Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog. To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka, morata pa v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti toženkama njune stroške pritožbenega postopka, in sicer vsaki v višini 3.385,50 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero sta tožnika uveljavljala naslednji zahtevek: "Ugotovi se, da sta Pogodba o prodaji in nakupu terjatev iz posojilnih razmerij, sklenjena dne 26. 10. 2016 v obliki notarskega zapisa notarja A. A. iz Ljubljane, opr. št. SV 2133/16, in Pogodba o potrditvi odstopa z dne 7. 2. 2017, obe sklenjeni med B., d. o. o. (prej C., d. o. o.), matična številka ..., kot prodajalcem in D., davčna številka ..., nični." Tožnikoma je tudi naložilo, da toženkama povrneta potrebne stroške postopka.

2.Zoper naveden sklep se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagata, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje ter toženkama naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3.Toženki v odgovorih na pritožbo višjemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Obe priglašata pritožbene stroške in predlagata, da se njihovo povračilo naloži tožnikoma.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugotovitveno tožbo, ker je ugotovilo, da tožnika nista izkazala pravnega interesa za ugotovitev ničnosti Pogodbe o prodaji in nakupu terjatve iz posojilnih razmerij z dne 26. 10. 2016 in Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 7. 2. 2017, sklenjenih med prvo toženko in pravno prednico druge toženke (v nadaljevanju: Pogodbi). Ugotovilo je, da je prva toženka (cesionar) vložila predlog za izvršbo, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom I 3405/2017 z dne 1. 12. 2017 dovolilo izvršbo na nepremičnine tožeče stranke. Predlog za izvršbo je bil vložen na podlagi posojilne pogodbe z dne 12. 3. 2013 in 9. 12. 2010, v katerih je tožeča stranka nastopala kot zastavna dolžnica, ki je za poplačilo posojil jamčila s svojo nepremičnino. Terjatve iz navedenih posojilnih pogodb je prva toženka (cesionar) pridobila od druge toženke (cedent) na podlagi Pogodb.

6.Tožnika v pritožbi sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo materialnega prava in izpodbijata njegovo, da je podan kvečjemu njun ekonomski, ne pa pravni interes za ugotovitveno tožbo.

7.Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Drugi odstavek 181. člena ZPP določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Pravni interes je posebna procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe, katere obstoj mora izkazati tožeča stranka. Predpostavka pravnega interesa od tožeče stranke zahteva izkaz, da je njen pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožeča stranka nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika navedla, da bi z ugotovitvijo ničnosti dosegla uspeh v izvršilnem postopku, saj bi novemu upniku (cesionarju) preprečila poplačilo. Ugotovilo je tudi, da tožnika nista navedla, da bi v izvršilnem postopku zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, s katerim bi prerekala prehod terjatve, kot tudi nista navedla, da sta zamudila rok za njegovo uveljavitev. Tožnika v pritožbi navedenih ugotovitev ne prerekata.

9.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvena tožba po 181. členu ZPP ni dopustna, če ima stranka v izvršilnem postopku na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim je mogoče doseči isti cilj. Dolžnik lahko vprašanje veljavnosti prehoda terjatve učinkovito uveljavlja v izvršbi, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ za tak položaj vsebuje poseben ugovorni razlog (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). To pomeni, da izvršilni postopek omogoča presojo istega vprašanja in s tem zagotavlja polno in učinkovito varstvo glede veljavnosti oziroma učinkov cesije. Zato bi samostojna ugotovitvena tožba pomenila podvajanje pravnega varstva.

10.Ugovor po ZIZ ima procesni cilj preprečiti izvršbo določenega upnika. Da lahko dolžnik v okviru tega ugovora uveljavlja ničnost cesije kot razlog neobstoja prenosa, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Zato sklicevanje zgolj na dejstvo, da teče konkreten izvršilni postopek, ki ga želita tožnika ustaviti, ne zadošča, saj ne pomeni ugotovitve ničnosti cesije z učinki izven tega postopka. Tožnika v pritožbi ne izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje, da navedbe, ki sta jih podala, ne dajejo podlage za zaključek, da bi bil njun cilj ugotovitev ničnosti cesije z učinki izven konkretnega izvršilnega postopka. Da jima ugovor v izvršilnem postopku ne zagotavlja zadostnega varstva, ker ne more celovito rešiti njunega pravnega položaja oziroma odpraviti njegove negotovosti, pa tožnika pred sodiščem prve stopnje ravno tako nista trdila.

11.Drugi odstavek 421. člena Obligacijskega zakonika - OZ tožnikoma zagotavlja, da lahko proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih imata proti njemu, uveljavljata tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala proti odstopniku do takrat, ko sta zvedela za odstop. Zato ne moreta uspeti s pritožbenim očitkom, da se je njun pravni položaj s sklenitvijo in izvršitvijo Pogodb spremenil, ker je terjatev iz premoženja slovenske družbe prešla v imetništvo turške gospodarske družbe. Sedež upnika je sam po sebi dejanska okoliščina, ki na njun pravni položaj nima nobenega vpliva. Tudi sicer je cesionar proti njima sprožil izvršilni postopek pred slovenskim sodiščem, ki se vodi po slovenskem pravu. V pritožbi pa ne pojasnita, uveljavljanje katere pravice oziroma pravic naj bi jima bilo kot dolžnikoma zaradi spremenjenega sedeža upnika onemogočeno ali oteženo.

12.Pritožbeni očitek, da je položaj tožnikov pri uveljavljanju pravic v zvezi s poroštvi, ki niso predmet izvršilnega postopka v Republiki Sloveniji, proti prvi toženki bistveno slabši v primerjavi s pravnim položajem, ko bi bila nasprotna stranka družba iz Slovenije ali Evropske unije, je povsem posplošen in ga že zato ni mogoče preizkusiti. Poleg tega predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj ga tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala.

13.Pritožnika neutemeljeno izpodbijata tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nista podala navedb o tem, da je njun položaj glede dolga iz posojilne pogodbe negotov. Sodišče prve stopnje je ne le v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (na katero se sklicujeta pritožnika), ampak tudi v 10. in 12. točki ugotovilo, da tožnika nista trdila, da njuna obveznost iz temeljnega posla (posojilne pogodbe) ne obstoji, kot tudi nista trdila, da sta jo že poravnala ali bila s prvotnim upnikom dogovorjena za odpust ali plačilo na obroke. Zgolj z očitkom, da navedena ugotovitev ne drži, pritožnika ne moreta uspeti, če hkrati ne navedeta, katere so tiste navedbe o negotovem položaju glede posojilne pogodbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje pri presoji prezrlo ali zmotno ocenilo.

14.Pritožnika ne moreta biti uspešna niti s pritožbenim očitkom, da sta podala "izčrpne navedbe glede spornosti Pogodb in pravnega posla prenosa terjatev ter prve toženke kot nove upnice". Ne le, da je takšen očitek povsem posplošen in ga že zato ni mogoče preizkusiti, bistveno je, da je sodišče prve stopnje tožbo zaradi neizkazanega pravnega interesa zavrglo in se v vsebinsko presojo razlogov za ničnost cesije ni spustilo. Razlogi, ki po mnenju tožnikov utemeljujejo ničnost Pogodb, pa sami po sebi ne morejo izkazovati pravne koristi, ki naj bi jo imela tožnika od take ugotovitvene sodbe. Negotovost lastnega pravnega položaja pritožnika tudi ne moreta utemeljiti s sklicevanjem na negotov položaj prve toženke kot cesionarja v smislu dvoma v njeno dejansko poslovanje in zastopanje.

15.Pritožnika uveljavljata tudi bistveno kršitev določb postopka v zvezi s 108. členom ZPP. Navajata, da bi jima moralo sodišče prve stopnje tožbo poslati v popravo oziroma dopolnitev, če je menilo, da nista utemeljila pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.

16.Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen. Tožnika sta v 3. točki tožbe posebej utemeljevala svoj pravni interes za ugotovitveno tožbo. Tožba je bila formalno popolna, saj je vsebovala vse predpisane sestavine, ki so zahtevane z zakonom (105. in 180. člen ZPP). Ker sta v nadaljevanju postopka toženki prerekali pravni interes tožnikov za ugotovitveno tožbo, tožnikoma ni nič preprečevalo, da bi ga dodatno utemeljila. Nobene opore pa ni 108. členu ZPP za stališče, da bi ju moralo sodišče posebej pozvati na dopolnitev navedb v zvezi s pravnim interesom. 108. člen ZPP namreč ureja postopek, če je vloga formalno pomanjkljiva, to je takrat, ko je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (drugi odstavek 105. člena ZPP). Uporaba te določbe torej ne pride v poštev v primeru morebitnih vsebinskih pomanjkljivosti. Vsakdo, ki v pravdnem postopku vloži ugotovitveno tožbo, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato bi morala tožnika poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti Pogodb utemeljiti tudi pravni interes za tako tožbo, če sta želela, da je o njej vsebinsko odločeno. Izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo ne pomeni formalne nepopolnosti tožbe, temveč gre za vsebinsko pomanjkljivost tožbenih navedb, na odpravo katere sodišče prve stopnje tožnikov ni bilo dolžno pozivati, še posebej ne zato, ker sta nanjo opozarjali toženki.

17.Na podlagi zgoraj navedenega višje sodišče zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

18.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnika sama nosita stroške, nastale z njeno vložitvijo, toženkama pa morata povrniti njune pritožbene stroške. Višje sodišče je pritožbene stroške toženk odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in vsaki priznalo po 4.500 točk za odgovor na pritožbo, 125 točk za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 3.385,50 EUR za vsako toženko. Tožnika sta dolžna toženkama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------

1Galič, A., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 148-150.

2Prim. sklepa VSL II Ip 61/2022 z dne 9. 3. 2022 in VSM II Ip 767/2021 z dne 10. 11. 2021.