Jedro

Vrednost spora zaradi izpraznitve stanovanja (ki je bila ocenjena v tožbi na 30.847,60 SIT) ni dosegala predpisane vrednosti, ki je procesna predpostavka za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija proti odločitvi o izpraznitvenem zahtevku se zavrže, v preostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo naložilo tožencem, da morajo izprazniti enosobno stanovanje št. 65 v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, v izmeri 30,10 m2 in ga praznega izročiti tožnici. Tožencem je še naložilo, da morajo tožnici povrniti stroške postopka, hkrati pa je zavrnilo nasprotni zahtevek I. S., da mu mora Mestna občina Ljubljana prodati navedeno stanovanje po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona, ker je ugotovilo, da na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona ni imel pravice do nakupa spornega stanovanja. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožencev zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje so toženci uveljavljali bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagali, da naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se ugodi njihovim zahtevkom ali pa naj se razveljavi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker da so razlogi o odločilnih dejstvih v obeh izpodbijanih sodbah nejasni in med seboj v nasprotju in v nasprotju tudi z vsebino listin ter zapisnikov o zaslišanju strank in prič. Drugostopenjska sodba nima obrazložitve, ker se sklicuje na prvostopenjsko in se je zato ne da preizkusiti. V postopku je bila tožnica favorizirana, tožencem pa so bile kršene in kratene njihove osnovne človekove pravice. Sodišči nista pojasnili razlogov, zakaj naj bi bile po tožencih predlagane priče neverodostojne, ocena vseh dokazov ni bila izvedena ter izpovedi Z. K. in G. P. nista mogli biti odločilni, ker sploh nista bili v spornem stanovanju. Kritična ocena izpovedi zaslišanih prič bi pokazala, da je bila nasprotna tožba utemeljena. Z nasprotno tožbo se sodišči sploh nista ukvarjali ter sta zmotno uporabili materialno pravo.

V odgovoru na revizijo je tožnica predlagala zavrnitev revizije ter opozorila na izjavo druge toženke pri njenem upravnem organu 7.12.1999, po kateri so se toženci vselili v sporno stanovanje praktično ob izselitvi R., ki se je izselila 9.9.1991. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o izpraznitvenem zahtevku, ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Med pravdnimi strankami sta tekli dve pravdi - po tožbi Mestne občine Ljubljana zaradi izpraznitve stanovanja, v kateri je bila vrednost spora ocenjena na 30.847,60 SIT, in po tožbi I. S. zaradi sklenitve kupne pogodbe za stanovanje, v kateri je bila vrednost spora ocenjena na 110.000,00 SIT - ki ju je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje ter je bilo o obeh zahtevkih odločeno s skupno sodbo tako v postopku na prvi kot na drugi stopnji. V skladu z določili prvega odstavka 35., drugega odstavka 37. in drugega odstavka 186. člena ZPP je bila pravica do revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega spornega predmeta. V času vložitve predmetnih tožb (17.10.1993 oziroma 27.1.1994) je bila revizija dovoljena zoper pravnomočno sodbo v sporih, če je vrednost spornega predmeta presegala 80.000,00 SIT (tretji odstavek 382. člena ZPP). Vrednost spora zaradi izpraznitve stanovanja (ki je bila ocenjena v tožbi na 30.847,60 SIT) ni dosegala predpisane vrednosti, ki je procesna predpostavka za dovoljenost revizije. V skladu z navedenimi ugotovitvami je moralo revizijsko sodišče revizijo tožencev v delu, ki se je nanašal na odločitev o izpraznitvi stanovanja, zavreči (392. člen v zvezi z drugim odstavkom 389. člena ZPP).

Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi prodaje stanovanja je sicer dovoljena, revizijsko sodišče pa jo je moralo zavrniti, ker niso bile ugotovljene v reviziji zatrjevane ali uradoma upoštevne kršitve (386. člen ZPP).

Kršitev postopka uveljavlja revizija z zatrjevanjem različnih pomanjkljivosti, ki naj bi jih vsebovali sodbi nižjih sodišč. Z zatrjevanjem, da so "razlogi o odločilnih dejstvih v obeh izpodbijanih sodbah povsem nejasni in med seboj v nasprotju... in da je glede odločilnih dejstev prisotno nasprotje med tem, kar se v razlogih obeh sodb navaja v zvezi z vsebino listin ter zapisnikov o zaslišanju strank in prič, kakor tudi med samimi temi listinami ter zapisniki o zaslišanju... ter da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje obrazložitve, ker da se zgolj sklicuje na sodbo prvostopnega sodišča", se očitno uveljavlja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Taka kršitev po presoji revizijskega sodišča na nižjih stopnjah sojenja ni bila zagrešena. Za prvi del spredaj navedenega povzetka revizijskih izvajanj je ugotoviti, da zgolj ponavljajo zakonsko definicijo kršitve, ki pa jo v ničemer ne konkretizirajo. Taka izvajanja so zato pavšalna, ki niso sposobna preizkusa. Zadnji del povzetih trditev pa ne odgovarja dejstvom. Namreč ob tem, ko se drugostopenjsko sodišče sklicuje na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, podaja v zvezi s konkretnimi pritožbenimi izvajanji tudi svojo dokazno oceno, ki jo v celoti obrazloži (zadnji odstavek na 3. strani in prvi del razlogov na naslednji strani sodbe sodišča druge stopnje).

Ni povsem jasna revizijska trditev, da se sodišči nižjih stopenj nista ukvarjali z nasprotno tožbo toženih strank. Če se je s tem mislilo na kršitev iz 2. člena ZPP, je ugotoviti, da kršitev navedenega določila ni bila zagrešena, ker sta sodišči nižjih stopenj odločili o zahtevku I. S. in sta zavrnitev zahtevka pojasnili z dejanskimi in pravnimi razlogi. Za potrebe odločanja o tem delu spora sta opravili potrebna procesna dejanja iz 7. člena ZPP, svojo odločitev pa sta tudi pojasnili (predvsem razlogi sodbe sodišča prve stopnje v zadnjih dveh odstavkih na 7. strani).

Ostali revizijski razlogi se ukvarjajo z dejanskimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj. Dejansko stanje po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Povedano velja tudi za dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, s katero se revidenti ne strinjajo. V sklopu obravnavanih vprašanj kakšnih pomanjkljivosti, ki bi mogle predstavljati procesne kršitve, revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zaradi očitkov o kršenju človekovih pravic tožencem, ker sodišči nižjih stopenj nista verjeli pričam, ki so jih predlagali oni, pa je glede na podatke spisa spomniti na določilo 9. člena ZPP, po katerem morajo stranke pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane z zakonom.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da so se toženci, ki so štirje, vselili v enosobno stanovanje šele nekaj dni pred 9.9.1991, ko se je izselila iz stanovanja imetnica stanovanjske pravice Z. R. in odšla iz Slovenije z umikajočo tedanjo JLA. Dalje je bilo ugotovljeno, da toženci do izselitve imetnice stanovanjske pravice niso pridobili statusa uporabnikov oziroma položaja, ki bi bil izenačen z imetnikom stanovanjske pravice in da so v stanovanju brez naslova. Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili o zahtevku I. S., ko sta zavrnili njegov zahtevek na prodajo stanovanja. Namreč pravico do nakupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona je imel le imetnik stanovanjske pravice, ki je tako pravico imel na stanovanju na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona. V ugotovljenem dejanskem stanju tako zahtevek I. S. ni imel opore. To pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno zavrnili njegov zahtevek na prodajo spornega stanovanja in da je bil materialni zakon pravilno uporabljen. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo tožencev kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločba o stroških revizijskega postopka je odpadla, ker tožnica stroškov za odgovor na revizijo ni zahtevala, toženci pa morajo sami nositi svoje stroške revizijskega postopka, ker s pravnim sredstvom niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP).