Jedro

Glede modifikacije obtožnega predloga je prvo sodišče skladno s procesnim gradivom v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, da je obdolžencu čistopis modifikacije bil vročen na glavni obravnavi 3. 9. 2019. Takrat je po seznanitvi z modifikacijo obdolženec izrecno izjavil, da se v tistem trenutku o modifikaciji ne želi izreči, nato pa sta obe stranki postopka predlagali še pridobitev listinskih dokazov, čemur je sodišče sledilo, obdolženec pa je bil posebej poučen še o tem, da se lahko ob izpolnjenih pogojih naslednja obravnava opravi v njegovi odsotnosti, ne glede na njegovo zaslišanje. Zato preseneča stališče pritožbe, da bi moral biti obdolženec še posebej pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kajti že sam zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2019 (list. št. 50) pokaže ravno to, torej, da je bilo obdolžencu dano izrecno pojasnilo o možnosti izjasnitve glede modifikacije. Na njegovi strani pa je bila odločitev, ali to stori. To pa v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ne pomeni, da lahko obdolženec neomejeno izbira, kdaj se bo izrekel o modifikaciji obtožnega akta. Bistveno pri tem namreč je, da ima na podlagi spremenjenega obtožnega akta primeren čas za pripravo svoje obrambe. Ta pa je bil v obravnavanem primeru od 3. 9. 2019 do 10. 10. 2019 zadosten in primeren in se je v tem času imela obramba vsekakor možnost izreči o spremembi obtožnega akta, saj drugače tudi ni mogoče razumeti dokaznih predlogov obrambe istega dne (3. 9. 2019) in ko je obramba nasprotovala pridobitvi dokazov o finančnem poslovanju družbe A. d.o.o., kar je predlagala obtožba in nato zahtevala še pribavo spisa OŽ CE, opr. št. I Kpr 10313/2018, kar je prvo sodišče tudi storilo. Pritožba pa ima prav, da glede na to, da je zagovor primarno namenjen obdolženčevi pravici do izjave in da mu ZKP v določbah členov 323 do 325 omogoča podajo zagovora pred začetkom dokaznega postopka, to še ne pomeni, da obdolženec ne more podati svojega zagovora tudi v poznejši fazi glavne obravnave, če to želi. Vendar pa je treba gornja izhodišča sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožba, presojati tudi v luči ustavnih jamstev v konkretno obravnavanem postopku in izključiti morebitno omejevanje obdolženčeve pravice do izjave. Glede na potek dogodkov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in kar je skladno tudi s procesnim gradivom, je bila prva glavna obravnava v tej zadevi razpisana za 12. 4. 2019, ki pa se ni začela in je bila iz tega razloga preložena na 30. 5. 2019, ko je obdolženec izjavil, da se v tej fazi ne bo zagovarjal, prisoten na glavni obravnavi 18. 6. 2019 pa zagovora ni podal (prisoten je bil pri izvajanju dokazov), prav tako pa ne 3. 9. 2019, ko je bil izrecno pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kar je prav tako zavrnil. Tak potek dogodkov pa v nasprotju s pritožbo ne potrjuje zatrjevanj o omejevanju obdolženca pri podaji njegovega zagovora s strani sodišča, saj je le-ta z naroka za glavno obravnavo 10. 10. 2019 izostal neopravičeno in s tem tudi tvegal, da se bo obravnava zaključila v njegovi odsotnosti, torej tudi brez njegovega zagovora, ki pa ga vse do takrat ni želel podati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 in mu na podlagi členov 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka člena 211 KZ-1 določilo zaporno kazen 7 (sedem) mesecev, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in še pod posebnim pogojem, da oškodovancu V. P. plača 7.550,00 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti te sodbe, kajti v nasprotnem primeru se pogojna obsodba lahko prekliče. V plačilo mu je naložilo stroške postopka in sodno takso, oškodovanca pa je na podlagi drugega odstavka člena 105 ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja vse pritožbene razloge (pritožbenega razloga zaradi izrečene sankcije ne obrazloži) in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in se obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se ob ugoditvi pritožbi sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožba z navedbami, da je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo zagovornikovo prošnjo za preložitev, čeprav je bila ta podana pravočasno in utemeljeno obrazložena z zadržki tako zagovornika, kot tudi obdolženca (ta je odsotnost za 10. 10. 2019 izkazal s službeno potjo) in ni bila podana z namenom zavlačevanja, sodišču očita kršitev 3. točke prvega odstavka člena 371 ZKP, vendar takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

6. Prvo sodišče je v tem delu svojo odločitev za sojenje v obdolženčevi odsotnosti (zagovornik je bil navzoč) dne 10. 10. 2019 prepričljivo obrazložilo. Skladno s spisovnim gradivom je v izpodbijano sodbo povzelo obdolženčevo seznanitev za glavno obravnavo 10. 10. 2019 (že na obravnavi 3. 9. 2019) in vložitvijo zagovornikove prošnje za preložitev (šele) z dne 8. 10. 2019 in pojasnilo obrambe o obdolženčevi službeni odsotnosti s priloženim naročilom za izvedbo izleta z dne 7. 10. 2019, ki naj bi se izvedel na dan 10. 10. 2019. Ob dejstvu, da je na obravnavo pristopil zagovornik, (-) da je sodišče obrambo ves čas seznanjalo s pridobljenimi dokazi, čemur pritožba ne oporeka (bančni računi v obdobju 2015), (-) da si je zagovornik pred obravnavo vpogledal tudi pribavljeni spis Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Kpr 10313/2018 in (-) da se tega dne niso izvajali personalni dokazi, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ob siceršnjem upoštevanju ustreznih jamstev obdolženca v kazenskem postopku ravnalo povsem pravilno, ko prošnji za preložitev ni ugodilo in je obdolženčev izostanek štelo za neopravičen, zlasti glede na časovnico procesnih dejanj in zadostnega časa za ureditev obdolženčevih poslovnih zadev že od 3. 9. 2019. Zato se je strinjati z razlogi v izpodbijani sodbi, ko je prvo sodišče prepričljivo pojasnilo, da ob izkazanih procesnih dejanjih od 3. 9. 2019 - 10. 10. 2019 obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi 10. 10. 2019 tudi ni bila nujna, na obravnavi pa je bil ves čas prisoten tudi njegov zagovornik. Zato zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka člena 371 ZKP ni podana.

7. V nadaljevanju v okviru istega pritožbenega razloga, izhajajoč iz predpostavke, da je prvo sodišče ravnalo v nasprotju s 3. točko prvega odstavka člena 371 ZKP, ko ni ugodilo prošnji obrambe za preložitev obravnave, pritožba trdi, da je obdolžencu na ta način bilo tudi onemogočeno, da bi se izjasnil o modifikaciji obtožnega akta z dne 18. 6. 2019, prav tako pa mu je bilo onemogočeno, da bi podal na podlagi modificiranega obtožnega akta svoj zagovor, saj to lahko stori v katerikoli fazi postopka. Tudi take navedbe so neutemeljene.

8. Glede modifikacije obtožnega predloga je prvo sodišče skladno s procesnim gradivom v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, da je obdolžencu čistopis modifikacije bil vročen na glavni obravnavi 3. 9. 2019. Takrat je po seznanitvi z modifikacijo obdolženec izrecno izjavil, da se v tistem trenutku o modifikaciji ne želi izreči, nato pa sta obe stranki postopka predlagali še pridobitev listinskih dokazov, čemur je sodišče sledilo, obdolženec pa je bil posebej poučen še o tem, da se lahko ob izpolnjenih pogojih naslednja obravnava opravi v njegovi odsotnosti, ne glede na njegovo zaslišanje.

9. Tako poslovanje prvega sodišča je v nasprotju s pritožbenimi očitki pravilno. Nobenega dvoma ni, da je pristojni tožilec v skladu z zakonskimi pooblastili smel modificirati obtožni predlog, sprememba le-tega pa je bila obdolžencu pravilno vročena 3. 9. 2019 in vse od takrat dalje je imel obdolženec možnost, da se o taki spremembi obtožnega akta izreče. Zato preseneča stališče pritožbe, da bi moral biti obdolženec še posebej pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kajti že sam zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 3. 9. 2019 (list. št. 50) pokaže ravno to, torej, da je bilo obdolžencu dano izrecno pojasnilo o možnosti izjasnitve glede modifikacije. Na njegovi strani pa je bila odločitev, ali to stori. To pa v nasprotju s pritožbenimi izvajanji ne pomeni, da lahko obdolženec neomejeno izbira, kdaj se bo izrekel o modifikaciji obtožnega akta. Bistveno pri tem namreč je, da ima na podlagi spremenjenega obtožnega akta primeren čas za pripravo svoje obrambe. Ta pa je bil v obravnavanem primeru od 3. 9. 2019 do 10. 10. 2019 zadosten in primeren in se je v tem času imela obramba vsekakor možnost izreči o spremembi obtožnega akta, saj drugače tudi ni mogoče razumeti dokaznih predlogov obrambe istega dne (3. 9. 2019) in ko je obramba nasprotovala pridobitvi dokazov o finančnem poslovanju družbe A. d.o.o., kar je predlagala obtožba in nato zahtevala še pribavo spisa OŽ CE, opr. št. I Kpr 10313/2018, kar je prvo sodišče tudi storilo.

10. Iz istih razlogov tudi ne vzdrži v okviru istega pritožbenega razloga očitek, da je s takim poslovanjem sodišče obdolžencu onemogočilo, da bi podal svoj zagovor. Zagovor obdolžencu omogoča, da v kazenskem postopku kot subjekt kazenskega postopka v največji meri razvije svojo funkcijo obrambe z navajanjem razbremenilnih dokazov in dejstev, z zagovorom pa obdolženec primarno uresničuje tudi svojo pravico do izjave v smislu člena 22 Ustave RS. Hkrati pa je obdolženčev zagovor tudi dokaz in kot tak podvržen prosti presoji dokazov1. Pritožba pa ima prav, da glede na to, da je zagovor primarno namenjen obdolženčevi pravici do izjave in da mu ZKP v določbah členov 323 do 325 omogoča podajo zagovora pred začetkom dokaznega postopka, to še ne pomeni, da obdolženec ne more podati svojega zagovora tudi v poznejši fazi glavne obravnave, če to želi.

11. Vendar pa je treba gornja izhodišča sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožba, presojati tudi v luči ustavnih jamstev v konkretno obravnavanem postopku in izključiti morebitno omejevanje obdolženčeve pravice do izjave. Glede na potek dogodkov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in kar je skladno tudi s procesnim gradivom, je bila prva glavna obravnava v tej zadevi razpisana za 12. 4. 2019, ki pa se ni začela in je bila iz tega razloga preložena na 30. 5. 2019, ko je obdolženec izjavil, da se v tej fazi ne bo zagovarjal, prisoten na glavni obravnavi 18. 6. 2019 pa zagovora ni podal (prisoten je bil pri izvajanju dokazov), prav tako pa ne 3. 9. 2019, ko je bil izrecno pozvan k izjasnitvi o modifikaciji, kar je prav tako zavrnil. Tak potek dogodkov pa v nasprotju s pritožbo ne potrjuje zatrjevanj o omejevanju obdolženca pri podaji njegovega zagovora s strani sodišča, saj je le-ta z naroka za glavno obravnavo 10. 10. 2019 izostal neopravičeno in s tem tudi tvegal, da se bo obravnava zaključila v njegovi odsotnosti, torej tudi brez njegovega zagovora, ki pa ga vse do takrat ni želel podati. Zato teza pritožbe o omejevanju obdolženčeve pravice do izjave ob dejstvu, kot je ugotovilo že prvo sodišče, da je obramba z vsemi dokazi bila ves čas seznanjena, kar pritožbeno tudi ni oporekano, ne dopušča sklepanja o omejevanju obdolženčeve pravice do izjave in posledično tudi ne do kršitve kavtel poštenega postopka, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka člena 371 ZKP.

12. Tudi pritožbeni očitek o kršitvi pravice do obrambe iz razloga, ker naj bi prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za branje listin iz pribavljenega spisa OŽ CE, opr. št. I Kpr 10313/2018 ni utemeljen. V skladu z načelom proste presoje dokazov (člen 18 ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo zaradi ugotovitve pravno relevantnih dejstev. Tudi zavrnitev dokaznega predloga, ki ga pritožba problematizira, je prvo sodišče v točki 9) ustrezno obrazložilo s tem, da je v izpostavljeni zadevi (I Kpr 10313/2018) šlo za očitek obdolžencu za storitev povsem drugega kaznivega dejanja, ta postopek pa je bil nato tudi ustavljen. Zavrnitev takega dokaznega predloga pa je po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena predvsem iz razloga, ker zagovornik že pred prvim sodiščem tak dokazni predlog ni dovolj obrazložil. Tekom postopka je namreč zahteval branje listin v citiranem spisu in tudi s ponavljanjem take zahteve v pritožbenih navedbah ne konkretizira, katere listine iz tega spisa pa bi bile potrebne za branje in katero pravno relevantno dejstvo, pomembno za razsojo v tem kazenskem postopku, bi se z branjem teh listin dokazovalo. Če pa bi naj te listine imele tolikšno težo za razbremenitev obdolženca, kot to trdi pritožba, pa bi bilo pričakovati, da bi jih obramba (zagovornik si je ta spis vpogledal) tudi predložila tekom postopka, pa tega ni storila, niti ni definirala, katere listine so relevantne, prav tako pa ni izkazala vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

13. V okviru pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba oporeka predvsem razlogom prvega sodišča, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom in kot ključno izpostavlja, (-) da je obdolženec oškodovanca prosil, da mu za določen čas posodi v izreku naveden znesek denarja, (-) da je obdolženec sam določil čas vrnitve denarja (31. 5. 2015), (-) oškodovancu in njegovi ženi ni ničesar zamolčal in ju tudi ni spravil v zmoto, (-) saj je oškodovanec ves čas vedel, da ima obdolženec finančne težave, (-) da je oškodovanec je obdolženca pozival na vrnitev posojila še pred zapadlostjo, (-) obdolženec pa je nato kljub temu pristal še na sklenitev notarskega zapisa 14. 5. 2015. Glede obremenjenosti njegovega nepremičnega premoženja s hipotekami pa pritožba trdi, da se je oškodovanec z njimi prav tako lahko seznanil in zato tudi ni bil zaveden, saj bi slednje, kot tudi TRR obdolženčeve firme A. d.o.o. lahko oškodovanec sam preveril v javno dostopnih podatkih. S takimi navedbami pritožbe o neobstoju goljufivega namena se ni mogoče strinjati.

14. Pri kaznivem dejanju goljufije je goljufiv namen bistveni element tega kaznivega dejanja in je stvar notranjega dogajanja storilca, ki se kot tak odrazi v načinu storitve tega kaznivega dejanja s tem, da se oškodovancu lažno prikazujejo oziroma prikrivajo dejanske okoliščine in se ga na ta način zapelje ali pa pusti v zmoti, zaradi česar oškodovanec na škodo svojega premoženja nekaj stori (ali opusti). Gre torej za presojo dejstev in okoliščin, ki omogočajo sklepanje o (ne)obstoju goljufivega namena. Ni se strinjati s pritožbo, da je odločitev prvega sodišča, ko je sledilo obtožbi, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom, zmotna.

15. Prvo sodišče je ob pravilni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov zanesljivo ugotovila dejstva in okoliščine (točka 33 obrazložitve), pomembne glede obstoja goljufivega namena. Pritožba celo pritrjuje ugotovitvi, da je obdolženec imel težave pri poslovanju svoje družbe A. d.o.o. in da je bil to tudi ključni razlog za najem posojila pri oškodovancu, zato se ni mogoče strinjati z njenimi navedbami, da je finančno in premoženjsko stanje obdolženca v času pridobitve posojila omogočalo vračilo sposojenega zneska, saj take navedbe povsem nasprotujejo ne le podatkom o sklenitvi posojilnih pogodb z upnikoma R. d.o.o. in F. T. d.o.o., temveč tudi trditvi obrambe, da je obdolženec imel finančne težave v svojem podjetju in je bil to glavni razlog za najem posojila pri oškodovancu, kar naj bi oškodovancu bilo tudi znano. Kajti, kot je prepričljivo obrazložilo že prvo sodišče, če bi ta trditev pritožbe držala, bi ne bili v času sklenitve in zapadlosti posojila blokirani bančni računi tako obdolženčevega podjetja, kot tudi njegov osebni TRR. Taki podatki pa torej ne potrjujejo trditve pritožbe o zmožnosti vrnitve posojila, do katerega tudi tekom postopka ni prišlo. Vse te okoliščine pa so utemeljeno prvemu sodišču po prepričanju pritožbenega sodišča dopuščale zaključek o tem, da je obdolženec oškodovancu, s katerim sta bila sicer že več let popreje dobra znanca in pri katerem si je obdolženec že pred tem izposojal denar in ga tudi vedno vrnil, lažno prikazoval in mu zamolčal, da ima resne finančne težave, zlasti s poslovanjem svojega podjetja in da objektivno prejetega posojila tudi ni sposoben vrniti, saj je tudi njegovo nepremično premoženje bilo v času pridobitve posojila že obremenjeno s hipotekami v skupni višini 64.000,00 EUR. Oškodovanec pa je, kot je prepričljivo obrazložilo prvo sodišče ravno zaradi pred leti vrnjenih posojil denar obdolžencu tudi izročil. Zato se je strinjati z oceno prvega sodišča, da je obdolženec kasneje brez upiranja pristal še na notarski zapis (14. 5. 2015) iz razloga, ker je vedel, da glede na njegovo finančno stanje in finančno stanje njegovega podjetja tudi izvršilni naslov oškodovancu ne bo omogočal poplačila. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbo, da je oškodovanec vedel v kaj se spušča, zlasti, ker to ni bilo njuno prvo posojilno razmerje, kajti obdolženec je v preteklosti posojen denar tudi vedno vrnil, zaradi česar se je oškodovanec izpolnitve obdolženčeve obveznosti tudi tokrat nadejal, kar zanesljivo potrjuje pravilnost zaključkov prvega sodišča, da je bil oškodovanec s strani obdolženca zaveden v sklenitev tega pravnega posla.

16. Načeloma ima pritožba sicer prav, da bi obremenjenost obdolženčevih nepremičnin lahko oškodovanec v javno dostopnih zemljiškoknjižnih podatkih tudi sam preveril, vendar tudi ta okoliščina ne vpliva na prepričljivost razlogov v izpodbijani sodbi o tem, da je obdolženec ob pridobitvi posojila vedel, da oškodovancu tudi v izvršilnem postopku, kljub notarskemu zapisu in pridobitvi izvršilnega naslova ne bo mogel vrniti izposojenega denarja, kar se je nenazadnje tudi izkazalo, oškodovanec pa se je, kot izhaja iz pravilne dokazne ocene prvega sodišča ravno zaradi dolgega poznanstva in predhodna razmerja z obdolžencem odločil izročiti obdolžencu posojen denar v upanju, da ga bo obdolženec kot vedno popreje, tudi vrnil. 17. Posledično tudi ni utemeljen očitek o neprepričljivosti razlogov za obdolženčevo krivdo, četudi je obdolženec pripoznal svoj dolg tekom kazenskega postopka, s čemer pritožba meri na neobstoj zavestnega elementa krivde. Razlogi za krivdo v izpodbijani sodbi po oceni pritožbenega sodišča prepričajo. Zavestni element krivde obdolženca je prvo sodišče prepričljivo obrazložilo z obdolženčevim zavedanjem o svojem slabem finančnem stanju in finančnem stanju njegovega podjetja, ki je bilo takrat slabo zaradi blokade računov, prav tako pa notarski zapis, na katerega je obdolženec takoj pristal, se je ob obdolženčevem zavedanju, da oškodovanec tudi ob izvršilnem naslovu do poplačila ne bo prišel, izkazal kot neučinkovit. Zato ni dvoma, da je oškodovanec bil zaveden, kajti v nasprotnem primeru, kot je obrazložilo že prvo sodišče, obdolženec posojila s strani oškodovanca tudi ne bi dobil, zato si je obdolženec za pridobitev tega posojila pri oškodovancu, kot dobrem znancu tudi prizadeval in mu ves čas prikrival, da mu denarja zaradi slabega finančnega stanja ne bo sposoben vrniti, saj v nasprotnem primeru se obdolženčevo podjetje ne bi znašlo v stečaju, obdolženec pa ne bi bil ostal brez zaposlitve.

18. Po povedanem pritožbeno uveljavljana razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja nista utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo pa je obrazložilo tudi obdolženčev subjektivni odnos do storjenega kaznivega dejanja. Obdolžencu je ob pravilni uporabi materialnih določb KZ-1 po prvem odstavku člena 211 KZ-1 ter členih 57 in 58 KZ-1 izreklo sankcijo opominjevalne narave, v kateri mu je določilo zaporno kazen sedem mesecev s preizkusno dobo dveh let. Pritožba je na načelni ravni uveljavljala tudi ta pritožbeni razlog, vendar ga ni obrazložila in po sami višini izrečene sankcije ni problematizirala. Pritožbeno sodišče pa ob uporabi instituta razširjenega obsega pritožbe ugotavlja, da je izrečena kazenska sankcija primerna in skladna z načelom individualizacije ob upoštevanjih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo in pri izreku sankcije upoštevalo že prvo sodišče, zato poseg v tako izrečeno sankcijo po pritožbenem sodišču ni potreben.

19. Iz teh razlogov in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbo zagovornika obdolženca zavrniti kot neutemeljeno (člen 391 ZKP) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

20. Obdolženec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu s prvim odstavkom člena 98 ZKP moral poravnati strošek pritožbenega postopka – sodno takso, le-to pa bo obdolžencu odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerimi je tekel kazenski postopek.

1 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 20609/2016 z dne 29. 11. 2018