Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti predlaganega dokaza, če obramba ne obrazloži, katero relevantno dejstvo želi z izvedbo dokaza dokazati.

Izrek

I. Zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil A.K. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu je bila po istem zakonitem določilu izrečena kazen šest let zapora v katero mu je bil na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštet čas pripora od 14.2.2008 od 11.00 ure dalje. Višje sodišče je ob reševanju pritožb obtoženega K., njegovega zagovornika in okrožnega državnega tožilca sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v pravni opredelitvi kaznivega dejanja tako, da ga je opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ, pritožbe pa je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec, ne da bi navedel kršitve procesnega ali materialnega zakona ter njegov zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagata, da naj zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. V opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe namreč ni nikakršnega nasprotja, prav tako tudi ne med razlogi in izrekom oziroma, je opis jasen in razumljiv, tako da očitana kršitev procesnih določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Tudi glede razlogov, zakaj je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče K.C., ni protispisnosti med tem, kar je navedeno v obrazložitvi dokaznega predloga in med tem, kar je navedeno v sodbi. V sodbi je namreč navedena ocena sodišča o tem, kako je potrebno obrazložiti določen dokazni predlog, s čimer pa se zagovornik v zahtevi očitno ne strinja. Različnost presoje pa ne more predstavljati protispisnosti. Grajanje dokazne ocene oziroma problematiziranje presoje ali je pri oškodovanki obstajala posttravmatska stresna motnja z vsemi simptomi ali ne, pa pomeni le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga s katerim pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati.

4. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

5. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik obsojenca v tem, da obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini tistega dela zapisnika glavne obravnave z dne 10.11.2008, ko je obramba predlagala zaslišanje priče K.C. in samo vsebino navedenega dela zapisnika.

6. Kot izhaja iz zapisnika z navedene glavne obravnave (list. št. 298 spisa) je zagovornik obrazložil dokazni predlog za zaslišanje socialne delavke K.C. s tem, da je navedel, da bi navedena priča lahko vedela povedati predvsem kaj o tem, ali so že pred tem kdaj obravnavali družino K., če so bili kakšni problemi tako z družino kot z oškodovanko, kakšne so njene izkušnje v kontaktu z oškodovanko in njeno materjo ter na kakšen način so izvedeli kaj naj bi se dogajalo. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga sodišče utemeljilo s presojo, da zagovornik ni pojasnil, katero pravno pomembno dejstvo bi bilo z zaslišanjem te priče razjasnjeno, sodišče pa samo tudi ni videlo razloga, zakaj bi pričo zaslišalo v predlagani smeri.

7. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da so odločilna dejstva tista pravno relevantna dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo. Gre torej za skupek dejstev na katerih neposredno temelji uporaba materialnega prava. Sodišče jih mora v vsaki obrazložitvi pisno izdelane sodbe jasno navesti in če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V konkretni kazenski zadevi so pravna relevantna dejstva, da je obsojenec kot stari oče izvrševal spolna dejanja nad osebo, ki mu je bila zaupana v varstvo (svojo vnukinjo) ter subjektivna, da je dejanje storil s krivdno obliko direktnega naklepa oziroma da je za dejanje kazensko odgovoren. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi priča K.C. ni bila predlagana za to, da bi karkoli neposredno pojasnila v zvezi z obstojem ali neobstojem odločilnih dejstev, niti ni bila predlagana za to, da bi karkoli povedala v zvezi z alibijem (kar sicer ni odločilno dejstvo, vendar bi dokaz alibija lahko pomenil ekskulpacijo obdolženca). Predlagana je bila zaradi navedbe nekih podatkov, ki bi sicer lahko predstavljali kontrolna dejstva (torej pomembna dejstva), vendar pa obramba tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni obrazložila, kaj je želela s podatki, ki bi jih priča povedala dokazati. Drugače povedano, obramba ni navedla dokazne teme, ki bi jo priča s svojim pričanjem potrdila. Takšen dokazni predlog pa je sodišče v izpodbijanih pravnomočnih odločbah upravičeno štelo kot neobrazložen, saj se sodišče o utemeljenosti izvedbe takega dokaza glede na obrazložitev kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi ni moglo opredeliti. Ne glede na navedeno, ker se izvedba dokaza ne nanaša na odločilna dejstva tudi eventualen napačen povzetek dokaznega predloga v sodbi ne bi predstavljal očitka kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ki se nanaša izključno na odločilna dejstva) temveč bi z identičnimi očitki kolikor bi bili utemeljeni (kar pa v konkretnem primeru kot je bilo pojasnjeno niso) zagovornik uveljavljal le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). S tem ko je sodišče zavrnilo izvedbo tega dokaza, pa tudi ni kršilo pravico do obrambe, kot uveljavlja obsojenec v zahtevi, saj predlaganega dokaza ni bilo dolžno izvesti glede na to, da ni vseboval obrazložitve katero relevantno dejstvo želi obramba z izvedbo tega dokaza dokazati. Sicer pa obsojenec svoje trditve razen golega očitka v zahtevi ni z ničemer obrazložil. Nezaslišanje priče H.C. pa obsojenec uveljavlja zgolj kot razlog za nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, s čimer, kot je bilo že pojasnjeno, z zahtevo ne more biti uspešen. V sfero uveljavljanja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa nadalje spada tudi nestrinjanje zagovornika z mnenjem izvedenke klinične psihologije o dejstvu, ali je pri oškodovanki obstajala posttravmatska stresna motnja ter zatrjevanja obsojenca, da bi moralo sodišče drugače ovrednotiti ginekološki izvid za oškodovanko, ki govori njemu (obsojencu) v prid. 8. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevah uveljavljane kršitve določb ZKP, zahtevi pa sta deloma (zahteva zagovornika) oziroma v pretežni meri (zahteva obsojenca) vloženi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar ju je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni (člen 425 ZKP).

9. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določbah 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.