Jedro

OZ-A se na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 22.4.1999, opr. št. I 99/00332-4, ki ga je izdalo na podlagi verodostojne listine, dolžnika D. R. in P. R. zavezalo upniku plačati 533.900 ATS v tolarski protivrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1999 do plačila ter za izterjavo navedenega dovolilo izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin dolžnikov in s poplačilom upnika iz sredstev, dobljenih s prodajo. Sklep o izvršbi je pravnomočen, a je bila izvršba neuspešna. Zato je na predlog novega upnika, ki je terjatev kupil od prvotnega, sodišče prve stopnje s sklepom z dne 17.10.2006, opr. št. In 2006/00101-4 dovolilo izvršbo z novim predmetom izvršbe zoper prvega dolžnika, s sklepom z dne 13.3.2007, opr. št. In 2006/00101-23, pa še zoper drugo dolžnico.

P. R. je vložila ugovor in trdila, da so neplačane obresti dosegle višino glavnice in so zato nehale teči. Sklicevala se je na 376. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ) in na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006. Prvostopenjsko sodišče je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi v delu, nanašajočem se na zakonske zamudne obresti, ki po 1.1.2002 presegajo višino glavnice, razveljavilo in izvršbo v tem obsegu ustavilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom, ki ga zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija, takšno odločitev potrdilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna, ker da je sodišče druge stopnje določbo 376. člena OZ uporabilo napačno, določb 378. in 299. člena OZ, ki bi ju moralo uporabiti, pa ni uporabilo. Je tudi procesno napačna, saj da sta bili zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je potrdilo sklep prvostopenjskega, s katerim je to na podlagi iz formulacije izreka sklepa razvidne ugotovitve, da so zakonske zamudne obresti pred 1.1.2002 dosegle višino glavnice, sklep o izvršbi glede zamudnih obresti za čas po navedenem datumu razveljavilo in izvršbo ustavilo. Oprlo se je na določbo 376. člena OZ, po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico in na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04, s katero je bil razveljavljen 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 22/78, v nadaljevanju ZOR), čeprav bi že dosegle ali presegle glavnico.

Zahteva za varstvo zakonitosti temelji na stališču, da zakonske zamudne obresti, ki so v času od uveljavitve OZ 1.1.2002 do uveljavitve njegove novele OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007) 21.5.2007 dosegle glavnico in so zato nehale teči, po 22.5.2007 ponovno tečejo, če je dolžnik še vedno v zamudi z izpolnitvijo glavne obveznosti. K takšnemu stališču ponudi argument, da sodišče ni imelo podlage za časovno omejitev teka zakonskih zamudnih obresti (kar je storilo z razveljavitvijo sklepa o izvršbi), saj takšna omejitev v resnici pomeni odločitev o tistih terjatvah iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki še niso zapadle. Takšna odločitev pa je napačna iz zgoraj že opredeljenih procesnih in materialnopravnih razlogov.

V zvezi s trditvijo o (po njenem prepričanju nedovoljenem) posegu v pravnomočno sodno določbo se zahteva sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002, ki se glasi: “V primeru, ko upnik po pravnomočnosti sklepa o izvršbi umakne predlog za izvršbo ali ko v izvršbi na sredstva na računu pri organizacijah za plačilni promet v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni nobenega priliv sredstev, sodišče ustavi izvršbo, ne da bi tudi razveljavilo sklep o izvršbi.“(1) Citirano pravno mnenje se nanaša na situacijo, različno od konkretne: ustavitev izvršbe je posledica njene neuspešnosti ali umika predloga za izvršbo, ne pa zoper sklep o izvršbi vloženega pravnega sredstva. V konkretnem primeru je bila razveljavitev sklepa o izvršbi (in zato tudi ustavitev izvršbe) posledica ugovora zoper sklep o izvršbi, na podlagi ugovora pa izvršilno sodišče sme (samo) razveljaviti (svoj) sklep o izvršbi. Razveljavitev sklepa o izvršbi je nujna posledica utemeljenega in zato uspešnega ugovora. Ugovor pa je utemeljen (tudi) takrat, ko je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, lahko dolžnik vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi (56. člen ZIZ).

Procesne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je že bila sklenjena sodna poravnava, torej ni moglo biti. In ker načelno pravno mnenje – zaradi neprimerljivosti z njim urejene in konkretne situacije – za odločitev o upnikovi pritožbi ni bilo pomembno, sodišče druge stopnje ni zagrešilo niti uveljavljane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do njega ni opredelilo: po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP namreč v obrazložitvi sklepa oziroma sodbe presodi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Pomemben del sporov, ki izvirajo iz (različnih interpretacij) pravila ne ultra alterum tantum, povzročajo izreki izvršilnih naslovov, ki zavezujejo tožence oziroma dolžnike k plačilu zakonskih zamudnih obresti „za čas od ... do plačila“.

V času veljavnosti 376. člena OZ je bila višina zakonskih zamudnih obresti odvisna od trenutka plačila, razen če so neplačane obresti pred plačilom dosegle glavnico. Prav to se je zgodilo v konkretnem primeru. Zato je izvršilno sodišče, ki je ugotovilo, da so neplačane zamudne obresti ob uveljavitvi OZ dosegale glavnico, skladno s prepovedjo ne ultra alterum tantum, vsebovano v 376. členu, sklep o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti za čas po 1.1.2002 materialnopravno pravilno razveljavilo.

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od določenega dneva do plačila ne pomeni, da tečejo obresti po zakonsko določeni obrestni meri (dobesedno) do plačila, pač pa, da tečejo do plačila takšne obresti, ki so v skladu z zakonsko ureditvijo zamudnih obresti kot celoto. Splošno sprejeta formulacija obrestnega zahtevka zato vsebuje za čas, ko je veljalo pravilo ne ultra alterum tantum, tudi to pravilo.(2) Zapis o izvršilnem naslovu o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti „od .... do plačila“ tako v resnici pomeni „od ... do prenehanja obveznosti“ (ki ni nujno posledica izpolnitve obveznosti; obveznost iz naslova obresti lahko preneha tudi na podlagi pravila ne ultra alterum tantum).

Nosilna misel zahteve za varstvo zakonitosti je, da je pritožbeno sodišče materialnopravno napačno učinkovanje pravila ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ raztegnilo tudi na čas po prenehanju veljavnosti tega pravila. Pravilna bi bila odločitev, da obresti z uveljavitvijo OZ-A tečejo dalje. Takšno razlago je Ustavno sodišče že zavrnilo: „Dne 22.5.2007 je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 40/07, v nadaljevanju OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Zakon nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Člen 3 OZ-A določa, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova“.(3) Če prepoved retroaktivnosti velja za primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti dosegle glavnico od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A, potem velja tudi za primere, ko so zapadle pa neplačane zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo OZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je torej neutemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi s 391. členom ZPP).

Op. št. (1): Načelno pravno mnenje je objavljeno v zbirki Pravna mnenja I/2002. Op. št. (2): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 191/2007. Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-227/05-19 z dne 24.5.2007.