Jedro

V predmetni zadevi podatki o denarnih sredstvih, ki jih je tožnik prejel, niso sporni, prav tako ni sporno, da tožnik o tem ni obvestil strokovne službe za BPP v skladu z obveznostjo iz 41. člena in 49. člena ZBPP. Ker tega ni storil, se plačana BPP šteje za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je tožnik dolžan povrniti v skladu z določbo 43. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da je tožnik Republiki Sloveniji dolžan povrniti znesek v višini 192,20 EUR iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 107/2014 z dne 25. 4. 2014 dodeljena BPP, ki je obsegala zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu IV P 386/2013. Za izvajanje BPP je določila odvetnika A.A. iz Novega mesta. S sklepom Bpp 107/2014 z dne 17. 11. 2014 so bili odvetniku A.A. odmerjeni stroški v višini 192,20 EUR.

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku dodeljena BPP za pravdni postopek, ki se je končal s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 386/2013 z dne 16. 10. 2014, katera je postala pravnomočna 19. 11. 2014. S sodbo se je ugotovilo, da je tožnik oče ml. B.B., katera se je zaupala v vzgojo in varstvo materi C.C., nadalje da je tožnik dolžan plačevati preživnino v mesečni višini 50,00 EUR, določeni so bili tudi stiki. Vsaka stranka je krila svoje stroške. Tožnik je bil tožena stranka, in v postopku za katerega mu je bila dodeljena BPP ni uspel, saj je tožnica (C.C.) "delno" uspela s preživninskim in verzijskim zahtevkom, glede preostalih zahtevkov pa v celoti. Tožena stranka je bila dolžna preveriti ali se je materialni položaj tožnika v roku iz 49 člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) spremenil do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP. Glede spremembe materialnega položaja je tožena stranka opravila poizvedbe v spisu Bpp 341/2016, ki se nanašajo na drugo zadevo, kjer je bila tožniku dodeljena BPP. V septembru 2016 je tožena stranka opravila poizvedbe o prilivih in odlivih na TRR tožnika in ugotovila, da je tožnik v mesecu juliju 2016 na TRR prejel več nakazil, in sicer 14. 7. 2016 znesek v višini 5.000,00 EUR, 15. 7. 2016 znesek v višini 10.000,00 EUR, 18. 7. 2016 znesek v višini 5.000,00 EUR, 21. 7. 2016 znesek v višini 5.000,00 EUR in 26. 7. 2016 znesek v višini 5.000,00 EUR, skupaj torej 30.000,00 EUR. Tožena stranka je tožnika 21. 9. 2016 pozvala, da pojasni za kakšne vrste nakazil je šlo in zakaj prejema teh sredstev ni sporočil toženi stranki. Tožnik je pojasnil, da je šlo pri nakazilih za plačila C.C. iz naslova skupnega premoženja, delitve premičnin, to je za plačilo notranje opreme hiše, ki jo je D.D. v zadevi P 17/2014 oporekal, za plačilo dolga DURS, stroškov izterjave ter obresti iz obdobja trajanja izvenzakonske skupnosti z C.C. in za plačilo vozila Volkswagen Passat, ki ga vozi in uporablja C.C., za vračilo posojil, pridobljenih v času trajanja izvenzakonske skupnosti, katere ni uveljavljal v postopku P 17/2014. Denar je bil porabljen za vračilo posojil, večinoma pridobljenih v obdobju trajanja izvenzakonske skupnosti z C.C. v višini 20.000,00 EUR. Avgusta 2016 je vrnil posojila E.E., ostanek v višini 10.000,00 EUR je zarubila FURS in C.C. za preživnino otroka za nazaj, ko še ni bila določena. Tožena stranka je 13. 1. 2017 za dodatna pojasnila zaprosila C.C., ki je odgovorila, da so bila nakazila v mesecu juliju 2016 v zvezi s sodbo P 17/2014 v imenu očeta D.D.. D.D. je v tej pravdni zadevi na račun vlaganja tožnika v nepremičnino, tožniku nakazal skupaj znesek v višini 30.000,00 EUR, kar predstavlja plačilo nespornega dela terjatve upravičenca. Glede preživnine je C.C. pojasnila, da je bil tožnik v zaostanku s plačili preživnin, kot so bile določene s sodbo, zato je bil sprožen izvršilni postopek, in je prejela poplačilo v višini 2.055,32 EUR in 621,72 EUR.

4. Tožena stranka je zaključila, da je tožnik v mesecu juliju 2016 prejel sredstva v višini 30.000,00 EUR pa tega toženi stranki ni sporočil. Tožnik je prejel denar oziroma premoženje, ki presega znesek 14.042,88 EUR, ki je kot premoženjski pogoj določen v ZBPP. Na podlagi podatkov je tožena stranka ugotovila, da nakazilo z dne 14. 7. 2016 v višini 5.000,00 EUR predstavlja poplačilo terjatev v izvršilnih postopkih in je bilo takoj namenjeno za poplačilo terjatev, s čimer tožnik ni mogel razpolagati. Delno velja tudi za znesek nakazan 15. 7. 2016,v višini 10.000,00 EUR, ki je bil namenjen za poplačilo terjatev v izvršilnih postopkih. Glede preostalih zneskov pa so sledili dvigi gotovine na banki ali bankomatu ali za plačilo nakupa blaga/storitev, in sicer 17. 7. 2016 v višini 2.880,00 EUR. Dne 18. 7. 2016 je bilo nakazanih 5.000,00 EUR, še istega dne je bilo dvignjenih 3.290,00 EUR, dne 20. 7. 2016 pa 2.400,00 EUR. Dne 21. 7. 2016 je bilo nakazanih 5.000,00 EUR in nato istega dne dvignjenih 7.590,00 EUR. Dne 26. 7. 2016 je bilo nakazanih 5.000,00 EUR in nato 28. 7. 2016 dvignjenih 5.100,00 EUR. Tožnik je tako lahko prosto razpolagal z zneskom v višini najmanj 21.260,00 EUR, ki se šteje za njegovo premoženje. Za kakšne namene je tožnik ta denar porabil ni relevantno, dejstvo je, da je tožnik denar v obdobju od 14. 7. 2016 do 26. 7. 2016 prejel nakazan na njegov TRR in je z njim lahko prosto razpolagal. Ni pa okoliščine, da je prejel denar, sporočil toženi stranki, zato se glede na 49. člen ZBPP plačana BPP šteje za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je tožnik dolžan povrniti. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da je tožnik neupravičeno prejeto BPP dolžan vrniti.

5. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil sklep sprejet na podlagi nepravilnih zaključkov. Tožena stranka prejudicira, da je tožnik prejel plačilo v skupnem znesku 30.000,00 EUR. Sklep ni pravnomočen in je možno, da bo tožnik moral vrniti plačano vsoto 30.000,00 EUR. Ta prejeti znesek predstavlja samo navidezno izboljšanje materialnega položaja tožnika. Nadalje navaja, da je prejeti denar porabil za poplačilo dolga do D.D., ki mu je tudi grozil z rubežem zaradi nepravočasnega vračila posojila. Tako je razlogovanje tožene stranke, da je prosto razpolagal z preostalo vsoto denarja napačno. Prav tako je napačna domneva tožene stranke, da izpolnjuje pogoje za vračilo dodeljene BPP. S tem, ko tožena stranka zahteva vračilo BPP, tožnika spravlja v nemogoč materialni položaj ter mu onemogoča preživetja, saj nima sredstev. Glede na navedeno tožnik smiselno predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se ga oprosti vračila BPP.

6. Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožniku odobrena BPP, ki je obsegala zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu IV P 386/2013, za tožnika pa je sporno, ali mora prejeto BPP vrniti.

9. Prvi odstavek 49. člena ZBPP določa, da je upravičenec dolžan povrniti stroške iz naslova BPP, če se njegov materialni položaj po enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega mu je bila odobrena BPP, toliko izboljša, da glede na trenutni materialni položaj ne bi bil več upravičen do BPP in da bi zmogel delno ali v celoti povrniti stroške brez obresti, ki so bili izplačani iz naslova BPP. O nastopu takšnih okoliščin mora upravičenec v roku, določenem v 41. členu ZBPP, obvestiti strokovno službo za BPP (šesti odstavek 49. člena ZBPP). Po določbi tretjega odstavka 49. člena ZBPP v takšnem primeru pristojni organ ravna po določbah tega zakona o spremembi okoliščin in neupravičeno prejeti BPP.

10. V skladu z določbo 41. člena ZBPP mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je bila ta dodeljena. Zaradi navedenega mora strokovno službo za BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Upravičenec mora te spremembe sporočati najkasneje v 8 dneh od dneva, ko je zanje izvedel. 11. Že plačana BPP, ki je bila upravičencu dodeljena na podlagi lažnega prikazovanja ali zamolčanja podatkov oziroma spremembe podatkov v smislu drugega odstavka 41. člena ZBPP, se šteje za neupravičeno prejeto BPP (prvi odstavek 43. člena ZBPP). Upravičenec je dolžan neupravičeno prejeto BPP vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 43. člena ZBPP). O načinu in času vračila neupravičeno prejete BPP odloči pristojni organ za BPP v odločbi, s katero ugotovi neupravičeno prejeto BPP, in naloži upravičencu vračilo le-te (tretji odstavek 43. člena ZBPP). O tem lahko organ za BPP in upravičenec skleneta tudi pisni dogovor (četrti odstavek 43. člena ZBPP).

12. Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na zgoraj navedeni materialno pravni podlagi. Določba 49. člena v povezavi z 41. členom ZBPP nalaga upravičencu do BPP, da v roku enega leta od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, strokovno službo za BPP obvešča o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP. Če prosilec ne ravna tako, se plačana BPP v skladu s 43. členom ZBPP šteje za neupravičeno prejeto BPP.

13. V predmetni zadevi podatki o denarnih sredstvih, ki jih je tožnik prejel, niso sporni, prav tako ni sporno, da tožnik o tem ni obvestil strokovne službe za BPP v skladu z obveznostjo iz 41. člena in 49. člena ZBPP. Ker tega ni storil, se plačana BPP šteje za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je tožnik dolžan povrniti v skladu z določbo 43. člena ZBPP. Tožbeni ugovori, da je zaključek tožene stranke napačen, da je lahko prosto razpolagal z preostalo vsoto denarja, ter da ga tožena stranka s tem, ko zahteva vračilo prejete BPP spravlja v nemogoč materialni položaj, pa po presoji sodišča glede na zgoraj navedeno ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikov tožbeni ugovor, da sklep še ni pravnomočen in je možno, da bo moral znesek 30.000,00 EUR vrniti. Iz izpodbijanega sklepa in prilog upravnega spisa izhaja, da znesek v višini 30.000,00 EUR predstavlja plačilo nespornega dela terjatve v pravdni zadevi P 17/2014. Ob navedenem dejstvu je tako odločitev tožene stranke, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravilna in na zakonu utemeljena.

14. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 16. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).