Jedro

Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, št. Su 792/2021-8 z dne 28. 1. 2022, zavrnila.

2. Tožena stranka je odločala o nujni brezplačni pravni pomoči, ki je urejena v 36. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), kjer izhaja, da je prosilec do nujne brezplačne pravne pomoči upravičen, če v posebej določenih pogojih izpolnjuje tudi pogoje iz 24. člena ZBPP. Tožena stranka je ugotovila, da je bila z izpodbijanim sklepom zavrnjena 22. 11. 2021 vložena zahteva tožnika za izločitev višjih sodnic mag. Andreja Veselič, Violete Tručl in Mojce Medved Ladinek iz sojenja v zadevi, opr. št. II U 335/2021. Pri pridobitvi izjav izločevalnih sodnic v skladu s četrtim odstavkom 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je tožena stranka ugotovila, da tožnik svojo zahtevo za izločitev utemeljuje zgolj s pavšalno trditvijo, da so sodnice že sodile v njegovih drugih zadevah in so zato okužene z nedovoljenimi dokazi oz. seznanjene z določenimi dejstvi, samih trditev glede okužbe z nedovoljenimi dokazi pa tožnik v zahtevi niti ne konkretizira niti jih dokazno ne podpre. Tožnik namreč ni navedel, kaj naj bi bili ti dokazi in kako bi lahko vplivali na sojenje oz. v konkretni zadevi sprejeto odločitev. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, da tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami ni izkazal okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost izločevalnih sodnic, zato je zahtevo za izločitev zavrnilo na podlagi 73. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker mora prosilec do dodelitve nujne brezplačne pravne pomoči izpolnjevati objektivni pogoj po ZBPP, je tožena stranka ugotovila, da je treba tožnikovo prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP v celoti zavrniti kot neutemeljeno že iz razloga, ker tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 3. Tožnik je vložil laično tožbo v upravnem sporu, v kateri je navedel, da izpodbija odločbo št. Bpp 36/20022-2 z dne 23. 3. 2022 v celoti, ker je tudi sodnik Damjan Gantar z omenjeno zadevo okužen in bi se po zakonu moral sam izločiti. Sodnik Damjan Gantar in gradbeni inšpektor A. A. sta spremenila pravnomočne sodbe, kar je kaznivo dejanje, zato tožnik predlaga, da se mu dodeli odvetnik.

4. Tožena stranka odgovora ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP.

7. Pogoje za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči določa 36. člena ZBPP. Gre za določbo, ki jo organ za brezplačno pravno pomoč uporabi v primeru, ko bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje, prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Prvi odstavek navedene določbe določa tudi, da se nujna brezplačna pravna pomoč v takem primeru prosilcu dodeli ne glede na njegov materialni položaj, vendar po presoji pogojev iz 24. člena tega zakona. Namen navedene določbe je, da se prosilec izogne posledicam zamude roka ali izgubi pravice opraviti določeno dejanje in se mu v ta namen dodeli pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno.

8. Objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči predpisuje ZBPP v 24. členu, v katerem določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoč kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoč, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP)

9. Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavno skladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnosti možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Očitna nerazumnost“ pomeni, da mora organ za brezplačno pravno pomoč (med drugim) opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti udeležbe v tem postopku na podlagi razlogov, ki so „očitni“, torej spoznavni na prvi pogled, in tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku.1

10. V obravnavani zadevi je tožena stranka po pridobitvi izjav izločevalnih sodnic v skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZPP ugotovila, da tožnik svojo zahtevo utemeljuje le z pavšalno trditvijo, da so sodnice že sodile v njegovih drugih zadevah in so okužene z nedovoljenimi dokazi oz. so seznanjene z določenimi dejstvi. Tožnik ne v zahtevi za dodelitev pravne pomoči v upravnem postopku, ne v tožbi v upravnem sporu, ne konkretizira svojih trditev in jih dokazno ne podpre. Po presoji sodišča je tožena stranka opravila potrebno presojo verjetnosti za uspeh tožnika v pritožbenem postopku in tako ugotavlja, da izključuje njegove možnosti za uspeh izločitve sodnic, zadeva je očitno nerazumna, saj tožnik tudi ni navedel s katerimi dokazi so sodnice okužene in kako naj bi slednje vplivalo na njihovo presojo v zadevi, št. II U 355/2021, tako so njegove trditve ostale pavšalne. Tožnik s svojimi pavšalni trditvami v postopku pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, št. Su 792/2012-8 z dne 28. 1. 2021 očitno ne more uspeti. Tožena stranka pri vsebinski presoji ni presegla standarda očitnosti.

11. Sodišče nadalje ugotavlja, da so pavšalne in neutemeljene navedbe tožnika v tožbi, da je tudi sodnik Damjan Gantar, ki je izdal izpodbijano odločbo „okužen“ in bi se po zakonu moral izločiti.

12. Po obrazloženem je sodišče ugotovilo, da so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015, št. III U 18/2016 z dne 26. 2. 2016, št. II U 1/2020 z dne 6. 2. 2020.