Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1685/2021-27

ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1685.2021.27 Upravni oddelek

davek od dohodka iz kapitala prikrito izplačilo dobička sodelovalna dolžnost
Upravno sodišče
14. februar 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke.

Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2.

Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prepričljive, zato je v tem delu sodišče presodilo, da je davčni organ preuranjeno odločil, da celoten kompenzirani znesek iz naslova kupnine za stanovanje pomeni prikrito izplačilo dobička družbenici.

Izrek

I.Tožbi se delno ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. 0610-507/2019-33 z dne 7. 1. 2020 odpravi v delu, ki se nanaša na odmero davka od dohodka iz kapitala od zneska davčne osnove 45.972,00 EUR (brez koeficienta davčnega odtegljaja) in pripadajoče obresti, ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.V ostalem se tožba zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijamo odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožnici odmerila in naložila v plačilo davek od dohodka iz kapitala v znesku 88.174,62 EUR in pripadajoče obresti v znesku 12.377,95 EUR. Odločeno je bilo tudi o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti, stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe.

2.Davčni organ je najprej presojal posel prodaje nepremičnine na naslovu ... Navedeno nepremičnino je tožnica 10. 4. 2015 prodala svoji direktorici in družbenici A. A. za kupnino 135.000,00 EUR, zanjo pa ni prejela kupnine na svoj poslovni račun. Kupnina naj bi bila kompenzirana s terjatvami, ki jih je imela tožnica do A. A., in sicer znesek 45.972,00 EUR, v katerem je A. A. pred sklenitvijo prodajne pogodbe za družbo iz svojih sredstev plačala več računov družbe in tako družbi posodila ta sredstva. Znesek 89.028,00 EUR pa se nanaša na več posojil, danih v letih 2007 do 2011 z računa B. B., zunajzakonskega partnerja A. A., ta terjatev do družbe pa je bila s cesijo prenesena na A. A. Pred izdajo odločbe je organ tožnico in njen računovodski servis večkrat pozval k predložitvi dokumentacije, iz katere bi izhajale podlage za knjiženje kratkoročnih poslovnih oziroma finančnih terjatev, ki jih je izkazovala družba do A. A. oziroma B. B. A. A. po ugotovitvah davčnega organa do leta 2015 glede na višino plače ni razpolagala s sredstvi oziroma ni imela privarčevanih sredstev, iz katerih bi lahko izviralo dano posojilo (plačila po računih) družbi v navedeni višini. Sredstva naj bi pridobila s prodajo več nepremičnin, vendar davčni organ ugotavlja, da kupnina zanje ni bila nakazana fizični osebi, ampak družbi C., d. o. o., v lasti A. A. Pri eni izmed nepremičnin je bila kupka mati A. A.

3.Davčni organ je zato znesek 135.000,00 EUR, kolikor je znašala kupnina za zgoraj navedeno nepremičnino, opredelil kot prikrito izplačilo dobička A. A. v naravi v skladu s 7. točko 74. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) in ga obdavčil na podlagi 90. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) po 25 % davčni stopnji.

4.Na isti pravni podlagi je davčni organ obdavčil tudi znesek 129.590,00 EUR, za katerega sta tožnica in njen družbenik B. B. 31. 12. 2017 sklenila medsebojno kompenzacijo. Po ugotovitvah davčnega organa pri navedenem znesku ne gre za posojilo, kot je bilo knjiženo v poslovnih knjigah za leto 2017, ampak znesek predstavlja prikrito izplačilo dobička. Tožnica je domnevno posojilo kompenzirala s terjatvijo družbe do fizične osebe, pri čemer je B. B. vse kompenzacije podpisoval sam, posojilne pogodbe ali druge poslovne dokumentacije v tej zvezi ni predložil, ob tem ni imel odrtega TRR, njegovi dohodki iz plač, ki so edini vir dohodnine, pa niso omogočali varčevanja in posojanja denarnih sredstev drugim. Na podlagi kompenzacije je torej B. B. pridobil koristi, ki jih družba ne bi zagotovila nobeni tretji osebi. Navedeni poslovni dogodki po vsebini niso posojilo, temveč oblika izplačila, katere namen je prikriti dejansko naravo sredstev, ki je v izplačilu dobička.

5.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. DT-499-05-37/2020-2 z dne 12. 10. 2021 pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo. Tožnica je bila v postopku pozvana, da predloži poslovno dokumentacijo (bruto bilanco in konto kartice za leto 2016 in 2017, popis in stanje zalog, kontne kartice zalog, kratkoročna posojila ter kontne kartice kratkoročnih posojil, kratkoročne poslovne terjatve, kratkoročne finančne obveznosti in dokumentacija, listine in pojasnila v zvezi s poslovnimi dogodki). Zaradi neodzivnosti odgovorne osebe pri tožnici je imel davčni organ težave s pridobivanjem zahtevane dokumentacije. Posledično toženka zavrača ugovor, da tožnica ni imela možnosti podati pojasnil glede finančnih tokov. Za transakcije in kompenzacije med povezanimi osebami ni predložila vse zahtevane dokumentacije, predvsem listin, ki bi izkazovale pravilnost in resničnost izvedenih poslov. Toženka pritrdi presoji davčnega organa, da tožnica ni izkazala verodostojnosti knjiženih poslovnih dogodkov v zvezi z domnevnimi posojili A. A. in B. B. v obdobju pred letom 2017 in tudi ni predložila dokazil o viru gotovinskih sredstev, ki naj bi bila posojena družbi.

6.Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter s sodbo samo odloči o zadevi oziroma podredno, naj odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek.

7.Vztraja, da so terjatve B. B. in A. A. do družbe obstajale. Neresnične so navedbe organa, da posojila, ki sta jih tožnici dala družbenika, niso evidentirana v tožničinih poslovnih knjigah. Evidentiranja so jasno razvidna iz kontnih kartic, ki so bile predložene v pritožbenem postopku. Posojila so bila dana v letih od 2008 do 2016, poplačana pa so bila v letu 2017. Povsem neresnične so tudi trditve o prirejanju dokumentacije. Roki za predložitev dokumentacije, ki ji jih je določil davčni organ, so bili zelo kratki, običajno le tri dni, na prošnjo stranke so bili podaljšani na 15 dni, kar pa še ne pomeni, da gre za izmikanje davčnega zavezanca postopku. Tožnica uveljavlja tudi postopkovne kršitve, in sicer je bila kršena pravica do izjave in predložitve dokazov oziroma obrambe v postopku. Do prejema zapisnika ni imela možnosti predložiti dokumentacije o denarnem toku za posojila fizičnih oseb, saj ni vedela, na kaj se pregled davčnega organa nanaša.

8.Glede dejanskih zaključkov tožnica pojasnjuje, da se znesek 45.972,00 EUR nanaša na zneske, ki jih je A. A. založila za tožnico, tako da je z gotovino, bančno kartico ali plačilnimi nalogi plačevala njene račune (skupaj 194 računov) v obdobju med letoma 2012 in 2016 ter ji na ta način posojala svoja denarna sredstva. Tožnica namreč v tem obdobju ni imela svojih sredstev oziroma je imela blokirane račune. Vsa posojena denarna sredstva so bila pravilno evidentirana v poslovnih knjigah, dokaze je tožnica predložila k pripombam na zapisnik. Znesek 89.028,00 EUR pa je bil na tožničin poslovni račun nakazan kot posojila v letih 2007 do 2011 z osebnega računa B. B., pri čemer je bila ta račun skupni družinski račun tudi za A. A. Na podlagi pogodbe o cesiji z dne 1. 12. 2017 je terjatev prešla na A. A. Davčni organ je od tožnice zahteval zgolj dokumentacijo za obdobje davčnega inšpekcijskega nadzora (za leto 2017), ne pa za pretekla obdobja. Tožnica je tudi že v postopku nadzora pojasnila, kje je A. A. pridobila sredstva, ki jih je založila oziroma posodila tožnici.

9.Glede sredstev, ki ji jih je posodil B. B., tožnica navaja, da znesek 129.590,00 EUR predstavlja terjatev tožnice do fizične osebe na podlagi računa št. 393/2012 z dne 31. 12. 2012 za znesek 175.200,00 EUR, ki predstavlja pogodbeno kazen za zamudo pri sklenitvi prodajne pogodbe za nakup apartmajev. B. B. je navedeni račun delno plačal z več nakazili (skupaj 45.610,00 EUR) s svojega osebnega računa na tožničin poslovni račun. Ostal je še znesek 129.590,00 EUR, ki je bil plačam s sklenitvijo kompenzacije z dne 31. 12. 2017, saj je tožnica družbeniku dolgovala isti znesek iz naslova kompenzacij z dne 19. 7. 2016, sklenjenih med tožnico, družbo D., d. o. o., E. E. in B. B. v zvezi z nakupom zemljišča v k. o. ... B. B. je sredstva posodil E. E., ta jih je dalje posodil družbi D, slednja pa je tožnici prodala nepremičnino v k. o. ... Tožnica kupnine ni plačala, ampak je svojo terjatev, ki jo je imel B. B. do E. E., na način, opisan 13. do 15. strani tožbe, prenehala, nastala pa je nova terjatev B. B. do tožnice.

10.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne. Glede predlaganih zaslišanj pojasnjuje, da zaslišanji v pritožbenem postopku nista bili predlagani, zato gre za tožbene novote.

11.Tožnica v pripravljalni vlogi dodatno pojasnjuje, da je bila kazenska ovadba zoper tožničina direktorja, ki se je nanašala tudi na v tej zadevi sporna razmerja, zavržena. V predkazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da so bili knjiženi vsi poslovni dogodki, ki so imeli podlago v poslovnih knjigah.

12.Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v listine, ki jih je k tožbi predložila tožnica (A2 do A3, to sta obe odločbi), razen mape pod A4. Gre za listine, ki niso bile predložene v postopku do izdaje izpodbijane odločbe, zato je tožnica glede teh dokazov prekludirana v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1. Dodatno je sodišče vpogledalo v sklep Okrožnega državnega tožilstva v Kranju št. KR-Kt/6911/2020-TD/TD/ss z dne 13. 6. 2022 (A5) in listine, ki jih je predložila toženka (upravni spis, v katerem se med drugim nahajajo zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru z dne 25. 9. 2019 in sklepi z dne 22. 2. 2019, 9. 5. 2019 in 22. 5. 2019, s katerimi je bila tožnica oziroma računovodkinja pozvana k predložitvi listinske dokumentacije). Na narokih, opravljenih 29. 1. 2024 in 14. 2. 2024, je sodišče zaslišalo tožničina družbenika B. B. in A. A.

13.Tožba je delno utemeljena.

14.Bistvo spora se nanaša na vprašanje obstoja terjatev družbenikov A. A. in B. B. do tožnice (domnevna posojila družbi), s katerimi so bile v letu 2017 kompenzirane obveznosti družbe do navedenih dveh fizičnih oseb. Če drži ugotovitev davčnega organa, da terjatve družbe do fizičnih oseb niso obstajale oziroma da njihovega obstoja tožnica v postopku ni uspela dokazati, potem je odločitev o obdavčitvi kompenziranih sredstev kot prikritega izplačila dobička po presoji sodišča pravilna. Ni namreč sporno, da sta A. A. in B. B. tožničina kvalificirana družbenika in da so izpolnjeni tudi ostali pogoji iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 za kvalifikacijo dohodka kot prikritega izplačila dobička, čemur tožnica (kvalifikaciji dohodka) niti ne nasprotuje.

15.Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na vodenje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. Tožnica zatrjuje, da je šele ob vročitvi zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru izvedela, kaj se ji očita, zaradi česar je bila kršena pravica do izjave. Roki za predložitev poslovne dokumentacije so bili po mnenju tožnice prekratki in določeni tako, da ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku (npr. sklep o predložitvi dokumentacije ji je bil vročen v petek, tako da je tridnevni rok tekel preko vikenda).

16.Podatki upravnega spisa ne potrjujejo zatrjevanih procesnih kršitev. Tožnica je bila prvič pozvana k predložitvi poslovne dokumentacije s sklepom z dne 22. 2. 2019. Z navedenim sklepom je davčni organ med drugim zahteval tudi konto kartice za leti 2016 in 2017 ter dokazila v zvezi s kratkoročnimi poslovnimi terjatvami in obveznostmi ter dokazila (posojilne pogodbe in denarni tok) v zvezi s kratkoročnimi finančnimi obveznostmi. Navedeni sklep je bil tožnici vročen 9. 3. 2019, rok za predložitev dokumentacije pa je bil določen na dan 15. 3. 2019, torej šest dni. Tožnica je delno dokumentacijo predložila 3. 5. 2019, zato je davčni organ 9. 5. 2019 poziv k predložitvi dokumentacije posredoval še računovodkinji. Slednja je istega dne posredovala konto kartice tožnice za leto 2017 v isti obliki, kot jih je organu že posredovala tožnica sama. S sklepom z dne 22. 5. 2019 je bila zato tožnica ponovno pozvana k predložitvi poslovne dokumentacije, med drugim v zvezi s posojili med povezanimi osebami (pogodbe, denarni tok, pogodbe o kompenzaciji), kratkoročnimi poslovnimi terjatvami in obveznostmi do F. F. in G. G. Zahtevana je bila tudi vsa druga dokumentacija, ki se nanaša na navedene poslovne dogodke. V bistvenem enak sklep je bil vročen tudi tožničini računovodkinji, ki je davčnemu organu kljub drugačnemu tožničinemu zatrjevanju pojasnila, da zahtevane dokumentacije nima (dokumente, ki so bili podlaga za knjiženje, je vrnila tožnici), predložila pa je štiri predloge za medsebojno kompenzacijo, sklenjene med tožnico in A. A. oziroma B. B. oziroma družbama H., d. o. o., in J., d. o. o. Tožnica pa je posredovala prodajni pogodbi, sklenjeni s prodajalkama F. F. in G. G., skupaj z računi, potrdili o namenski rabi zemljišča in soglasjem k pravnemu poslu z dne 23. 20. 2009. Navedeni pogodbi se nanašata na nepremičnino, ki jo je tožnica kupila v letu 2009 in jo leta 2015 prodala A. A. za kupnino 135.000,00 EUR.

17.Na tožničin predlog je bil 3. 6. 2019 podaljšan rok za predložitev ostale dokumentacije, za katero je tožnica trdila, da jo ima njen odvetnik. Rok je bil podaljšan za 15 dni, vendar se tožnica tudi v novem roku na poziv davčnega organa ni odzvala. S sklepom z dne 13. 9. 2019 je bil postopek davčnega inšpekcijskega nadzora razširjen na davek od dohodka iz kapitala, 25. 9. 2019 izdan zapisnik, uradna oseba pa je B. B. pred tem še poklicala po telefonu in mu pojasnila davčne posledice nepredložitve zahtevane dokumentacije (glej uradni zaznamek z dne 26. 9. 2019). Na zapisnik je tožnica podala pripombe, in sicer 15. 10. 2019 po elektronski pošti in nato še 28. 11. 2019 v podaljšanem roku, v katerih je pojasnila izvedene kompenzacije. Vmes je davčni organ 16. 10. 2019 prejel pooblastilo tožnice, s katerim je za zastopanje pooblastila družbo K., d. o. o., že naslednji dan pa odpoved navedenega pooblastila. K nobenim pripombam tožnica ni priložila zahtevane poslovne dokumentacije, to je pogodb, računov in drugih listin, ki so bile podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov, na podlagi katerih so nastali pogoji za kompenzacije v letu 2017, ampak (poleg že predloženih listin) dodatno še izpisek s poslovnega TRR. Kot priloga je bil poslan zgolj opis listin, ki naj bi služile kot dokazilo, da so denarni tokovi obstajali že v letih 2007 do 2017.

18.Navedeni nekoliko daljši povzetek poteka postopka nadzora je po presoji sodišča ključen za odgovor na tožbene ugovore procesne narave. Tožnica namreč trdi, da je davčnemu organu večkrat poskušala pojasniti poslovne dogodke iz obdobja od leta 2007 oziroma 2008 dalje, pa davčni organ postopka nadzora ni želel razširiti na predhodna obdobja. Iz zgornjega povzetka je nasprotno razvidno, da je davčni organ od tožnice večkrat poskušal pridobiti poslovno dokumentacijo (predvsem posojilne pogodbe), na podlagi katere so bile v poslovnih knjigah knjižene terjatve družbe do obeh družbenikov. Gre za dokaze, ki se nanašajo prav na obdobja pred letom 2017, zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, da davčni organ ni želel sprejeti pojasnil in dokazil iz tega obdobja. Dopisovanje davčnega organa s tožnico je trajalo od februarja 2019 do konca septembra istega leta, to je več kot pol leta, ko je organ na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, izdal zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Pri tem se je tožnica enkrat sklicevala na računovodkinjo, drugič pa na odvetnika, ki naj bi imela njeno dokumentacijo, B. B. pa je v pripombah na zapisnik z dne 15. 10. 2019 izrecno zapisal, da gre v zadevi za obsežno dokumentacijo (400 listin za A. A. in 300 zanj), fotokopiranje katere bi pomenilo nepotrebno onesnaževanje okolja in izgubo delovnih dni zaradi fotokopiranja.

19.Po zaslišanju njenega zakonitega zastopnika in pregledu listin v upravnem spisu sodišče tako ne sledi tožničinim pojasnilom, da ni vedela, na kaj se nanaša konkretni postopek nadzora oziroma, kaj se od nje zahteva, zato dokazov v svojo korist ni mogla predložiti prej v postopku. Ob tem je zakoniti zastopnik ob zaslišanju pred sodiščem povsem nekonsistentno najprej trdil, da ni vedel, kaj davčni organ zahteva od njega, potem pa na izrecno vprašanje toženke isto zanikal. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je mogoče zaključiti, da je tožnica ves čas postopka nadzora razpolagala z listinami, ki naj bi bile podlaga za knjiženje poslovnih dogodkov tako v letu 2017 kot v predhodnih obdobjih (predvsem posojilne pogodbe, pa tudi računi, ki naj bi jih gotovinsko plačala A. A. iz svojih sredstev). Tožnica je po navedenem imela vse možnosti davčnemu organu pravočasno predložiti kompletno poslovno dokumentacijo, s katero je razpolagala, in dokazati obstoj spornih poslovnih dogodkov (posojil). To od nje izrecno zahteva tudi 138. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Sodelovalna dolžnost zavezanca za davek je kot načelo določena že v 10. členu ZDavP-2, ki na splošno določa, da ima davčni zavezanec dolžnost sodelovati z davčnim organom, za postopke davčnega inšpekcijskega nadzora pa je ta sodelovalna dolžnost zavezancev konkretizirana v prvem odstavku 138. člena ZDavP-2. Ta določa, da mora zavezanec za davek sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje ter da je zlasti dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Zavezanec za davek je torej na navedeni pravni podlagi dolžan sodelovati z davčnim organom pri ugotavljanju dejstev, tako v svojo korist kot v svoje breme.

20.Tožnica je tako šele k pritožbi, vloženi februarja 2020, predložila fascikel listinskih dokazov, ki ga ponovno prilaga tudi k tožbi (dokaz A4). Ti dokazi so bili prvič predloženi leto dni po prvem pozivu davčnega organa k predložitvi listin. Pri tem iz podatkov spisa jasno izhaja, da se je tožnica z različnimi izgovori izogibala njihovi predložitvi. Ti dokazi zato v skladu s 238. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v konkretnem postopku uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2, pomenijo pritožbeno novoto. V skladu s tretjim odstavkom 238. člena ZUP namreč lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Tak upravičen razlog v konkretni zadevi glede na zgoraj obrazloženo ni obstajal, zato je toženka ravnala pravilno, ko se do teh listin ni vsebinsko opredeljevala.

21.Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Med drugim je bil s sklepom z dne 24. 10. 2019 podaljšan tudi rok za podajo pripomb na zapisnik za dodatnih 30 dni, to pa je tudi rok, v katerem je tožnica predložila dodatne pripombe na zapisnik, na katere je davčni organ obrazloženo odgovoril v izpodbijani odločbi. Tudi v tem roku ni predložila zahtevanih listin. Zatrjevana obsežnost listinske dokumentacije ni razlog, ki bi tožnico kakor koli razbremenila obveznosti njene predložitve. Drži trditev zakonitega zastopnika B. B., da je davčni organ zahteval tudi predložitev bilanc in podatkov o stanju zalog (glej povzetek sklepov z dne 22. 2. 2019 in 22. 5. 2019), trditev, da dokumentov ni predložil, ker po njegovem mnenju niso nerelevantni za odločitev v zadevi, pa se izkaže za še enega izmed izgovorov, s katerimi tožnica poskuša opravičiti svojo neaktivnost v postopku.

22.Tožnica torej davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke. Tako ostaja sporen obstoj predhodno danih posojil s strani družbenikov A. A. in B. B. v višini 135.000,00 EUR (45.972,00 EUR + 89.028,00 EUR) oziroma 129.590,00 EUR, ki sta bili kompenzirani v decembru 2017.

23.Sodišče je oba družbenika zaslišalo, pri čemer B. B. na vprašanje sodišča in nasprotne stranke ni povedal ničesar glede zgoraj navedenega zneska, ki naj bi nastal v posledici verige posojil in cesij, asignacij oziroma verižnih kompenzacij, ki naj bi se zgodile med njim, E. E., družbo D., d. o. o., in tožnico. Enako velja za terjatev v znesku 89.028,00 EUR, ki jo je B. B. prenesel na A. A. in naj bi bila posledica danega posojila družbi v letu 2007. Gole trditve o tem, da so bila posojila dana in kako so se knjigovodsko zapirale knjižene terjatve po presoji sodišča ne zadostuje za drugačen zaključek, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Zato je sodišče presodilo, da tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja zgoraj navedenih posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2.

24.Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prepričljive, zato je v tem delu sodišče presodilo, da je davčni organ preuranjeno odločil, da celoten kompenzirani znesek iz naslova kupnine za stanovanje pomeni prikrito izplačilo dobička družbenici. Sporen ostaja znesek v zatrjevani višini 45.972,00 EUR, kar bo moral davčni organ preveriti v ponovljenem postopku.

25.Sodišče je glede na obrazloženo tožbi delno ugodilo na podlagi 4. točke v povezavi z 2. točko prvega dostavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na odmero davka od dohodka iz kapitala v zvezi s kompenzacijo sredstev v višini 45.972,00 EUR. V tem obsegu je zadevo vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, da preveri trditve A. A. o posojenih zneskih preko plačila računov družbe in po dopolnjenem dokaznem postopku ponovno odloči v zadevi. Sodišče ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu, naj samo odloči o zadevi, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji (65. člen ZUS-1).

26.Glede sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 13. 6. 2022 (dokaz A5), s katerim je bila zavržena kazenska ovadba zoper tožnico, sodišče še pojasnjuje, da je davčni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, vezan na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča (149. člen ZUP). Na ugotovitve državnega tožilca v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe davčni organ formalno torej ni vezan, ampak je bil dolžan na podlagi ugotovitvenega postopka v skladu z 10. členom ZUP (prosta presoja dokazov) oceniti uspeh dokazovanja in presoditi, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne, ter na tej podlagi izdati odločbo v konkretnem postopku. Da so zaključki oziroma ocena relevantnih dejstev davčnega organa drugačni kot ocena državnega tožilca, pa samo po sebi ne pomeni, da je izpodbijana odločba nezakonita.

27.Glede na (delni) uspeh s tožbo je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 385,00 EUR, zvišani za DDV po 22 % stopnji, skupaj torej 469,70 EUR. Tako odmerjene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

28.Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1B. B. in A. A. sta zunajzakonska partnerja in družbenika v tožnici, in sicer vsak v deležu 25 %.

2Kot izhaja iz elektronskega sporočila z dne 9. 5. 2019, je posredovala izpis bruto bilance z dne 23. 4. 2019 (stran 1 do 7, stran 8 - bilanca po razredih), izpis po kontih glavne knjige pa je bil predložen le od strani 1 do 3 in 43 do 52.

3V sklepu je bilo konkretno navedeno, da davčni organ zahteva tudi predložitev podatkov o kratkoročnih posojilih (pogodbe in denarni tok) ter kontne kartice danih kratkoročnih posojil, kratkoročne poslovne terjatve, kratkoročne finančne obveznosti in kratkoročne poslovne obveznosti.

4V 10. členu ZUP je določeno: O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 90 Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (2006) - ZDDPO-2 - člen 74 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 10, 138, 138/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 238, 238/3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia