal. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru obstajali utemeljeni odpovedni razlogi na strani tožnika za izredno odpoved po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, pa tudi po 2. alinei 1. odstavka istega člena, pri čemer je utemeljeno izpostavilo, da gre zlasti za kršitev 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. Izkazan pa je tudi pogoj za izredno odpoved iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo vse relevantne okoliščine, ki dokazujejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Pri tem je izpostavilo pomen zaupanja med delodajalcem in javnim uslužbencem, delavcem tožene stranke, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je pri izvajanju nalog tožene stranke element zaupanja v zakonitost ravnanja javnega uslužbenca bistvenega pomena, kakor tudi dejstvo, da tožnikovo ravnanje v javnosti krni ugled policistov in tožene stranke. Ti razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz citirane določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izpolnjen. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).