Jedro

Če delodajalec v izredni odpovedi pogodbo o zaposlitvi delavcu očita več kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemelji s tem, da delovnega razmerja zaradi vseh kršitev (ne le ene izmed njih) ni mogoče nadaljevati, mora sodišče presojati obstoj vseh očitanih kršitev. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča ugotovitev obstoja ene kršitve, saj iz odpovedi ne izhaja, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče samo zaradi te kršitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dala tožena stranka dne 13.04.2006, na reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, da zavrne tožbeni zahtevek, dalo preveliko težo razsodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1389/2006. Po prejemu te razsodbe, zoper katero se sicer ni pritožil, je namreč ugotovil, da je sprožil spor na socialnem oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani zoper odločbo, ki je bila posledica in ne vzrok okoliščin, ki so vodile v spor. Šele kasneje je namreč ugotovil, da ne izpodbija v socialnem sporu prave odločbe, vendar je bilo že prepozno. Pravilno bi bilo, da bi vložil pritožbo in kasneje spor v zvezi z odločbo o ugotovitvi njegove delazmožnosti. Sodišče prve stopnje pa se tudi sicer ni dovolj seznanilo z vsebino sodbe in postopkom pod opr. št. Ps 1389/2006. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča, da bi bilo najmanj, kar bi tožnik lahko storil to, da bi o svoji odsotnosti z dela obvestil toženo stranko oziroma se z njo dogovoril za izrabo letnega dopusta pravočasno in na način, kakršen je predviden pri toženi stranki. Pri tem je prezrlo, da je zaslišana priča T.K. ob zatrjevanju, da se spominja samo enega telefonskega klica tožnika, dopustila tudi možnost, da je bilo teh klicev več. Tudi sicer je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo gradilo na povsem površnih ocenah izvedenih dokazov. Tako se na primer ni opredelilo do očitka tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik ni odpravil delovnih zaostankov. V zvezi s tem tožnik opozarja, da je bil v 4-mesečnem nepretrganem bolniškem staležu. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Prezrlo je tudi vse indice, ki kažejo na hotenje tožene stranke, da z njim prekine delovno razmerje. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, naj upošteva opisane nepravilnosti, preizkusi izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti in jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bila odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka preuranjena.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR). Poleg tega mora delodajalec (2. odstavek 82. člena ZDR) dokazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR).

Tožena stranka je tožniku dne 13.04.2006 (priloga A4) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila med strankama sklenjena dne 22.12.2004, zaradi kršitve določil pogodbe o zaposlitvi in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, to je iz razloga, navedenega v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla kršitve določil pogodbe o zaposlitvi in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, storjene s tem, da je tožnik od 17.03.2006 neopravičeno odsoten z dela, da delodajalca o svoji odsotnosti in razlogih zanjo ni obvestil ne ustno ne s potrdilom o upravičeni odsotnosti z dela, da tožena stranka ugotavlja, da od 17.03.2006 pa vse do 04.04.2006 svoje odsotnosti tožnik še vedno ni opravičil, da je v telefonskem klicu v tajništvu A. Ljubljana dne 27.03.2006 zahteval odobritev letnega dopusta za nazaj, da je bilo medtem, ko je v času njegove bolniške odsotnosti njegovo delo prevzel drug delavec, ugotovljeno, da delavec še vedno ni zmanjšal zaostankov v zvezi z odškodninskimi zahtevami zavarovalnicam, vezanih na izredne dogodke iz meseca julija 2005 (prometne nezgode na avtocestah s povzročeno materialno škodo in stroški vzpostavitve prevoznosti, katerih oškodovanec je družba X. d.d.) in da je z zgoraj navedenim neopravljenim delom in z opustitvijo obvestila o nerešenih zadevah in razlogih zanje povzročil drugemu delavcu dodatno delo, družbi pa materialno škodo. Sredstva iz naslova zavarovanj, do katerih je družba upravičena, so zato nakazana z zamudo. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka še navajala, da je ugotovljena tožnikova neupravičena odsotnost z dela od 17.03.2006 dalje in da s svojim zagovorom glede neopravljenih in zamujenih zadev ni omajal ugotovitev tožene stranke, da je storil očitane kršitve pogodbe o zaposlitvi in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno in zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je na podlagi zaslišanja tožnika, zaslišanja prič T.K. in D.N. ter listin, ki so bile predložene v spis, ugotovilo, da tožnikova odsotnost z dela od 17.03.2006 dalje v resnici ni bila upravičena. Ocenilo je, da je neopravičena odsotnost z dela, ki je konkretnem primeru obsegala kar 11 delovnih dni, dovolj resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato se v presojo ostalih, v izredni odpovedi očitanih kršitev, ni spuščalo (3. odstavek na strani 4 izpodbijane sodbe - list. št. 47 spisa).

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o tožbenem zahtevku, ko se ni ukvarjalo z drugimi očitanimi kršitvami delovnih obveznosti, ki naj bi jih tožnik storil poleg neopravičenega izostanka z dela. Tožena stranka je namreč očitno štela, da šele vse v obrazložitvi sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi naštete kršitve utemeljujejo zaključek v smislu 1. odstavka 110. člena ZDR, da delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, ki je sicer predviden v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 80. člena ZDR). Zaradi tega je tudi po stališču pritožbenega sodišča prvostopno sodišče zmotno ocenilo, da se ni potrebno spuščati v presojo ostalih v izredni odpovedi očitanih kršitev, ki jih je tožena stranka očitala tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je potrebno zavrniti tožbeni zahtevek že na podlagi ugotovitve, da je bila tožnikova odsotnost z dela od 17.03.2006 dalje neupravičena. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po izvedbi predlaganih dokazov in z upoštevanjem dokaznega bremena tožene stranke 0ugotoviti, ali je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki podana v skladu z določbami ZDR. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - ZDSS-1) sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, ali z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. V obravnavani zadevi se prvostopno sodišče sploh ni opredeljevalo do očitanih kršitev delovnih obveznosti tožnika, razen do očitane neopravičene odsotnosti z dela. Zaradi tega ne bi bilo pravilno, da bi presojo v tem smislu nadomestilo pritožbeno sodišče.