Jedro

Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 tožnikove navedbe v zvezi z revščino in boljšim življenjem pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so navedbe tožnika, da je iz Maroka odšel v želji po izboljšanju ekonomskih razmer, nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zato je s tem tudi po mnenju sodišča nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tudi v zvezi z drugo navajanim razlogom in sicer grožnjami bratov bivšega dekleta, je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik do mednarodne zaščite ni upravičen. V kolikor bi slednje šteli kot sklicevanje na preganjanje s strani nedržavnega subjekta, ni moč spregledati, da je tožnik na izrecno vprašanje tožene stranke obenem povedal, da groženj policiji ni prijavil, saj se je bal njunega maščevanja. Dolžnost prosilca je, da izkaže trditve glede nezmožnosti izvorne države, da nudi zaščito. Zgolj pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da se je maščevanja bal, ne zadošča. Glede na navedeno se ni moč sklicevati, da zaščite v izvorni državi ni bil deležen, saj je tam niti ni iskal. Poleg tega, da so navedbe tožnika v zvezi s tem razlogom povsem pavšalne, pa je že tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zadnje štiri mesece pred odhodom težav iz tega razloga ni več imel, dva meseca pred odhodom pa je stike z dekletom celo prekinil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (prva in druga alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da tožnik, Arabec in musliman, svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega dokumenta s sliko. Iz policijske depeše in prošnje izhaja, da je Maroko zapustil v želji po zaposlitvi in boljšem življenju. V Maroku zaposlitve ni našel in zato tudi ni imel denarja. Delo je neuspešno iskal v različnih krajih v Maroku. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev se ni mogel izučiti za poklic mizarja, pleskarja ali delavca z aluminijem. V Evropo je prišel, da bi si našel zaposlitev, in bi tako pomagal staršem. V osebnem razgovoru je poleg težav z zaposlitvijo navajal še, da se je v Maroku želel poročiti z dekletom, vendar sta njena brata temu nasprotovala. Na dom tožnika sta pričela pošiljati ljudi, ki so mu grozili. To dekle je spoznal leto dni prej, preden je iz Maroka odšel. Po polletnem znanstvu jo je zaprosil za roko. Njena brata, ki sta poroki nasprotovala, sta zahtevala, da ta kraj zapusti. Razmišljal je, da bi se z njima pogovoril, vendar ga je bilo strah, saj imata kriminalno preteklost. Groženj policiji ni prijavil, ker se je bal njunega maščevanja. Tudi dekle mu je svetovalo, naj se odseli. Zato se je najprej za mesec dni vrnil nazaj k staršem, nato pa je za tri mesece odšel v mesto Agadir, kjer je delal. Ko je srečal dva prijatelja, so se skupaj odločili, da Maroko zapustijo. V kolikor bi imel v Maroku dobro plačano zaposlitev, bi tam ostal. Razen groženj, ki jih je omenil, fizično nikoli ni bil ogrožen. Dva meseca pred odhodom iz Maroka je z dekletom stike prekinil. 3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Razlogov, ki jih je tožnik navajal in zaradi katerih je Maroko zapustil, ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Ob zelo nedoločnih težavah z bratoma bivšega dekleta, je tožnik celoten postopek zatrjeval le ekonomske težave. Precejšnjo težo pa ima po presoji tožene stranke tožnikova izjava, da bi v Maroku ostal, če bi imel dobro plačano službo. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih težav. Poleg tega je Maroko Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prav tako iz njegovih navedb ni moč zaključiti, da bi mu država odrekla pomoč, saj groženj s strani bratov bivšega dekleta policiji ni prijavil. 4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da bi ga morala tožena stranka natančneje zaslišati v zvezi z zatrjevanimi težavami z bratoma dekleta in ga bolj natančno podučiti. Glede na vse doživeto je v dvomih, kaj lahko pove in kaj ne. V zvezi z očitkom, da groženj policiji ni prijavil, pa navaja, da zgolj zato, ker je Maroko zapustil, preden bi spor privedel do nasilja. Toženi stranki očita, da ni preverjala situacije v Maroku, ali so njeni organi sposobni nuditi zaščito pred preganjanjem. Sodišču predlaga, da tožnika zasliši, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Poudarja, da je tožnik še nekaj časa po sporu z bratoma bivšega dekleta brez težav živel v Maroku in meni, da je Maroko zapustil predvsem zaradi ekonomskih težav. Poudarja, da je tožnik v upravnem postopku prejel brošuro o pravicah in dolžnostih prosilcev za azil in bil ustrezno podučen in natančno izprašan, vendar pa so razlogi, ki jih je navajal, za mednarodno zaščito nepomembni.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot premalo pomembne za ugotovitev upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil v Maroku žrtev dejanj preganjanja oziroma da bi bil lahko v primeru vrnitve v njegovo državo soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1; niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, to je bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

9. Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 tožnikove navedbe v zvezi z revščino in boljšim življenjem pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedla jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so navedbe tožnika, da je iz Maroka odšel v želji po izboljšanju ekonomskih razmer, nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zato je s tem tudi po mnenju sodišča nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 10. Tudi v zvezi z drugo navajanim razlogom in sicer grožnjami bratov bivšega dekleta, je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik do mednarodne zaščite ni upravičen. V kolikor bi slednje šteli kot sklicevanje na preganjanje s strani nedržavnega subjekta, ni moč spregledati, da je tožnik na izrecno vprašanje tožene stranke obenem povedal, da groženj policiji ni prijavil, saj se je bal njunega maščevanja. Kot sta že pojasnili tako Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 240/2016 z dne 10. 2. 2017, kot Ustavno sodišče RS, odločba Up-229/17-24 U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019, je dolžnost prosilca, da izkaže trditve glede nezmožnosti izvorne države, da nudi zaščito. Zgolj pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da se je maščevanja bal, ne zadošča. Glede na navedeno se ni moč sklicevati, da zaščite v izvorni državi ni bil deležen, saj je tam niti ni iskal. Poleg tega, da so navedbe tožnika v zvezi s tem razlogom povsem pavšalne, pa je že tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zadnje štiri mesece pred odhodom težav iz tega razloga ni več imel, dva meseca pred odhodom pa je stike z dekletom celo prekinil. 11. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da niti iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih škod1, ki jih tožnik izrecno niti ne navaja.

12. V zvezi z nadaljnjim tožbenim ugovorom, da tožnik ni bil zadostno poučen in zato dejansko stanje ni bilo zadostno ugotovljeno in tožena stranka ni preverjala situacije v Maroku, ali mu je Maroko sposoben nuditi zaščito, pa sodišče ugotavlja, da je za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, zato tudi tožena stranka ni bila dolžna pridobivati informacij o izvorni državi.

13. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko, ki je z Odlokom Vlade RS razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan te države, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu v celoti strinja s presojo tožene stranke in njenimi razlogi. V zvezi z navedenim sodišče še pripominja, da iz 6. strani prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je tožena stranka tožniku pojasnila, da se Maroko nahaja na seznamu varnih izvornih držav ter ga nato pozvala, da navede razloge, zaradi katerih se tja ne more vrniti. Tožnik je imel vse možnosti, da razloge celovito pojasni, za te pa tako tožena stranka kot sodišče ugotavljata, da tožniku ne dajejo upravičenja do mednarodne zaščite iz že navedenih razlogov.

14. Sodišče pri tem še pripominja, da je bil tožnik s strani tožene stranke opozorjen in primerno poučen o njegovih pravicah in dolžnostih, med drugim, da so vsi podatki in izjave, ki bi jih dal, varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, še zlasti pred organi njegove izvorne države in predvsem, da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

15. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.4 1 Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.